aktualne novice iz naše župnije - kronologija

Priprava te spletne strani je v polnem teku....

26.07.2004 - Prispevek poslal: kaplan Luka Zidanšek, avtorica: Bernardka

V nedeljo 12. julija smo se mladinci leskovške dekanije, katere dekan je domači župnik Anton Trpin, odpravili na skoraj tedensko kolesarjenje. Letošnje kolesarjenje je bilo komaj drugo, vodila pa sta ga Šentjernejski gospod kaplan Luka Zidanšek in Škocjanski župnik Damjan Štih, tako kot lani. Zbralo se nas je kar šestintrideset in sicer večinsko iz šentjernejske župnije, pa tudi iz Škocjana, Kostanjevice in Svetega Križa - Podbočje.

Naše romanje se je začelo v Šentjerneju z blagoslovom gospoda dekana. Klanci so se začeli že na poti do Novega mesta, nadaljevali pa so se proti Dvoru vse do Hinj. Tam smo se ustavili na domu škocjanskega župnika, kjer smo dobili tudi odlično večerjo. Siti in nekoliko spočiti smo se spustili še do osnovne šole.

Tam smo potrpežljivo čakali na vrsto za tuš. Še dobro, saj nismo vedeli, da naslednja dva dni ne bo možnosti za kako celostno umivanje. Sveže jutro naslednjega dne nas je naužilo z optimizmom za nadaljnjo pot. Spust do Dobrepolja je bil čudovit a kratek. Kaj kmalu so se spet začeli klanci. Zelo dobro smo sodelovali, saj smo se ves čas menjavali, da smo drug drugemu delali zavetrje. To je šlo pa ravnini ali položnejšem klancu, ko pa smo krenili po poti iz Velikih Lašč proti svetem Gregorju, tudi to ni več pomagalo. Temu bi zares lahko rekli hud breg.

Kljub temu smo prispeli na vrh sicer vsi izmučeni pa vseeno ponosni, da smo uspeli premagati take napore. Na vrhu smo bili nagrajeni še z enim najlepših razgledov, tako smo lahko rekli, da se je splačalo… vseeno bi si le redko kdo upal trditi, da bi si želel še enkrat gor, vsaj s kolesom ne.  Proti Sodražici smo se spustili hitro, nekateri kar prehitro. Bile so prve poškodbe komolcev, kolen, pa to niso bile prave poškodbe, samo nekaj grdih prask je bilo. Tudi kakšna špica je počila pa kakšna guma je spustila- nič takega skratka. Nekoliko počasneje (35km/h, nekateri 40km/h) smo se odpeljali še mimo Nove Štifte do Ribnice. Tu smo preživeli še celo popoldne in noč. Malo smo se razgubili, saj imamo tam okoli kar nekaj znancev, v glavnem pa smo bili skupaj, se masirali , igrali tarok, se bolje spoznali in tako postajali vse boljši prijatelji.

V ponedeljkovem jutru smo se odpravili skozi Kočevsko Reko po noro lepi cesti dol do Fare in še dalje proti Osilnici. Na naši levi je bila ves čas zelena Kolpa. Na našo žalost pa je tekla v nasprotno stran, kot smo vozili mi tako da smo se, logično, spet spopadali s hudimi klanci, vročino. Neka trgovina, sedem kilometrov pred našim ciljem, se nam je zdela odrešilna. Brez besed smo popili na litre vode in šele nato začeli govoriti. Kljub naporom nam je bila to zelo lepa izkušnja. V Osilnici smo takoj pokupili ves kruh, da smo si naredili sendviče, malo smo poležali v prijetni senčici, se nekajkrat namočili v tam še precej mrzli Kolpi in se vračali nekateri z rafti, drugi spet s kolesi. Pot nazaj pa je bila, kot se nam je zdelo, precej krajša in lažja kot prej. Spet v Fari smo se najedli, srečali smo še nekaj skavtov popotnikov iz Brezovice pri Ljubljani in skupaj obhajali sveto mašo v farni cerkvi. Kot ponavadi smo spali zunaj, čeprav smo imeli vedno možnost spati tudi noter.

