aktualne novice iz naše občine - kronologija

Spoštovani!

Že nekaj tednov je preteklo, odkar mi je tov. Jaka Rozman, tajnik Skupnosti borcev Cankarjeve brigade povedal, da so me na skupščini borcev zadolžili za nastop na spominski slovesnosti ob 60-letnici tragedije 4. bataljona Cankarjeve brigade.

Zavedam se, da mogoče nisem prava oseba za tak nastop, hkrati pa sem ponosen, da mi zaupate.

Nekaj verzov iz pesnitve "Krst pri Savici" izpod peresa našega velikega pesnika
dr. Franceta Prešerna bodo potrdili moje besede:

Moram začeti v času po kapitulaciji tedanje države Kraljevine Jugoslavije, ko so se mobilizirani vojaki vračali na domove in ko so jih okupatorji zajeli, jih strpali v vagone in odpeljali v ujetništvo. Ti so po osvoboditvi skoraj vsi prišli domov. Toda med njimi je bilo tudi veliko takih, ki se niso pustili ujeti ali pa so pobegnili med transportom.

V naših krajih, na območju sedanje občine Šentjernej, so prav ti možje in fantje ustanovili t. im. "Vaše straže", ki so imele za cilj obveščati prebivalstvo ob prihodu okupatorja v naše kraje.

Ena takih straž je bila organizirana tudi v vaseh Dolenja Brezovica, Šmarje, Žvabovo in Sela, komandir te enote pa je bil prav moj pokojni oče. Bili pa so slabo oboroženi, tako da se niso nikoli spopadli z okupatorjem.

Ko je okupator zasedel Šentjernej, mu je duhovščina skupaj z županom priredila slovesen sprejem. Po nagovoru župnika cerkovnika in drugih božjih pastirjev ter lesnih trgovcev, ki so vsi odobravali takšen sprejem okupatorja, so se fantje razšli. A prav tedaj se je zgodila prva izdaja - prav med mnogimi, ki so sledile.

Poznano je, da so se predvsem mladi združevali v dveh organizacijah: levo usmerjenih SOKOLIH in desničarskih ORLIH. Prav tako je znano, da so si bili bolj ali manj nenehno v laseh. Obstajal je tudi organizacija "Katoliška akcija", ki so jo sestavljali pretežno ORLI.

Levo usmerjene, ki so jih tedaj zaradi simpatiziranja s podobnimi gibanji v Rusiji pričenjali imenovati tudi BOLJŠEVIKI, so desničarji ovadili Italijanom. Ti možje in fante so končali po raznih taboriščih.

Nekateri pa so svoje družine preselili na Bizeljsko, to je preko Save, a so se morali kmalu seliti nazaj, ker so Nemci pričeli množično izseljevati Slovence v Avstrijo in Nemčijo na suženjsko delo, njihove domove pa so podelili Kočevarjem iz vasi na Kočevskem.

Vse to pripovedujem zato, da bo tudi mlajšim jasno, kje je osnovni vzrok za tako kruto vojno v naši domovini. Vse to se se je dogajalo povsod po t. im. Ljubljanski pokrajini, a o tem več kdaj drugič.

Izdajo je zagrešila tista stran, ki jo je zagovarjal kler, to je duhovščina in pa velekapitalisti. Nikakor ni res, da so začeli naše ljudi pobijati pripadniki tedaj ustanovljene Osvobodilne fronte, ker so se le-ti pripravljali na odpor proti okupatorju in so pozivali vse zavedne Slovence v boj za osvoboditev naše domovine.

Med njimi ste bili tudi mnogi vi, še danes živeči borci, pa vsi tisti, ki so medtem pomrli, izredno veliko število teh borcev pa je v boju za svobodo dalo svoja življenja. In prava zaradi njih, njim v spomin in čast smo se danes zbrali tukaj na Javorovici.

To je bila ena največjih tragedij poleg vseh ostalih morij v času NOB. Tukaj, prav v tej kotanji pod nami, je tekla kri junakov-partizanov. Tukaj so, tako kot še po mnogih drugih krajih po naši lepi deželi so padali borci, civilne žrtve vojne. Preveč je vseh teh nesrečnih krajev, da bi jih našteval, zato naj omenim le nekatere: Osankarica na Pohorju, Gramozna jama v Ljubljani, Kuzarejeva gošča na Urhu, Dražgoše,...nemalo takih nesrečnih krajev je tudi v naši bližnji okolici: Ledeča vas, Mršeča vas, Ilovci pri Orehovici, Šentjošt pri Stopičah...

