40 let NK Pleterje

Začetek nogometnega kluba Pleterje je bilo konec leta 1982 in začetek leta 1983. Želja po igranju nogometa je bila velika, tu v vaseh Vratno, Vrhpolje, Mali in Veliki Ban. Kot mladi »žogobrcarji« smo velikokrat igrali kar na travnikih v bližnjem okolju. Ni bilo potrebno veliko, nekaj kolov, da smo označili gol, in žoga. In že je bila tekma, rekli smo kar derbi med Banom in Vratnim. Ne glede na rezultat smo bili eno, bili smo prijatelji.

V začetku osemdesetih let smo prišli na idejo, da ustanovimo svoj klub in da delujemo organizirano. Nismo imeli ne znanja, ne prostora in ne opreme, imeli pa smo veliko željo in pogum. Ideja, da nam pomaga Kartuzija Pleterje, je bila med nami in naši prvi pogovori s kartuzijo so bili spodbudni in plodni. Saj so imeli za nas in za nogomet velik posluh.

Ustanovitelji so bili: Jože Vovk, Peter Simončič, Jože Grubar-Šentjernej, Jože Grubar, Jože Simončič, Pavel Grubar, Martin Grubar, Roman Unetič, Stane Rangus, Srečko Franko, Jože Koligar, Jože Župan, Martin Brdik, Jože Župan-Javorovica, Vinko Stopar, kasneje so se nam pridružili še Stane Koligar, Franc Žabkar in Martin Metelko.

Kartuzija Pleterje nam je dala prostor, kjer smo si uredili igrišče, bivša tovarna Iskra nam je naredila gole, dobili smo nove drese in prave nogometne čevlje. Seveda pa je bilo potrebno vse to urediti, tako igrišče kot tudi ves ostali inventar. Nič nas ni ustavilo, ovire smo premagovali z entuziazmom in dobro voljo, saj smo vedeli, da delamo za nas, za našo prepoznavnost in za generacije, ki so prihajale za nami.

Prvo leto smo igrali v dvorani osnovne šole v Šentjerneju zimsko ligo. Ni bilo veliko zmag, saj smo bili novinci. Marsikateremu nasprotniku pa tudi trd oreh in pomislek za naprej. Prebili smo led, prvo sezono zaključili s priznanjem za FAIR PLAY in tako pokazali, da znamo in zmoremo igrati nogomet, pa čeprav prihajamo iz bolj gorskih vasic, kjer ni veliko ravnine za igranje nogometa.

Že naslednje leto smo se prijavili v rekreativno ligo Novo mesto. To so bile nove izkušnje saj je bilo potrebno na tekme hoditi tudi v druge, oddaljene kraje. Nismo imeli vsi avtomobilov, tudi s kolesi ali motorji smo odšli na tekmo, samo da smo igrali. Včasih je tisti, ki je imel avtomobil, moral peljati tudi dvakrat, da smo lahko vsi prišli na tekmo, ampak se je splačalo, velikokrat smo, kljub takim težavam, odšli domov z zmago.

Leta so tekla in vseskozi smo stremeli k uspehu in tradiciji. Zavedali smo se, da se moramo pomladiti, da v klub pridejo novi, mladi fantje, ki bodo to nogometno igro uspešno peljali naprej. V začetku devetdesetih let se nam je pridružila nova generacija fantov, ki so bili naši nasledniki in garancija za dolgoletno delo in uspeh.

To so bili Dušan Luzar, Andrej in Janez Prah, Silvo Bučar, Damjan Čučnik, Miran Verbič, Andrej Zagorc, Miran Črtalič, Stopar Nace, Grubar Janez, Dušan Cetinski, Marjan Medved, Filip Mikuž, Jani Bregar in Metelko Martin.

Vsa ta zagnanost, naše prijateljstvo, pomoč in sodelovanje je veliko pripomoglo k prepoznavnosti kluba, rezultati so bili vse boljši. Tudi sodelovanje s Kartuzijo Pleterje je bilo pristno, saj smo v zahvalo veliko postorili z našim delom in akcijami. Vsako leto smo imeli delovno akcijo v kartuziji: od zlaganja drv za zimo, pa košnja sadovnjaka, vinograda, betoniranje silosa in podobnih aktivnosti, vse v zahvalo za pomoč pri nogometu. Nihče ni manjkal, nikogar ni bilo potrebno prepričevati, saj smo se vsi zavedali našega početja.

Sami smo organizirali nogometne turnirje, na katerih smo imeli zelo dobro udeležbo in s tem izkupičkom smo pomagali k uspešnem delovanju in napredku kluba. Naša prepoznavnost se je širila daleč naokoli. Bili smo povabljeni na prijateljsko tekmo v Tržič, kjer smo igrali s svetovnim smučarskem šampionom Bojanom Križajem.

Pozneje se je kljub preimenoval v Kobro, bili so drugačni interesi, prihajali so novi mladi fantje, nove ideje. Ampak nogomet se je vedno igral, mi pa smo z leti postali navijači. Nič ne gre brez volje, sodelovanja in požrtvovalnosti.

Danes se klub Pleterje imenuje Bajer in igrajo v rekreativni ligi Šentjernej, Škocjan, Šmarjeta. Tudi veterani igrajo ligo in zmagujejo, kar je velik pokazatelj vztrajnosti in napredka.

Ko se srečamo si tako stari, kot mladi damo petko, se pozdravimo in če je le čas tudi poklepetamo o naših začetkih ter o dogodivščinah in prigodah. Lepo je obujati spomine, ko veš, da si naredil nekaj dobrega za to družbo.

Veseli nas tudi nogomet v naši občini, toliko mladih generacij, pa ekipa deklic, pa člani v peti slovenski ligi, lepo prenovljeno igrišče z razsvetljavo. Vse to je tek na dolge proge. Fantje iz Šentjerneja igrajo v vidnih klubi prve lige v Sloveniji, to je naš ponos.

Naj dobra misel in športni duh ostaja v vseh nas, naj nam bo v čast, da smo mi vsi kamenčki v mozaiku naše vsakdanjosti k boljšemu uspešnejšemu jutri.

Foto in besedilo: Jože Grubar