GRAD PREŽEK

Enostavni stolpasti gradič Prežek in njegovi prebivalci so bili v 12. in do začetka 13. stoletja priška, nato višnjegorska in končno andeška last. Tudi njihova naloga je bila obramba nove kranjske meje. Valvasor je menil, da je stal stari Prežek visoko v žumberškem pogorju, nad izvirom Kupčine (južno od Žumberka). Nove-ga, katerega podobo vsebuje njegova Slava, pa naj bi zgradili daleč spodaj v do-lini Turjaški (v novem veku). Toda Valvasor je videl stari Prežek v resnici v starem žumberškemu gradu." Lokacija "novega" Prežeka, ki stoji ob vznožju Gorjancev v zaprti dolinici (južno od Šentjerneja), je dejansko skoraj enaka "staremu", srednjeveškemu Prežeku, ki je stal nekaj višje nad novim. Z vojaškega vidika v 12. stoletju in analogije z drugimi gradovi na Gorjancih in v Žumberku je takšna lokacija logična, saj je stari grad nadzoroval danes nepomembno, v davnini pa pomembno pot med Šentjernejskim poljem in žumberškim pogorjem.

Zdi se, da je Prežek nastal pred vsemi drugimi gradovi globoko na Gorjancih in Žumberku, ki so ob ustalitvi meje dobili pravi obrambni oz. obmejni značaj, medtem ko ga je Prežek že v začetku 13. stoletja povsem izgubil. To smemo dom-nevati po imenu, ki izhaja iz imena gospodov Prisov, ki pa jih je na Kranjskem v zadnji četrtini 12. stoletja nadomestila njihova veja grofov Višnjegorskih. Šele njihovi ministeriali so se prvič omenjali leta 1180, grad pa je torej moral nastati nekaj desetletij prej, še v času aktivnosti Prisov. Izrecno se je omenjal šele okoli leta 1215. Po smrti grofa Albrehta Višnjegorskega (1209) je grad Prežek, tako kot vso drugo višnjegorsko dediščino, priženil grof Henrik IV. Andeški. Za mini-steriale jih je imel še češki kralj Otokar, ko je leta 1254 freisinški škofiji podelil Ulrika, Gotfrida II., Markvarda in Wulfinga s Prežeka skupaj s še nekaterimi drugimi ministeriali.'3 Prežek in posest sta namreč po izumrtju Višnjegorskih in Andeških leta 1229 prešla na avstrijske vojvode Babenberžane, zatem pa na Otokarja, ne pa na bližnje Spanheime (o darovnici iz leta 1254 gl. Otočec).

Kot andeški ministeriali so bili grajski stanovalci pogosto v gospodovem spremstvu. Leta 1228 sta se omenjala brata Gotfrid in Majnhard, istega leta in naslednje leto pa še Ulrik, ki je bil iz istega rodu. Možno je, da so bili istega rodu kot oni, ki so se imenovali po Kronovem." Takoj po Otokarjevi predaji Prežeka ga je Freising podelil v fevd Ulriku Spanheimskemu, po njegovi smrti pa spet Otokarju.

Tedaj je na gradu še živel stari ministerialni rod, ki ga spre-memba gospoda ni v ničemer prizadela. Leta 1238 so se omenjali Gotfrid, Ul-rik, Gotfrid II. in njegov brat Henrik, leta 1249 in 1264 Gotfrid II. in Ulrik, leta 1261 in 1263 Gotfrid II., leta 1265 Ortolfs ter leta 1267 Gotfrid II. in Wulfing. Stanje se ni spremenilo niti po smrti vojvode Ulrika, ko je grad (ver-jetno) znova prejel kralj Otokar, in po zmagi Habsburžanov leta 1275. Tedaj sta na Prežeku živela Ortolf (1270) in Henrik (1273).

Stari rod je zanesljivo živel še leta 1318 (Henrik II.), zatem pa ni več jasno, ali so bile osebe, ki so se imenovale po gradu, v kontinuiteti z njim: leta 1318 se je po njem imenoval Arnold, leta 1320 Bertold in leta 1322 še Bertoldov sin Tomel. Grad je pred letom 1327 prejel v upravo Rudolf s Svibnega, ki se je zaradi njega sprl s Freisingom. Žal ravno od tedaj naprej ni več virov, ki bi omenjali grad ali njegove prebivalce. Očitno je rod Prežeških do tridesetih let 14. stoletja izumrl, grad pa je Freising pritegnil v neposredno upravo. Prežek je bil glavno freisinško oporišče na desnem bregu Krke. Leta 1317 in v letih 1381--1410 je bil adaptiran in bil v 15. stoletju sposoben odbijati turške napade. Upra-vo je izvajal freisinški gradiščan, ki se je prvič omenjal leta 1389. Prežek je kljub enaki usodi kot Otočec (do druge polovice 13. stoletja) kasneje šel po svoji poti, ki je bila posledica izumrtja domačega rodu. Nastali vakuum so freisinški škofi raje zapolnili z lastno upravo, kot pa tvegali z nevarnostjo odtujitve pri po-delitvah v fevd. V drugi polovici 15. stoletja je bil Prežek skupaj s Klevevžem in Gutenwerdom združen pod istim freisinškim oskrbnikom s sedežem na Klevevžu. Freisinški škofi so torej obdržali stari grad do konca 15. stoletja, nato pa je utrdba propadla. Novi grad so res sezidali Turjaški, tako kot pravi Valvasor, ver-jetno konec 15. ali v začetku 16. stoletja: Andrej Turjaški je bil v začetku 15. sto-letja gradiščan na starem Prežeku, konec istega stoletja paje drugi Andrej pre-jel gradiščanstvo v dosmrtno upravljanje, prav tako pa tudi njegovi otroci. Od srede 16. stoletja sta grad in gospostvo, sicer še vedno freisinški fevd, prešla v roke Sigesdorferjev.