Zjutraj pa smo se morali zbuditi naspani, saj smo imeli pred sabo najhujše klance. Morali smo se vzpeti do Starega trga in še najhujše naprej po 14% klancih in se spustiti dol do Črnomlja in še dalje do Podzemlja. Podzemelj je bil naš pravi cilj. Hitro smo se preoblekli v kopalke in zaplavali v osvežilni Kolpi (nekateri niso zdržali in se kar v kolesarskih hlačah in majicah pometali v reko). To je bilo tisto, kar smo tako težko čakali. Imeli smo čas za klepet, kavice, pivo- Pungi time (tako smo to poimenovali), tunkanje, skakanje in metanje v vodo, sončenje in podobno. Bilo je odlično in na srečo je bilo v načrtu, da smo tam ostali še en dan. Zelo smo bili veseli, da smo en dan lahko spali dlje kot le do šestih zjutraj. Cel dan smo po večini počivali ob Kolpi, igrali odbojko na mivki in se skupaj lepo imeli. Zvečer smo dobili obisk gospoda Bojana Stazinarja, ki je pred leti s kolesom obvozil cel svet. Pokazal nam je diase in nam pripovedoval o krasnem in drznem potovanju. Po tem smo sedeli na stopnicah župnišča in se pogovarjali, kako bi uspeli prepričati vodilna, da bi ostali še kak dan. Res smo se imeli lepo, zelo smo se ujeli a ni bilo le to.

Malo smo se bali Vahte, pa kaj Vahte- poti do nje smo se bali, ki je bila še pred nami. Vseeno je obveljala glavna beseda in naslednje jutro smo se odpravili na pot. Začudeni smo na Prepihu ugotavljali, da tale zastrašujoča Vahta sploh ni bila nič v primerjavi z bregovi, ki smo jih premagali prej. Skoraj zadnjič na našem romanju smo zajahali kolesa in šli v Lurd, kjer smo imeli zahvalno mašo, potem pa  sta nas gospoda župnik in kaplan povabila še na pico v Šentjernej, kjer se je naše romanje zares končalo. Končalo se je romanje, niso pa se končala nova poznanstva in prijateljstva, ki smo jih na tem romanju začeli ali dopolnili. Lahko rečemo, da bomo od sedaj naprej živeli bogatejši za prijateljstva in izkušnjo, ki smo jo doživeli skupaj. Že komaj čakamo drugo leto in spet novo kolesarjenje….

