družina miklavčič: gorenja brezovica - lasalle, illinois

Spodaj lahko preberete zgodbo o tem, kako sta dva bratranca, ki se nista nikoli videla, prav po zaslugi naše spletne strani našla stik ...

Eden od njiju živi v Šentjerneju, drugi v ZDA, v državi Illinois.

Družini sta izgubili stik, ko so umrli njuni starši in stari starši in vse od leta 1986 drug o drugem niso vedeli ničesar več. Po natanko 20 letih pa so pred dnevi prvič navezali stike po elektronski pošti....

Karel Miklavčič iz Gorenje Brezovice, ki je danes star 75 let, je tako po natanko 20 letih ponovno v stiku s potomci Jožeta Miklavčiča, ki je v svet odšel leta 1906....

tu spodaj preberite, kako jim je to uspelo

PONOVNO SNIDENJE DRUŽINE MIKLAVČIČ

Ideja za ponovno snidenje družine Miklavčič, ki bo leta 2006 v mestu LaSalle v zvezni državi Illinois v ZDA, se je porodila.ob kratki opombi Janice Bly v njeni božični čestitki bratrancu Donu Spayerju. “Mislim, da je čas, da se ponovno srečamo! Kaj meniš?”, je pisala Janice. Don se je pogovoril s soprogo Ruth in šele tedaj sta se zavedla, da je minilo že polnih 17 let odkar so se potomci Jožeta in Marije (rojene Pirc) Miklavčič nazadnje zbrali in praznovali kot družina. Odgovorila sta Janice, da sta pripravljena prevzeti pripravo in organizacijo srečanja.

Januarja 2006 so se srečali Don, njegova žena Ruth, sestrična Janice in njen mož Mike, Donov brat David z ženo Sharon ter njihov stric Ray Miklavcic in se pogovorili o tem, kako se lotiti priprav. Družina Miklavčič je zares velika, njeni člani pa razseljeni po vseh ZDA, tako da so vedeli, da jih čaka veliko dela. Zbrali so vse naslove tet in stricev ter bratrancev, ki so jih vedeli in pričeli obveščati sorodnike. Za datum srečanja so določili 29. julij, ki je en dan po datumu, ko sta se njihova stara starša Jože in Marija Miklavčič leta 1908 poročila.

Ruth se je tedaj odločila, da bo skušala zbrati čimveč podatkov o Donovih starih starših in njihovi priselitvi v ZDA. Prav tako bi zelo rada “sestavila” spisek vseh potomcev in ga izdala v obliki knjižice, ki bi jo dobil vsak udeleženec srečanja in vsi ostali sorodniki. Za raziskovanje se je navdušila že nekaj let prej, ko jo je ena od vnukinj prosila za pomoč pri šolskem projektu o prednikih. Na začetku je imela le zelo malo podatkov in ker ne zna ne brati ne pisati slovensko, tudi na internetu ni našla toliko podatkov, kot si je želela. Nekaj več podatkov je imela o le babici, ki se je v ZDA priselila iz Gradca v Avstriji.

Prav tedaj pa je Janice priskrbela nekaj spominkov, ki so pripadali njeni materi Anni, eni od Jožetovih dvanajstih otrok. Iz teh dokumentov se je naučila, kako se pravilno črkuje ime kraja, od koder je Jože prišel. Ta kraj je Šentjernej. Ugotovila pa je tudi, da so leta 1983 v Šentjerneju še živeli moževi bratranci.

Zatem se je nekaj mesecev trudila in iskala po angleških spletnih straneh in raznih publikacijah. Nadvse se je razveselila, ko je odkrila uradno spletno stran Občine Šentjernej, še bolj pa, ko je ugotovila, da je veliko informacij na teh straneh prevedenih tudi v angleščino. Skupaj z možem sta preživela veliko ur ob prebiranju teh strani, ker sta želela izvedeti čimveč o kraju, od koder je Donov stari oče. Potem je poskušala vzpostaviti stik po elektronski pošti, ki je navedena na spletni strani, vendar ni vedela, ali bo kdo znal prebrati. Nikoli ni dobila odgovora.

