|
|
|
|||||||||||||
|
portreti zaslužnih posameznikov |
||||||||||||||
|
|
|
|||||||||||||
|
|
7. junija 2004 je imela naša domača slikarka Jožica Medle samostojno razstavo v Centru za kulturo Novi Zagreb v Zagrebu v galeriji Vladimira Bužančiča. Rastava je trajala vse do 24. junija. Glavna nit razstavljenih slik je bila zemlja in odnos človeka do zemlje. Simbolično je predstavljala zemljo in medsosedsko povezavo med Slovenijo in Hrvaško. Slike so v moderni tehniki kolaža in akrila na platnu. Razstavljenih je 26 slik. V Zagrebu je razstava Jožice Medle zelo dobro obiskana in odmevna. Hrvaški obiskovalci so bili zelo presenečeni nad obiskom gostov iz Slovenije, saj so slikarko spremljali domačini v zelo velikem številu. |
|||||||||||||
|
|
JOŽICA MEDLE: OBLIKA IN STRUKTURA ZGODBA O ZEMLJI
Jožica Medle že več kot desetletje ustvarja t.i. kolažne slike. Po abstraktno ekspresionističnih kolažiranih likovnih pripovedih s konca devetdesetih let, je na prehodu v novo tisočletje ustvarjala kolaže s prisotnostjo premišljeno izbranih časopisnih izrezkov, v kombinaciji z energičnimi gestualnimi barvnimi nanosi. Slednja dela že na prvi pogled spominjajo na kubistične oziroma na dadaistične kolaže, po katerih se je slikarka tudi zgledovala. Kolaž, ki je v osnovi lepljenka različnih materialov, so kot sredstvo izražanja v likovno prakso uvedli kubisti, v začetku drugega desetletja prejšnjega stoletja (G. Braque, P. Picasso), da bi iz različnih materialnih delcev zgradili vizualno in vsebinsko celostne kompozicije. Nadalje je bil pogosto uporabljen v surrealizmu, ko je v svojem procesu nastajanja povdarjal mehanizem podzavestnih vzgibov (M.Ernest) in v dadaizmu, ko je z naključnimi in nepričakovanimi konfrontacijami omogočal izražanje absurda (K.Schwitters) in se nadalje razvil kot asemblaž, s tridimenzionalnim sestavljanjem. Kot tehnika, ki omogoča zelo širok spekter uporabe najrazličnejših sestavnih materialov, je zelo prisoten tako v modernizmu kot v postmodernizmu. UVOD : monumentalnejše kompozicije
Kot iz predhodnih del je tudi iz zadnje serije slik razvidno kako močan povdarek v svojem likovnem izražanju daje avtorica študiju formalnih, strukturnih in kompozicijskih razmerij. S preteklimi deli so v sedanjih opazne razlike predvsem v formalno-kompozicijski obravnavi. V upodabljanju zaokroženih, temnejših likov gre predvsem za njihova premišljena kompozicijska umeščanja v "lebdeče prostore", medsebojna soočanja in vzpostavljanja dinamčnih napetosti med njimi. Forme krogov oziroma krogel so povsem izpodrinile v pravilne geometrične like, z močnejšimi in šibkejšimi konturami razmejena barvna polja, včasih zreducirana do znaka, iz predhodnih del. V preteklosti uporabljan kolorit čistih primarnih in sekundarnih barv, so sedaj zamenjali niansirani zemeljski barvni toni in črnila. Slikarka z barvnimi gradacijami dosega učinke topline, mehkobe, s kolažno tehniko ustvarjenih površinskih tekstur pa tudi materialne otipljivosti. Ta občutek zemeljskosti, s samodejnim asociiranjem na ženskost, se zliva z avtoričino vsebinsko intimistično podzavestno pripovedjo "palca, ki se bori s krogom", ki bi s psihoanalitičnega vidika bila lahko deležna obsežnejše obravnave. V zelo posplošeni osnovi pa gre za izražanje univerzalnega dualizma in komplementarnosti (yin-yang).
Zemlja je zmes zdrobljenih kamnin, zemeljske skorje in organskih snovi ter herbicidov, pesticidov,... Površina zemlje je hrapava, gladka, pisana, čista, suha, gola, poraščena, težka, lahka, topla, hladna, mehka, trda, svetla in temna ko se kotali po elipsi v našem osončju.
|
|||||||||||||
|
|