Avtorica: Bernardka

16.07.2004  - Prispevek poslal: kaplan Luka Zidanšek

Petek - Začel se je že zgodaj… Tudi animatorji smo bili precej nemirni, saj se je marsikdo spomnil, da je pozabil sendvič pa pijačo za naš izlet. Otroci so se kot po navadi zbrali na parkirišču pred novim župniščem in si razkazovali notranjost nahrbtnikov, mame so spraševale ali jih bomo skrbno pazili, dajale napotke, jim govorile: »Če bo kaj narobe, pa pokliči! Te bomo prišli iskat!«… Ob prepevanju himne so tokrat dvignili zastavo Prfurčki, potem pa smo pohiteli v dvorano, da si ogledamo še zadnja dva prizora zgodbe o Katarini Aleksandrijski - naši Modri. Otroci so se v zgodbo zares zelo dobro uživeli, saj so tiho kot miške spremljali dogajanje na odru. Starec Apolonij je povedal, da je Modra umrla… prav zares. V dvorani je bilo slišati tiho razočaranje. Nekateri so namreč upali, da bo lepa mladenka preživela in bo »happy end«, drugi so zgubili stave… Kaj hočemo. Tako je v resnici bilo. Modra je umrla in postala svetla zvezda na nebu, tako kot bomo lahko tudi mi, če se bomo trudili živeti dobro. Zgodba je bila torej končana, hitro smo se še zbrali po skupinah in jo kmalu mahnili proti parkirišču, kjer so nas že čakali trije avtobusi. Pa tudi pot na Gorjance ni bila nikakor dolgočasna. Najprej smo, kot se spodobi, odmolili za srečno pot, nato pa smo prepevali, se igrali banse, si pripovedovali strašno smešne vice in podobno. Čas na avtobusu je zelo hitro minil. Gorjanci so nam pripravili nebo brez oblačka, vroče sonce in prijeten veter. V cerkvici svetega Nikolaja (Miklavža) smo imeli mašo pri kateri smo vsi sodelovali z uvodi, prošnjami, zahvalami, petjem… po končani maši pa smo poiskali primeren kraj za malico in kasneje za veliko igro. Spet smo se žogali, podajali s frizbiji, igrali nogomet na igrišču in malo klepetali. Zelo zanimivo je bilo videti enega najmlajših, ko je zagledal animatorko, ki je v dramski igri igrala vlogo Modre. Ko jo je zagledal, je čisto vesel in začuden dejal: »Poglejte, saj ni umrla!«. Vsi smo komaj čakali veliko igro. Med otroki se je že šušljalo, da se bomo šli Gospodarja prstanov, ne vem kateri animator jim je to izdal… res se je igra imenovala Gospodar prstanov. Nekateri animatorji smo bili določeni za drevesa, ki se premikajo. Dobili smo precej izvirna imena, kot so: Hilerius, Helerius, Helerios, Helerias,… Sprehajali smo se po gorjanskih travnikih in čakali, da je skupina pritekla do nas, nas vprašala po imenu, ki so ga iskali in če si bil ti pravi, potem še poiskala odgovor na vprašanje, ki si jim ga zastavil…. Tako so si počasi pridobivali prstane. Zapleteno, kajne? No, otroci so zadevo kaj kmalu dojeli, ugotovili so tudi, da se da kaj dobro goljufati, tako kot pri vsaki drugi igri. Pa smo goljufivce kar kmalu razkrinkali in jim naložili dodatne kazenske - minus točke. Moram reči, da je bila videti igra kar precej naporna. Tek in vroče sonce je marsikoga zelo utrudilo. Kratek počitek se je vsem zelo prilegel. Tiste, ki niso imeli namena skupaj z nami prespati v ogromnih šotorih, smo poslali v dolino. Igrali smo se še par skupinskih iger, se počasi namestili v šotore in počakali, da so animatorji do konca pripravili večerjo. Že drugič ta teden smo jedli hrenovke. Pa ni bilo sile- smo jih z veseljem pojedli vse. Spet smo imeli čas za proste igre. Po skupinah smo se kasneje pripravili za kulturni program zvečer. Zakurili smo ogenj, se posedi okrog, zapeli še par zabavnih pesmic in počasi začeli s programom. Vsaka skupina je predstavila svojo točko. Po večini so bili to kar skeči, ki smo jih izpeljali iz vicev.. izvedli smo na primer zakaj mleko vsebuje maščobo (da ne škriplje, ko molzemo), prepevali smo bzzz bzzz- komarja, se učili ploskati, poslušaki novo verzijo pesmice Ob bistrem potočku je mlin… na koncu pa smo s harmoniko in petjem presenetili naše godovnjake - tri Vesne in dva Aleša. Čudovit večer se je končal z večerno molitvijo potem pa kobacanjem v spalke. Otroci so kaj kmalu utrujeni zaspali. Večina prav tako utrujenih animatorjev pa je noč raje prečula na straži ali pa kar tako. Požrtvovalno, kajne?!

Tako - petka je bilo konec. Začel se je nov dan in s tem tudi zadnji dan  Šentjernejskega oratorija.

Zjutraj je bila najprej za nekatere precej naporna telovadba. Po zajtrku pa smo že začeli pripravljati zaključno prireditev za starše, ki se je začela ob 11. uri.

Po tem je bila pogostitev za vse, sledilo pa je družabno srečanje z vlečenjem vrvi med animatorji, starši…, ter nogometno tekmo med animatorji in očeti.

Skratka, oratorij je v vseh ozirih uspel in komaj čakamo naslednjega prihodnje leto.

18.07.2004  -  Prispevek poslal: kaplan Luka Zidanšek in pripisal tole obljubo:

Četrtek je bil en prav zanimiv dan za vse udeležence, tako za animatorje kot za številne  opazovalce.

