Duševno zdravje je odgovornost vseh nas

Vsebine s področja duševnega zdravja so v zadnjem času deležne vse več pozornosti. Vedno bolj odmevata tudi Svetovni dan preprečevanja samomora in Svetovni dan duševnega zdravja, ki ju vsako leto obeležujemo 10. septembra in 10. oktobra. Letos potekata pod sloganoma »Spreminjajmo razumevanje samomora – pričnimo pogovor« ter »Deli izkušnjo. Prisluhni zgodbi. Naredimo spremembo.« Rdeča nit obeh obeležij je jasna: poudarjata pomen destigmatizacije duševnega zdravja ter odprtega in iskrenega pogovora o duševnih stiskah.

Na področju samomorilne ogroženosti ima Slovenija tradicionalno podatke, ki nas uvrščajo nad evropsko povprečje. Lani je zaradi samomora pri nas umrlo 336 oseb. Kljub temu se v obdobju 2016–2025 na državni ravni jasno kaže trend upadanja oziroma stagnacije števila smrti zaradi samomora v vseh starostnih skupinah. Žal pri tem negativno izstopata dve regiji – Pomurje in naša jugovzhodna regija sta edini, kjer v tem obdobju ne beležimo trenda upadanja pogostosti samomora. Podatki tako potrjujejo tudi izkušnje s terena: na področju duševnega zdravja nas v regiji čaka še veliko dela, kar pa hkrati pomeni tudi veliko priložnosti za spremembe in napredek.

Duševno zdravje je odgovornost vseh nas – od posameznika in njegove družine do delovnega in šolskega okolja ter širše skupnosti. Pri tem ima osrednjo vlogo odprta in spoštljiva komunikacija. Če znamo in zmoremo spregovoriti o tem, kako se počutimo, če znamo drugega zares poslušati ter če ustvarjamo okolje, v katerem je mogoče povedati, da nam je težko, s tem pomembno zmanjšujemo občutek osamljenosti in prepričanje, da moramo svoje stiske reševati sami. Skupnost, ki zna prisluhniti in se ustrezno odzvati, je pomemben varovalni dejavnik duševnega zdravja.

Ob tem ima odgovornost tudi vsak posameznik. Del skrbi zase je, da prepoznamo svoje potrebe in počutje ter o težavah spregovorimo, še preden postanejo prevelike. Pomembno je, da znamo poiskati pomoč, ko jo potrebujemo, in da jo znamo tudi sprejeti. To nikakor ni znak šibkosti, temveč prav nasprotno – je izraz poguma in zrelosti. Enako pomembno je, da smo pozorni na ljudi okoli sebe. Včasih je dovolj že preprosto vprašanje »Kako si?« in pripravljenost, da odgovor zares slišimo.

Ko duševna stiska postane večja, kot jo zmoremo obvladovati sami, je pomembno, da o njej spregovorimo. Prvi korak je lahko že pogovor z bližnjo osebo, ki ji zaupamo – družinskim članom, prijateljem, sosedom, sodelavcem ali kom drugim, ob katerem se počutimo varno. Včasih pomaga že to, da svoje občutke izrečemo na glas in jih delimo z nekom, ki nas je pripravljen poslušati brez obsojanja.

Če stiska vztraja ali se stopnjuje, je pomembno poiskati tudi ustrezno strokovno pomoč. Prvi vir pomoči je lahko izbrani osebni zdravnik, ki glede na težave svetuje glede nadaljnje obravnave, predpiše ustrezno zdravljenje ali pacienta napoti k specialistu, kot sta klinični psiholog ali psihiater, ter ga po potrebi usmeri v druge ustrezne oblike pomoči.

Veliko zanimivih in koristnih informacij o duševnem zdravju, možnostih pomoči in podpori je na voljo tudi na spletni strani Nacionalnega programa duševnega zdravja MIRA: https://www.zadusevnozdravje.si/