Meseca junija pa je med ponovnim iskanjem po spletni strani skorajda po nesreči kliknila na ime avtorja strani – Edvarda Bogataja. Presenečena je bila, ko se je pojavilo okence za pošiljanje elektronske pošte. Vzhičena je rekla možu: “Morava mu pisati, morda nama lahko on kako pomaga najti način, da prideva v stik s tvojimi sorodniki v Šentjerneju!”

Don mu je pisal in že po dveh dneh je izvedel, da je njegov bratranec v Šentjerneju še živ. Gospod Bogataj nama je preskrbel tudi telefonsko številko Karla Miklavčiča, nečaka Donovega starega očeta Jožeta. Vzel si je celo čas, da se je osebno pogovoril s Karlom in obenem priskrbel še elektronski naslov ene od Karlovih vnukinj, ki govori angleško.

Don je takoj poslal pošto in elektronsko pošto Karlovi vnukinji, naslednji teden pa je od Karla že prejel prve fotografije. Don sedaj upa, da bo Karel znal odgovoriti na številna vprašanja, ki jih imajo zanj pripravljena sorodniki v Ameriki: Karel je obljubil, da bo poskušal najti podatke, čeprav je nekaj jezikovnih težav.

Medtem pa je Don še enkrat izkoristil prijaznost Edvarda Bogataja in ga poprosil, če bi mu lahko v angleščino prevedel kopijo časopisnega izrezka, za katerega smo domnevali, da je nekrolog Donovemu staremu očetu in je bil natisnjen v glasilu Slovenske skupnosti v ZDA. Poskušali smo v ZDA najti koga, ki bi nam ta članek prevedel, pa ni bilo uspeha. Bi nam lahko pomagal Edvard Bogataj?

Trajalo je nekaj časa, toda gospod Bogataj je preskrbel odličen prevod, dodal pa je še nekaj svojih opomb in nam tako pomagal nekatere stvari bolje razumeti. Njegov prevod smo prejeli skoraj istočano kot prevod, ki ga je stricu Rayu priskrbel nekdo iz Chicaga. Oba prevoda sta enaka, toda gospod Bogataj je prevedel tudi nekatere besede, ki jih je sam označil kot “starinske”. Prav te njegove opombe so nam bile v veliko pomoč. Poslal pa nam je celo recepte za štruklje, ki so bili tudi omenjeni v tem članku.

Ugotovili smo tudi, da je ta članek v resnici bolj posvetilo prijatelju kot nekrolog. Napisal ga je Jožetov prijatelj iz otroštva, Frank Franko. Povedal je zgodbo o dveh mladih prijateljih, o njunem težkem otroštvu in težaškem delu in njuni želji po boljšem življenju. Odšla sta vsak svojo pot in se nista videla polnih 14 let, dokler se nista oba znašla v Ameriki in se prav po naključju nekega dne leta 1906 srečala na ulici v mestu LaSalle. Niti vedela nista, da sta oba v Ameriki, ko sta sredi ulice skorajda trčila drug v drugega. Frank je iskal stanovanje in delo. Od tedaj dalje sta bila znova nerazdružna prijatelja vse do Jožetove smrti leta 1953.

Ruth je iz tega prevoda izluščila veliko koristnih podatkov, ki jih bo vključila v zgodbo o zgodovini družine Miklavčič, ki jo pripravlja za ponovno družinsko srečanje. Dodala je še podatke, ki jih je o Jožetu in Mariji našla v Uradu za priseljence, o njuni naturalizaciji in pridobljenem državljanstvu, uradne dokumente o njuni poroki in o vzgoji dvanajstih otrok. Uspelo ji je tudi zbrati podatke o vseh potomcih za vsakega od dvanajstih otrok.