Vidite, tukaj se je rojevala naša domovina Slovenija. Tukaj se je pisala zgodovina našega naroda. Zgodovino naših nasprotnikov zavračamo, ker je bila napisna s strani kolaborantov, izdajalcev in morilcev. Ti isti so po vojni v Argentini ZDA, Kanadi, pa tudi v Avstriji, Nemčiji in Italiji pisali svojo zgodovino, prirejeno po njihovem okusu in lažeh. Ti isti tudi danes pišejo in blatijo NOB, celo v našem parlamentu in celo tisti bolj levo usmerjeni bi najraje kar zaprli knjigo o naši polpretekli zgodovini samo zato, da bi bolj ugajali desnici.

Bivši domobranec in državni tožilec obtožuje vas borce, da ste kriminalci, lopovi in banditi in mi, vaši potomci, bi se morali po njegovem kot golazen in sodrga najslabše vrste opravičiti še živečim kolaboracionistom in njihovim svojcem, pa čeprav oni tega niso nikoli storili in tudi niso nikoli kapitulirali. Seveda niso, ker so bili hlapci okupatorja in "kristusovi vojščaki", ki so se borili za vero in postavo, kot je omenjal že prej citirani dr. France Prešeren. Toda Prešeren je to zapisal z žalostjo v srcu, in to bi tudi oni morali enkrat dojeti.

Danes je naš narod prav zaradi tega pred tem, da sovraštvo in nesporazumi med našo in mlajšo generacijo postane nevzdržno.

Mi. potomci enih in drugih smo se do sedaj vedno razumeli, poročali smo se med seboj, imamo otroke in vnuke, ki so sad spoštovanja, ljubezni in razumevanja in vse do sedaj smo se lepo spravili med seboj. Nam ni potrebna sprava ob lipi in se tudi nimamo komu opravičevati, saj nikomur nismo storili nič žalega! Oni pa to delajo in kričijo s prižnic ter govornic v Državnem zboru, v instituciji, za katero smo tudi mi, vaši potomci nosili glavo naprodaj in to zavestno in v dobrobit našega naroda, naše države in VSEH DRŽAVLJANOV Republike Slovenije.

Vse to sem moral povedati, kajti globoko spoštovanje smo mi vsi dolžni vsem tukaj padlim borkam in borcem, vsem pomorjenim, razbitim in pohabljenim. In o tako razmišljam o napaki vodstva, o izdaji prebeglih partizanov v sovražnikove postojanke, o človeku, ki se je pred nekaj leti, ko je zelo bolan umiral doma, v svoji postelji in se je spovedal župniku in desnim politikom, ker ga je vendarle pekla vest, se spominjam tudi svojih vrstnikov in starejših, ki so še po vojni z Javorovice nosili domov čevlje in škornje pobitih partizanov ali pa so jih jim prinesli njihovi očetje in bratje po moriji in se na ves glas hvalili, češ, pa smo jih, potolkli smo to drhal... Ob tem se spominjam starejšega možakarja, ki jim je ob njihovem zmagoslavnem vriskanju in hvali mirno dejal: "pazite se, če bodo oni zmagali, potem bodo vriskali oni, vi pa boste ležali bogve kje!" In tako je tudi bilo!

Razmišljam o Gregi Franku, ki je ranjen videl, da ga hočejo ujeti kričeč: "Imamo ga!", pa jim je le odvrnil: "nimate me!" in si sam vzel življenje. Razmišljam, odkod takšna moč v človeku.

Ali pa o komandantu bataljona Tkalčiču, ki je ranjen prosil Šobarjevo Tončko , naj ga ustreli, ona pa, prav tako ranjena, tega ni zmogla.

Premišljujem tudi o Šemetovi Mimici - kaj neki si je mislila v tistem snežnem zametu, ki ji je rešil življenje.

Razmišljam tudi o počutju tistih borcev, ki so jih ujeli in tudi o tistih, ki so se predali, kako so bosi in premraženi čakali na smrt, saj so se dobro zavedali, da nemški hlapci ne jemljejo ujetnikov.

Povsod so ležali mrtvi borke in borci, mitraljezca Rade in Marjan, Oven, Urh, branko in še nešteto drugih, ki se niso predali. Razmišljam o tem, kaj se je pletlo v glavah tistih domobrancev, ki so že mrtve borce tolkli s puškinimi kopiti, jih razrezali z noži in jih slekli in sezuli.

In naj ob tem povem še to: po spominu in izpovedih nekaterih prič je tedaj padlo 146 in ne le 113 bork in borcev.

Kaj neki je bilo v glavah domobrancev, še posebej v glavi njihovega poročnika Orana, ki je pozneje v Ljubljani za "izredno hrabro dejanje" prejel železni križ, odlikovanje nemških nacistov, ko pa je vsem znano, da je vedno pobil vse ujete in ranjene partizane in da je s takim sovraštvom streljal nemočne, da so se ga bali celo njegovi gospodarji, nemški nacisti.