Zgodba o Modri je postajala vedno bolj zanimiva. Otroci so z velikim veseljem sprejeli tudi manjše napakice igralcev (kralj Maksencij je na primer rekel, da bi se vsi…ups…vse rade poročile z njim - sledil je kratek krohot). Po igri smo zopet imeli kateheze. Po večini smo se pogovarjali o dobrih delih - kdaj jih delamo, zakaj jih delamo, komu pomagamo… 

Molitve v cerkvi so pripravili člani skupine "Jst na vem". Potem pa smo se spet vrnili na delo.  Nekateri mirno, drugi panično, smo končevali naše izdelke v delavnicah, snemali še zadnje kadre limonade "Cvetje pod trto" in tekali z enega na drug konec Šentjerneja, da dobimo še zadnja mnenja ljudstva… na vprašanje ali vedo, katera vera v svetu prevladuje, so vsi odgovorili pravilno, medtem ko na vprašanje, ali poznajo ime in priimek našega kaplana, ni bilo junaka, ki bi odgovoril pravilno. (Seveda, ko pa še ne spremljajo spletnih strani občine - op. urednika teh strani)

Z delavnicami smo zaključili. Nestrpno pa smo pričakovali popoldne, ko so bile na programu vodne igre. Zjutraj smo že mislili, da nam bo vreme malo ponagajalo, pa se je do enih že popolnoma zjasnilo in nam pripravilo čudovit dan.

Otroci so se navdušeno preoblačili v kopalke, pazljivo so gledali v zrak, ali kje že leti kak vodni balonček… in igre so se pričele. Takrat smo bili še v skupinah in dobro smo sodelovali - skakali smo čez vodne balončke, jih morali v dvoje predreti.. potem pa je prišlo na vrsto špricanje in škropljenje in polivanje… ni bilo več skupin. Vsi smo bili skupaj in vsak posebej. Gasilci, ki so nam vodo pripeljali, so spraznili dve cisterni. Bilo je dovolj, da smo bili vsi do kosti premočeni. Ni kaj, bilo je odlično. Četrtek je minil, sedaj pa se že pripravljamo na izlet na Gorjance, kjer bomo s petka na soboto tudi prespali v gigantskem šotoru. Se že veselimo!

12.07.2004  - Prispevek poslal: kaplan Luka Zidanšek

Oratorij 2004 pod imenom "Lahko si zvezda" - se odvija ta teden, od ponedeljka do nedelje med 9:00 in 16:00 uro v župnijskih prostorih v Šentjerneju.

Otroci se zjutraj najprej zberejo ob dvigu zastave in zapojejo himno, nato pa jim animatorji povedo zgodbo o določeni tematiki. Na to temo (včeraj je bila ta tema: ZAUPANJE) potem v delavnicah otroci rišejo plakate, se o temi pogovarjajo in razmišljajo...

Po kosilu je na vrsti igra in sprostitev.

V nedeljo, 18. julija ob 10:00 uri bo zaključna maša v farni cerkvi Sv. Jerneja.

... in takole izgleda naš "delovni" dan...

14.07.2004 - Prispevek poslal: kaplan Luka Zidanšek

Letos smo že četrtič pripravili mladinski počitniški program za otroke v naši župniji, ki ga že od vsega začetka vodi Aleš Ušeničnik. Letos se je moglo udeležiti oratorija le 111 udeležencev in sicer zaradi stiske s prostorom. Župnišče, v katerem se celotna stvar dogaja, namreč še dograjujejo, preurejajo…

Vseh 111 udeležencev se je razdelilo v 12 skupin in sicer 2 za najmlajše, 6 za otroke srednjih let, (kot smo jih poimenovali) in 4 za otroke petega razreda in starejše. Skupine so si izbrale zelo zanimiva imena, kot so: "Tikalice", "Duhovi", "Prešvicani štumfi", "Prfurčki", "Mavrični delfinčki", "Jst na vem" itd.