Na družinskem kosilu in proslavi se bo 29. julija zbralo skorajda sto potomcev Miklavčičevih. Prisotni bodo štirje od njunih dvanajstih otrok. Ena od hčera je bolna in ne bo mogla priti, sedem pa jih je že pokojnih. Na zadnjem srečanju, leta 1989, je bilo živih še 11 otrok in vsi so srečanja tudi udeležili.

Kosilo bo organizirano v restavraciji, toda mnogi družinski člani bodo spekli in prinesli s seboj potico in “štrudelj”. Pred kosilom in po njem bo veliko časa, da se med seboj srečamo in spoznamo sorodniki z vseh koncev ZDA – nekateri bodo prišli zares od daleč. Na ogled bo na stotine starih družinskih fotografij in drugih spominkov.

Ruth in Don sta prepričana, da bo to družinsko srečanje dosti bolj bogato in popolno kot prejšnja prav po zaslugi informacij, ki sta jih pridobila s spletne strani Občine Šentjernej, še posebej pa po zaslugi prijaznega gospoda Bogataja.

"Sedaj, ko lahko uperimo prst na zemljevid in rečemo: Od tukaj je prišel!, se vse skupaj zdi veliko bolj realistično", pravi Don. Nenazadnje, zdaj družinski člani vsaj natanko vedo, odkod sta prišla njun oče oziroma stari oče. Nekaj več vedo o tem, kako je prišel v Ameriko, upajo pa, da bodo izvedeli še veliko več, saj nameravajo sedaj vzdrževati redne stike z bratrancem Karlom in njegovo družino. Sedaj bodo lahko dopolnili zgodovino družine in rodovnik ter vse to zapustili naslednjim rodovom.

Veliko članov družne Miklavčič se dogovarja o tem, da bi obiskali domovino svojih prednikov, verjetno že leta 2007. Nestrpno čakajo na priložnost, ko bodo videli in izvedeli čimveč o lepotah in zgodovini dežele, odkoder so prišli njihovi predniki. Če bo do tega obiska prišlo, se že sedaj veselijo trenutka, ko bodo skupaj s Karlom in njegovo družino nazdravili s Cvičkom.

"Čeprav ne govorimo slovensko, bi se radi iskreno zahvalili Občini Šentjernej, ker je pokazala interes in je svoje spletne strani v dobršni meri prevedla v angleščino. Če ne bi bilo tega, mi ne bi nikoli izvedeli toliko, kot smo sedaj. Upamo, da bodo tudi druge občine v Sloveniji ravnale enako, da bodo lahko tudi drugi ljudje širom po Ameriki našli podatke, ki jih tako željno iščejo", pravita Ruth in Don.

"Prosili bomo za božji blagoslov za vse vas, še posebej pa za Karla Miklavčiča in Edvarda Bogataja, najboljše želje pa vam izrekamo tudi ob bližajočem se občinskem prazniku".

Po njihovem družinskem srečanju bosta Don in Ruth poslala še več informacij in fotografij, ki jih bomo objavili, če vas bo zanimalo.

Ruth Spayer  (prevod: Edvard Bogataj)

Originalno besedilo si lahko ogledate tukaj >

ZGODOVINA DRUŽINE MIKLAVČIČ

Jože Miklavčič je bil rojen 21. marca 1880 v Zgornji Brezovici (danes Gorenja Brezovica), Župnija Šentjernej v Vojvodini Kranjski v Avstro-Ogrski Monarhiji. Sodeč po njegovem poročnem listu sta bila njegova starša Alex Miklavčič in Anna Matus Miklavčič. (Naj pripomnimo, da ni bil rojen v Jugoslaviji ali Sloveniji, kajti v tistem času pa vse do I. svetovne vojne ni obstojala nobena od navedenih držav). Ta del Avstroogrske Monarhije so tedaj imenovali dežela južnih slovanov. Njihov materni jetik je bila slovenščina.

Ni natanko znano, kako velika je bila Jožetova družina (domnevamo, da je imel dve sestri in tri brate), toda posvetilo oz. nekrolog, ki ga je ob njegovi smrti napisal dolgoletni prijatelj Frank Franko, govori o tem, da je Jožeta posvojila njegova teta in ga od najrosnejših let vzgajala kot svojega otroka. To se je zgodilo zato, ker je bila njegova družina prevelika in jih oče ni mogel preživljati. Ni pa nam znano ime te Jožetove tete, ki ga je vzgojila.

