portreti zaslužnih posameznikov

Ludvik Simonič (v sredini)

Obrazložitev:    

Ludvik Simonič, roj. 01.05.1926, sedaj stanujoč na Belačevi 3, v Ljubljani je v Šentjernej prišel leta 1951 z namenom organizirati proizvodnjo sestavnih delov za elektroniko, ki so jih razvijali na Inštitutu za elektro zveze na Linhartovi v Ljubljani. Šentjernej je takrat nudil prostore opuščene traktorske postaje in pridne delavce, ki so pripomogli k adaptaciji prostorov, da se je lahko zaposlilo 10 delavk. Začeli so s proizvodnjo masnih uporov, čez kakšno leto pa tudi potenciometre. Tako je g. Ludvik postal direktor takratne Iskre.

G. Ludvik je imel izreden posluh za tehnološke novosti in inovativnost. Znal je pridobiti in usposabljati tehničen kader, kakor tudi navadne delavce, kar se še danes spominjajo nekdanji zaposleni. Pomembno je tudi poudariti, da je bila oprema za avtomatizacijo proizvodnje izdelana v lastnih delavnicah in v večini primerov unikatnega izvora, delno tudi patentirano.

Program se je širil na proizvodnjo žičnih uporov, LCD-jev, hibridnih vezij in drugega. Izvoz je bil v vseh letih med 60% in 70% in to predvsem na zahodna tržišča, uvoz materiala pa okoli 12%.

Za vse te dosežke je g. Ludvik dobil tudi številna priznanja, naj omenimo le najpomembnejše: Inovator Iskre leta 1970, Kraigherjeva nagrada Gospodarske zbornice Slovenije za leto 1978, priznanje Občine Novo mesto ter številne druge nagrade.

Posebno zaslugo pa ima za razvoj Šentjerneja z okolico, saj je tovarna bistveno prispevala k izgradnji vodovodov, cest, šole, stanovanj, zdravstvenega doma itd.. Kot primer lahko navedemo modernizacijo ceste Šmarje – Mokro polje, katere vrednost je bila 460.000 din, od tega je bilo prispevanega iz dohodka tovarne 150.000 din.

V leta 1980, ko je g. Ludvik Simonič zapustil Šentjernej in odšel na novo delovno mesto, je bilo v tovarni zaposlenih preko 1200 delavcev in v obratu Kostanjevica okoli 100 delavcev, še dodatnih 450 delovnih mest pa je bilo organiziranih kot montaža na domu.