TD Zvon Gradišče: Ekskurzija v Goriška Brda

Zgodaj zjutraj, ko so petelini še sanjali o koruzi, smo se člani TD Zvon Gradišče iz Gorenjega Gradišča vkrcali na avtobus, poln dobre volje, sendvičev in tihega upanja, da bo klima delovala. Cilj? Goriška Brda – slovenska Toskana, kjer grozdje raste kot plevel in vino teče hitreje kot promet na avtocesti v nedeljo zvečer.

Prvi postanek: Klet Brda. Klet Brda je največja vinska klet v Sloveniji in srce vinorodnega območja Goriških Brd. Gre za zadrugo, ki združuje več kot 400 družin vinogradnikov, ki na sončnih, apnenčasto-marljastih gričih Brd pridelujejo grozdje vrhunske kakovosti. Brda ležijo med Alpami in Jadranskim morjem, kar ustvarja idealno mikroklimo za vinogradništvo – z veliko sonca, svežine in mineralne zemlje (opoka), ki daje vinom značilno aromo in eleganco. Klet Brda je znana po sortah, kot so rebula, sauvignonasse, merlot, chardonnay in cabernet sauvignon. Posebej izstopa njihova Peneča Rebula, ki je postala prava zvezda med slovenskimi peninami. Obiskovalci lahko uživajo v vodenih degustacijah v sodobni kleti ali v zgodovinski kleti de Baguer, kjer se prepletata tradicija in sodobna enologija. Vinarstvo v Brdih sega že v predrimske čase, a sodobna zgodba Kleti Brda se začne po drugi svetovni vojni, ko so briški vinogradniki ustanovili zadrugo in začeli graditi skupno klet. Obisk Kleti Brda ni le pokušina vina – je potovanje skozi zgodovino, naravo in kulturo Brd. Vodiči z veseljem delijo zgodbe o vinogradih, sortah in skrivnostih pridelave, medtem ko smo okušali vina, ki so osvojila srca ljubiteljev po vsem svetu. Tam smo se naučili, da obstaja več vrst vina, kot imamo mi izgovorov za zamudo. Degustacija je potekala v stilu: "samo še en požirek, da potrdim, če mi je res všeč." Po tretjem kozarcu so se začeli pojavljati novi prijatelji, filozofska vprašanja in nenadna želja po selitvi v Brda.

Sledilo je kosilo pri Bizjakovi domačiji, kjer se je čas ustavil in pasovi raztegnili, kjer so nas pričakali z odprtimi rokami in polnimi krožniki. Domača juha, pečenka, krompirček, solata in sladica, ki je bila tako dobra, da smo jo pojedli še preden smo jo uspeli fotografirati za Instagram. Ambient? Rustikalno šarmanten, z lesenimi tramovi, ki so videli več veselja kot povprečna gostilna v soboto zvečer. Bizjakova domačija se nahaja na vzhodnem robu Goriških Brd, pod vznožjem hriba Sabotin, na nadmorski višini 260 metrov. To je pristna briška kmetija, kjer se prepletata tradicija in sodobno vinogradništvo, vse skupaj pa vodi družina Bizjak – gospodar Vojko, njegova žena Patricija ter sinova Jakob in Gregor.

Po napolnjenih želodcih smo na srečo smo ujeli še del Gira po Italiji, kar pomeni, da smo lahko nekaj minut navijali, mahali z zastavami in se čudili, kako hitro lahko človek poganja pedala, če mu sledijo televizijske kamere. Nekateri so celo trdili, da so videli Pogačarja – a to je bilo verjetno vino, ki je govorilo. Giro d’Italia 2025 je 108. izvedba legendarne italijanske kolesarske dirke, je letos še posebej razgiban in zgodovinski – saj se je prvič v zgodovini začel v Albaniji, natančneje v Draču (Durresu), in se je zaključil 1. junija v Rimu. Čeprav Tadej Pogačar letos ni nastopil, je bil v ospredju Primož Roglič, ki se je boril za svoj drugi skupni naslov. Giro 2025 je tako prava paša za oči in srce – s spektakularnimi razgledi, epskimi vzponi in dramatičnimi sprinti. Če si ga gledal v živo, si bil priča športni poeziji na dveh kolesih.

Naslednja postaja: razgledni stolp Gonjače - 144 stopnic do razsvetljenja: 23 metrov visok in vsakih 10 stopnic nova misel: "Zakaj sem šel na ta izlet?" A ko prideš na vrh – razgled! Brda, Julijci, morje v daljavi in občutek, da si osvojil mini Everest. Nekateri so celo trdili, da so videli svojo hišo. Spet – vino? Razgledni stolp Gonjače je ena najbolj prepoznavnih točk v Goriških Brdih – in to z razlogom! Nahaja se na hribu Mejnik nad vasjo Gonjače, na nadmorski višini 321 metrov, in ponuja razgled, ki ti vzame sapo, če ti je niso že prej vzele stopnice.

Ob stolpu stoji tudi spomenik 315 žrtvam druge svetovne vojne z desnega brega Soče. Spomenik je delo kiparja Janeza Boljke, verze na njem pa je zapisal France Bevk – poklon pogumu in zgodovini tega območja. Vzpon na stolp je kratek, a nagrajujoč. Na vrhu te pričaka 360-stopinjski razgled, ki je kot razglednica v živo. Idealno za fotografiranje, meditacijo ali preprosto občudovanje narave in vinogradov, ki se raztezajo vse do obzorja.

Dan smo zaključili pri Rjavčevih, kjer so nas razvajali z večerjo, ki je bila tako domača, da smo se počutili kot pri babici. Domače mesnine, kruh iz krušne peči, vino, ki ga je točil gospodar osebno, in vzdušje, ki je dišalo po smehu, domačnosti in rahli utrujenosti. Turistična kmetija pri Rjavčevih v Šempasu je pravi biser Goriške, kjer se domačnost, tradicija in kulinarična razvajanja združijo v nepozabno doživetje. Ko prideš na večerjo k Rjavčevim, te najprej pozdravi vonj po domačem kruhu iz krušne peči in pršutu, ki se suši v senci murve. Nato pa se začne prava pojedina: pečenka, krompir, zelje, njoki z gorgonzolino omako, solata. Za sladico pa domač jabolčni štrudelj. Poleti te posedijo pod murvo, kjer je senca prijetna in zrak diši po naravi. Pozimi pa večerja poteka v topli notranjosti ob ognju iz krušne peči. Kmetija ima tudi pokrito teraso, ki sprejme večje skupine – idealno za praznovanja, izlete ali kar tako, za dušo. Poleg kulinarike se kmetija ponaša tudi z živinorejo, čebelarstvom in vinogradništvom. Otroci lahko občudujejo prašiče, kokoši in druge živali, odrasli pa – no, odrasli občudujejo vino. Večerja pri Rjavčevih ni le obrok – je doživetje, ki te spomni, kako lepo je, ko se čas malo ustavi, ko se jé počasi in z užitkom, in ko se nazdravlja z ljudmi, ki znajo živeti.

Izlet v Goriška Brda je bil kot dobro vino – z vsakim trenutkom boljši. Čeprav smo se domov vračali z rahlo utrujenimi nogami in polnimi trebuhi, smo v srcih nosili spomine, ki bodo trajali… no, vsaj do naslednje degustacije.

Zapis in foto: Janja Škedelj