Odraščal je in se šolal v kraju blizu Gorenje Brezovice, vendar ni imel lahkega življenja. Gospod Franko pripoveduje, kako je spremljal 12-letnega Jožeta in njegovega strica, ko sta vsak dan hodila na Gorjance in iz gozda vlačila hlode ter jih vozila na žago. Delo je bilo težaško. Domov sta se vračala šele okrog 11 h ponoči, na hitro kaj pojedla in šla za nekaj uric spat na senik, ob 4 h zjuraj pa sta se že znova odpravila na delo. Franko se živo spominja, kako jima je nekega dne teta za večerjo pripravila štruklje, ker je vedela, kako rad jih ima Jože. Toda Jože je bil tako zelo izčrpan, da jih je komaj pojedel. Pozno jeseni, pa vse do prvega snega pa sta s stricem delala kot svinjska pastirja. Jože in Frank sta spoznala, da tako ne bo šlo in da delo hlapcev ni za njiju. Jože se je izučil za krojača, Frank pa je odšel na Štajersko delat kot rudar. Prijatelja iz najzgodnejšega otroštva se nato nista videla polnih 14 let, dokler se nekega dne nista srečala na ulici v mestu LaSalle v Illinoisu v ZDA.

25. marca 1905, le 4 dni po svojem 25. rojstnem dnevu, je Jože odplul iz Le Havra v Franciji in se podal novi življenjski avanturi naproti. Ni znano, kako je prepotoval skorajda 1500 km dolgo pot od domačega kraja preko vseh planin do tega pristanišča v Kanalu, kjer se je lahko vkrcal na ladjo, ki ga je popeljala v Ameriko. Nikoli več se ni vrnil v rodno deželo in nikoli več ni objel nikogar od številnih sorodnikov, ki so ostali doma.

Naslednji teden so on in kakšnih 900 sotrpinov iz različnih evropskih držav trpeli v natrpano polni kajuti v medpalubju parnika La Lorraine. S seboj so na pot vzeli verjetno le najnujnejše potrebščine, toda vzdržali so, saj jih je gnala želja po lepšem življenju v novi deželi.

1. aprila je bil Jože med rekimi srečneži, ki so bili takrat lahko zunaj, na palubi, da je ugledal Kip Svobode, ko je ladja zaplula v pristanišče v New Yorku. V naslednjih nekaj dneh so vse potnike pregledali ladijski zdravniki in vse, ki so jih spoznali kot zdrave in sposobne so s tovornimi barkačami prepeljali v znano imigrantsko sprejemališče na otoku Ellis. Verjetno se je prav tukaj začela nenavadna zgodba z ne ravno preveč natančnimi in večkrat spremenjenimi osebnimi podatki našega priseljenca Jožeta Miklavčiča.