Vsaka skupina ima po dva ali tri animatorje, saj nas je vseh, ki skupine vodimo, kar 30. Poleg nas pa imamo še šest animatorjev, ki po cele dneve pripravljajo igre za popoldanski čas. V torek smo na primer osvajali svet. Tekali smo od postaje do postaje in po pravilnem odgovoru na vprašanje v zvezi z izbrano državo, osvojili to državo. Nekateri so bili hitrejši, drugi pametnejši, spet tretji so imeli srečo… tako, da  je bil boj kar težak, a zelo zabaven. Danes - torej v sredo nas čakajo še grajske igre, otroci pa se najbolj veselijo vodnih iger oziroma še bolj njihovega zaključka, kar pomeni - vsestranskega polivanja. Seveda se vodnih iger zelo veselimo tudi animatorji, še bolj pa samega pripravljanja nanje (polnjenja vodnih balončkov in seveda obmetavanja…).

V času pred kosilom se vsak dan odvijajo tudi najrazličnejše delavnice. Otroci se lahko preizkusijo kot igralci v filmski delavnici, ki jo vodita Benjamin in Anja. Sedaj snemajo novo limonado z naslovom Cvetje pod trto. Marsikdo si je sešil novo torbico v delavnici, katere voditeljici sta Cilka in Maja, pa lutke so si naredili s pomočjo Matevže in Petre, izdelovali so prekrasne bonsaie ob Karmen in Marinki, pa potepali so se skupaj z Vesno in Katjo. Predvsem najmlajši so oblikovali čudovite šopke iz krep papirja, pomagale so jim Katja in Urša, na pomoč pa jim je priskočila še gospa Ančka Gorenc, ki se na to še bolje spozna. Nekoliko drugačne rožice so sadili v vrtnarski delavnici pri Petru in Pavlu, kjer so se naučili tudi pesmico: Rastline potrebujejo ljubezen in…. Animator Dejan in Sestra Karmen sta ob čudoviti pesmici veliko lažje urejala farovški vrt. Šest »rožic« pa vztrajno vadi plese v plesni delavnici, ki jo vodita Nastja in Suzana. Gregor in Darja otroke učita kaligrafije, da bodo znali pisati še lepše. Nad tem se je precej navdušil tudi gospod  kaplan in se jim z veseljem pridružil. Iz kuhinje nam čudovito diši po sveže pečenih piškotkih, ki jih pečeta Petra in še ena Petra, pomaga pa jima še kupica otrok. Iz druge kuhinje prihaja precej manj vroč zrak, saj tam izdelujejo odlične sladolede. Animatorki Bogomila in Sara sta nam povedali, da lahko v sladoled zamešajo vse mogoče, celo čokolino. Sem in tja opazimo majhne punčke, ki imajo roke čisto od živih barv. Verjetno so bile udeleženke delavnice barvanja na steklo, kjer so pobarvali lepe vazice, kozarčke in podobno.

Moramo pa reči, da so se otroci odlično izkazali tudi kot novinarji. V novinarski delavnici pod vodstvom Uroša, Mitja in Bernardke so pogumno govorili v kamero, zapisovali mnenja udeležencev, spraševali mimoidoče kaj bi storili, če bi se sin ali hčerka odločila za duhovniški poklic in se pri tem pošteno nasmejali. Posneli smo tudi dva intervjuja in sicer z gospodom kaplanom Lukom ter z našim dijakonom Primožem. To so kar vse delavnice, ki jih pa seveda ni malo.

Ko ob enih zaključimo z delavnicami, gremo vsi utrujeni in lačni na kosilo v bližnjo menzo, da si naberemo novih moči za popoldanski čas. V odmoru po kosilu pa tudi nikoli ni dolgčas. Vrv se vztrajno vrti, čeznjo pa skače cela četica otrok, po zraku letijo neznani leteči predmeti, ki se po padcu na tla izkažejo za frizbije, igramo nogomet, ki ni niti nogomet, niti rokomet ampak je preprosto nogomet z rokami. Punčke se rade igrajo s svojimi animatorkami, ki pa imamo seveda le dve roki, kar je ponavadi premalo. Že takoj zjutraj na zbiranju, pa še potem na samem koncu dneva vedno zapojemo našo himno, ki sta jo sestavili animatorki Lucija in Ana. otroci so nad njo zelo navdušeni saj resnično zveni zelo popevkarsko.