Vsakega priseljenca je v tem centru najprej izprašal poseben inšpektor in hkrati preveril podatke, ki so jih o vsakem potniku dobili z ladijskega spiska. Ta ladijski seznam je izpolnil francosko govoreči uradnik in na njem je bil edinole Johann Miklavčič, ne pa Joseph ali Josef. Vzrok za to napako pri zapisu imena bi kaj lahko bila razlika med tem, kar je o sebi povedal slovensko govoreči priseljenec in tistim, kar je slišal in potem zapisal, francosko govoreči uradnik. Ob tem pa je nadvse presenetljivo, da je bil priimek zapisan pravilno. Kot Johannovo zadnje prebivališče je bilo zapisano Podbukovje v Avstriji (približno 30 km od Šentjerneja), kot narodnost pa slovenska. Po poklicu je bil delavec, njegovo pot v Ameriko pa je plačal njegov brat. Pri sebi je imal 10 dolarjev, namenjen pa je bil v Pittsburg v Pensilvaniji, kjer naj bi se pridružil bratu Franku. Zanimivo je tudi, da je takoj pod njegoim imenom na ladijskem seznamu potnikov naveden tudi neki Albin Miklavčič, 8-letni deček, prav tako iz Podbukovja. Nekdo, verjetno priseljeniški inšpektor, je k imenu Albin dodal opombo: nečak, ki naj bi bil prav tako na poti v Pittsburg v Pensilvaniji k svojemu očetu. Jože je res imel brata Franka, vendar je ostalo nepojasnjeno, če je ta sploh kdaj prišel v ZDA. Domnevamo, da je bil ta Frank daljnji sorodnik ali pa celo samo prijatelj z enakim imenom. (Zanesljivo pa vemo, da to ni bil njegov prijatelj Frank Franko, ker le-ta sploh ni vedel, da je tudi Jože zapustil domovino). Znano je tudi, da so priseljenci pogosto namenoma dajali napačne ali zavajajoče podatke, da bi si tako olajšali vstop v Združene države, preutrujeni in preobremenjeni imigrantski inšpektorji pa so bili tudi znani po tem, da so zapisali vse, kar se jim ni zdelo ravno sumljivo.

Naslednja majhna skrivnost je, kako je Jože peispel iz New Yorka v LaSalle v državi Illinois. Če je verjeti nekrologu, ki je bil v slovenščini zapisan v glasilu Prosveta, prevedlo pa ge je njihovo osebje, je v LaSalle prišel leta 1906. Verjetno se je v LaSalle-u med številnimi rojaki, ki so že živeli tam, počutil kar domače. K temu je najbrž prispevalo tudi ime cerkve, ki je bilo enako kot v njegovem rojstnem kraju: Sv. Rok (St. Roch). Jože si je našel delo in tu, v novem svetu, pognal korenine.

Nekako ob istem času, ko se je Jože ustalil v LaSalle-u, je njegov prijatelj Frank Franko, ki je v ZDA prišel leta 1904, prav v tem mestu iskal delo in sobo ali stanovanje v najem. Prav po naključju sta se nekega dne srečala na ulici in si začudeno zrla v obraz, presrečna, da sta zopet skupaj. Od tedaj dalje sta bila nerazdružna. Gospod Franko, ki v LaSalle-u ni našel dela, se je kasneje preselil v mestece Cherry in tam leto in pol delal v rudniku premoga. Kasneje se je poročil in se odselil drugam.

Jože mu je bil poročna priča. Gospd Franko se je pogosto vračal v LaSalle na obisk k staremu prijatelju, skupaj pa sta rada obiskovala prireditve, ki jih je organizirala Slovenska skupnost v tem mestu. Jože Miklavčič je bil med drugim tudi eden od ustanoviteljev SNPJ (Slovenska narona podporna jednota) – loža 98 v LaSalle-u.

Julija leta 1907 je Jože oddal vlogo za prodobitev državljanstva. Ta dokument pa je že  drugi v seriji tistih uradnih dokumentov, ki vsebujejo netočne podatke in napačno črkovanje. Uradnik na sodišču je napačno zapisal mesec Jožetovega rojstva in ime rojstnega kraja, pa tudi priimek je zapisan fonetično. Samo domnevam lahko, da je stari oče ponižno sledil uradnikovim navodilom, naj priimek zapiše “natančno tako, kot se izgovarja”. Prav to je namreč storil: svoje ime je napisal kot Joseph Miklawsich. Ta vloga za državljanstvo vsebuje tudi napačno zapisano ime ladje, s katero je Jože prišel v Ameriko, kar smo naknadno preverili, ko smo si ogledovali ladijski seznam potnikov.

Vrsto let je Jože delal kot natakar in barman v Hotelu Illinois na Third Street v LaSalle-u. (Sedaj je tam Hometown National Bank). Hotel, ki je s hrano oskrboval slovensko govoreče priseljence, je vodil in ga tudi imel v lasti, Paul Pirc, naturalizirani državljan ZDA, ki se je tja iz Gradca v Avstriji priselil že leta 1892. Gospod Pirc je prav tako govoril slovensko.

Mary Pirc je bila rojena 24. januarja 1889 v Gradcu (ali v njegovi okolici) v Vojvodini Štajerski v Avstro-Ogrski Monarhiji. Njena starša sta bila Peter in Maria Kraninz Pirc. Mama ji je umrla, ko je bilo Mary komaj tri mesece. Skoraj deset let so jo vzgajali njeni stari starši, dokler se ni oče ponovno poročil. Nekaj let je nato še živela v Gradcu, skupaj z očetom, mačeho (Mary Sket) in polsestro Josephine. Mary je zelo verjetno govorila nemško in slovensko, saj je odraščala v okolju, kjer je bil rojen njen oče in kjer so tedaj večinoma govorili slovensko.

Še kot najstnica je Mary zapustila dom in se odpravila v Ameriko. Ljudje so vedeli povedati, da je pobegnila od doma. Skupaj s še nekaj prijatelji je skrivala obleko in druge osebne stvari nekje v bližini železnice, dokler niso bili pripravljeni na odhod. Na žalost med živečimi sorodniki ni več nikogar, ki bi to vznemirljivo zgodbo lahko potrdil ali ovrgel, vemo pa, da v Ameriko ni prispela sama. Pri 17 letih je prispela na otok Ellis v družbi svojega strica Paula Pirca (očetovega starejšega brata).

Kaj verjetno je, da je bil prav obisk strica Paula v Gradcu še zadnja spodbuda, da se je Mary odselila v ZDA. Zagotovo ji je pripovedoval o blaginji v Ameriki, kjer je on živel že 13 let in ni dvoma, da je to njeno željo še podžgalo. Nenazadnje ji je lahko tudi obljubil delo v novi deželi, saj je bil lastnik hotela in prenočišča. Tudi strah je ne bi imelo biti česa v kraju, kjer so že bili njeni sorodniki – poleg strica Paula in njegove družince je v LaSalle-u živela tudi očetova sestra Anna Pirc Oberstar s svojo družino in še mnogo drugih ljudi, ki so govorili njen jezik. Kot vse nasjtnice je tudi ona sanjarila o oddaljenih krajih in boljšem življenju. Ostalo bo nerazjasnjeno, ali je njen oče odobraval, da gre v Ameriko, ali pa je v resnici pobegnila, da bi se pridružila stricu, ko se je vračal v Ameriko.

Vemo, da je Mary skupaj s sestrično Mary (ali morda Christino) Erhartich in s stricem odplula iz Bremna v Nemčiji na krovu ladje Kaiser Wilhelm II.  Skoraj 1000 km dolgo pot od Gradca do Bremna so prepotovali najverjetneje z vlakom. Iz Bremna so odpluli 7. avgusta 1906. Mary in sestrična sta imeli srečo, kajti imeli sta zaščitnika in vodnika, ki je poskrbel, da je bilo lažje prenašati nič kaj prijetno enotedensko potovanje v medpalubju. V New York so prispeli 14. avgusta 1906.

V zapiskih in dokumentih Mary Pirc smo našli bistveno manj napak. Na ladijskem seznamu potnikov je zavedena kot Marie, ne vemo pa, ali je po napaki ali namerno navedeno, da je hči Paula Pirca. V ladijski dokumentaciji piše, da je potovanje plačal njen oče, nič pa ni napisanega, če je imela ob prihodu pri sebi kaj denarja. Izpraševanje s strani uradnikov na otoku je bilo najbrž bolj kratko, saj je bil njen “oče” že državljan ZDA in je precej tekoče govoril angleško.

V LaSalle-u sta Mary in sestrična pričeli delati v stričevem hotelu kot sobarici. Tukaj je Mary najbrž spoznala in se zaljubila v čednega slovenskega barmana Jožeta, ki je rad kadil cigare.