Sklep šmarnic v Novem Lurdu

V Novem Lurdu pri Šentjerneju so v nedeljo, 30. maja 2004, sklenili šmarnične pobožnosti, pri katerih se je vsako nedeljo zbiralo izredno veliko ljudi iz bližnje in daljne okolice.

Tudi k sklepni šmarnični pobožnosti jih je prišlo več kot dva tisoč. Evharistično bogoslužje je vodil arhidiakon g. Peter Zakrajšek, z njim pa so somaševali domači trije duhovniki: g. župnik in dekan Anton Trpin, g. kaplan Luka Zidanšek, g. Franjo Simončič, trije nekdanji šentjernejski kaplani: g. Janez Mihelčič, g. Tomaž Prelovšek in g. Mitja Štirn ter g. župnik Alojzij Brce iz Podzemlja. Prejšnje nedelje pa so šmarnična srečanja vodili domačin msgr. Božidar Metelko, novomeški prošt msgr. Jožef Lap, g. Franc Godec in g. Jože Zidanšek.
Petim litanijam Matere Božje je sledila sveta maša - v zahvalo za vse materialne darove, ki jih prejemamo, predvsem pa za duhovne darove. Navdušena ljudska pesem je odmevala daleč naokrog in v srcih ljudi zbujala novo upanje in zaupanje v Marijino priprošnjo in pomoč. Na citre je petje vse nedelje spremljal domačin Darko.
V homiliji pri sklepni šmarnični pobožnosti je g. Zakrajšek razlagal pomen binkoštnega praznika, ki govori, da je Bog vedno zvest svojim obljubam. Obljubil je Duha Tolažnika in od prvih binkošti ga ne neha z enako močjo pošiljati v srca svojih učencev. V verskem življenju namreč ni pomembno to, kar sami naredimo, ampak božja dobrota, ki je neskončna in presega vsako človeško prizadevanje. Vsi prejemamo nezaslužene zastonjske božje darove in zato s svetih krajev odhajamo z notranjim mirom in novo močjo za življenje. Zato naj se vprašamo - je povabil -, koliko v življenju dajemo prednost temu, kar je duhovno, kar je od zgoraj, vrednotam evangelija, ker nas bo to pripeljalo do sreče večnega življenja.
Del svojega razmišljanja je posvetil tudi Mariji, ob kateri se v tako velikem številu zbiramo zato, ker je ona pot do Kristusa, do Boga. Orisal je njeno pot do Jezusa v dogodkih njegovega življenja in njeno pot do novega načina Jezusove navzočnosti po vnebohodu. Končal je s kratko zgodbo: otrok je moral iti nekaj sporočit na grad. Grajska gospa je otroka želela nagraditi in rekla, naj z roko seže v posodo in vzame, kolikor lahko zajame njegova roka. Otrok pa je rekel, naj rajši ona seže v posodo in potem da njemu. Njena roka je namreč večja. Tudi Marijina roka je večja, njeno srce je večje, njena ljubezen pa neskončna, zato nam more dati več, nam hoče dati vse.
Ob koncu je zaželel, da bi bili v duhovnem pomenu deležni vsega tistega, kar potrebujemo, kajti Marija nam to more dati, ker ve, kaj potrebujemo.
Po maši so se romarji v procesiji zvrstili okrog Marijinega oltarja in v spomin na romanje prejeli spominsko podobico. Mnogi so se ustavili v kapelici tudi po končani šmarnični slovesnosti. K tolikemu številu ljudi je svoje prispevalo tudi lepo vreme, za kar so bili romarji zares hvaležni; čudovito vzdušje - tako so ga označili romarji sami - pa je ustvarilo lepo sodelovanje vseh navzočih pri celotni slovenosti.
(sDK)

darija.krhin@rkc.si

Vsebina teh strani je last Občine Šentjernej ali podjetij oz. posameznikov, kjer je to navedeno.
Spletna stran je zaščitena kot avtorsko delo. Vse pravice so pridržane.

Prepovedano je kopiranje ali drugačno presnemavanje vsebine in njena javna

raba brez predhodnega pisnega dovoljenja nosilcev ekskluzivne pravice.

Copyrigh(c) 2003: Občina Šentjernej & Edvard Bogataj