Jože in Marija sta se poročila 28. julija 1908 v cerkvi St. Roch (SV. Rok) v mestu LaSalle. Poroka je potekala najbrž po tradicionalnih slovenskih običajih, v krogu prijateljev in Marijinih sorodnikov. Poročna slika prikazuje tudi dva glasbenika s tradicionalnima slovenskima inštrumentoma, harmonikama. Samo eno leto pozneje, Avgusta 1909 sta se Mary in Jože že veselila ob rojstvu prvega otroka – hčerke, ki sta jo poimenovala Mary.

13. Septembra 1910 je Joseph Miklavcic (Miklawsich) dopolnil svojo vlogo za ameriško državljanstvo, 13. januarja 1911 pa mu je bilo izdano potrdilo štev. 141960 na ime Joseph Miklawsich (Miklavcic). V skladu s tedanjimi zakoni o priseljevanju, je tudi njegova žena Mary avtomatsko pridobila ameriško državljanstvo.

Jože je kasneje dobil delo v M & H Zinc Company in v tej tovarni je bil zaposlen vse do upokojitve. Kolikor je nam znano, ni v ZDA nikoli delal kot krojač. Njegov najboljši prijatelj Frank Franko se je medtem preselil v Peorio, prav tako v zvezni državi Illinois, a se je zelo rad vračak v LaSalle, kjer je bil vedno dobrodošel gost pri Miklavčičevih. Jožeta in Marijo je vedno opisoval kot zelo prijazna, prijateljska in domoljubna. Tudi Marija in Jože sta bila pogosto povabljena k Frankovim v Peorio.

Jože in Marija sta imela 12 otrok in danes je njunih potomcev po vseh ZDA že več kot 200, vključno z zakonci!

Med božično novoletnimi prazniki leta 1952/53 je Frank Franko obiskal LaSalle in z najdražjim prijateljem iz mladosti, Jožetom Miklavčičem, sta uživala v sprehodih po mestu. Vreme je bilo tedaj izredno milo in prijetno. Kmalu zatem pa je Jože zbolel. Zdelo se je, da gre za pljučnico. Umrl je 5. januarja 1953 v starosti 72 let. Pravi vzrok smrti je bila diabetična koma, ki jo je povzročila gripa z izredno visoko telesno temperturo. Zdravje mu je pešalo že nekaj let pred tem, imel je sladkorno bolezen, kronični miokarditis in težave z ožiljem.

Mary Pirc Miklavcic je tudi po moževi smrti živela v LaSalle-u do konca. Ko so bili vsi njeni otroci že poročeni, njeno zdravje pa je tudi precej opešalo, je opustila delo gospodinje in je naslednjih 25 let živela pri več svojih hčerkah in njihovih družinah.

Zelo rada se je srečevala s člani velike družine, še posebej rada pa je videla, če so jo obiskovali vnuki, vnukinje, pravnuki in pravnukinje. Vsak od otrok je bil deležen ljubkovanja in zibanja v njenem naročju. Ko je umrla, je imela 35 vnukov, 39 pravnukov in 2 pra-pravnuka.

Umrla je 16. novembra 1979 v starosti 90 let. Vzrok njene smrti je bila odpoved srca, povzročila pa jo je arterisokleroza srca. Dolga leta je bolehala za osteoartritisom, zadnja leta pa se ji je zdravje vidno slabšalo.

Ruth Spayer (prevod: Edvard Bogataj)

Originalno besedilo si lahko ogledate tukaj >

Prepičani smo, da je takšnih "izgubljenih" stikov še veliko. Morda bo še komu uspel podoben podvig, zato bomo temu namenili poseben prostor tudi v našem forumu....

SODELUJTE!

Vsebina teh strani je last Občine Šentjernej ali podjetij oz. posameznikov, kjer je to navedeno.
Spletna stran je zaščitena kot avtorsko delo. Vse pravice so pridržane.

Prepovedano je kopiranje ali drugačno presnemavanje vsebine in njena javna

raba brez predhodnega pisnega dovoljenja nosilcev ekskluzivne pravice.

Copyrigh(c) 2003: Občina Šentjernej & Edvard Bogataj