Ko je končal s pokolom na Javorovici in se je skupaj z ostalimi vrnil v vas, je v besu ustreli še mladega partizana, ki so ga zajeli Nemci. Ti so se raje umaknili, da ne bi še sami česa dobili od pobesnelega morilca.

Ko sta domobranca, ki sta tudi sodelovala pri napadu na partizane, pogledala ubitega mladega partizana, sta videla, da je to njun brat, a si tega nista upala nikomur povedati, da je ne bi še sama skupila, kajti Oran je bil sila nepredvidljiv.

Ivan Kralj in Tine Velikonja, propagandista domobrancev, sedaj opisujeta dogodke na Javorovici, češ da ni bilo klanja, pobijanja s puškinimi kopiti, čevlje in oblačila pa naj bi po njunem še istega dne pobirali radovedneži iz doline. In trdita, da sta 31. in 32. domobranska četa skupaj šteli 200 mož, nemška posadka pa le 40 mož. V svojem glasilu "Slovensko domobranstvo" pa so sami pisali, da šteje ena četa 150 do 200 mož. ne vem, zakaj sedaj sama zmanjšujeta to število. Nemci pa naj bi po njunem imeli le radijsko povezavo. Le odkod vse to vesta? So jima morda povedali simpatizerji iz doline, ki jih nekaj tudi opisujeta? Onadva vse to opisujeta v šali, z nasmehom in ironijo!

In za konec: vas Javorovico so požgali. V vasi je bilo zelo malo ljudi, pa še ti so v glavnem odšli v dolino. Nekaj pa jih je vendarle ostalo, med njimi Zagorčeva Pepca, ki je vedela veliko povedati, a e na žalost tudi že pokojna. Toda borke in borci Cankarjeve brigade so ji za vedno hvaležni, saj je ves čas vzorno skrbela za ta spominski hram.

Tudi mi mlajši se bomo še naprej trudili,  da bo spomin na junake ostal živ, prenašali bomo vrednote NOB na mlajše rodove ter ohranjali spomenike in spominska obeležja iz časov NOB.

Če sem bil s svojim nastopom dovolj prepričljiv, potem je dobro, če pa ne, se prisotnim opravičujem, kajti v tako kratkem času je nemogoče vse povedati.

Hvala padlim in še živečim borcem za podarjeno svobodo, za dobroto, saj danes teh vredno ni več.

Hvala vsem, ki ste me potrpežljivo poslušali.

V imenu KZ ZZB in udeležencev NOB Šentjernej in Skupnosti borcev Cankarjeve brigade hvala vsem prisotnim, praporščakom, organizacijam, občini in županu ter vsem, ki ste danes tukaj.

JAVOROVICA – OB 60. LETNICI V SPOMIN IN OPOMIN

Obstaja nevarnost, da bi se po šestdesetih letih pozabilo, kaj seje zgodilo 16. marca leta 1944 v gorjanski vasici na Javorovici nad Šentjernejem. Tragedija in zločin na Javorovici je spomin, da je vas Javorovica kraj žalostnega spomina, kjer je zaradi bratomorne zablode ugasnilo 124 življenj borcev IV. bataljona brigade Ivana Cankarja, zvestih boju svojega naroda za obstoj in svobodo. Vse od leta 1964 se borci Cankarjeve brigade vsakega 16. marca spomnimo partizanske tragedije na Javorovici, kjer je v neenakem boju zaradi izdajstva m štirikratne premoči esesovskih policistov ter domobrancev padlo 124 bork in borcev partizanov. Za tragedijo na Javorovici so pomembne še druge okoliščine. Večer pred napadom je bil v vasi Vrhpolje partizanski miting, katerega se je udeležila ena četa. Ze ponoči so se borci vrnili na Javorovico, nihče pa ni pomislil na pretečo nevarnost, sovražnik pa je prav tedaj vršil zadnje priprave za obkolitev vasi in napad na bataljon. Nad Pleterjem so se napadalci razdelili v dve koloni, ki sta vsaka s svoje strani do jutranjega svita sklenili obroč okoli vasi. Po neslišnih likvidacijah stražarskih mest, so domobranci in Nemci pletli okrog vasi jeklen obroč in silovito napadli še speče partizane. V peklenskem ognju in popolni zmedi je bil poskus organiziranega umika in preboja neuspešen. Najmočnejši sovražni ogenj je bil usmerjen v samo vas in na čistino nad vasjo, prek katere so se umikali zmedeni borci. Prav tuje obležalo skupaj s komandantom bataljona tovarišem Kalčičem največ borcev. Le štirinajstim se je posrečilo prebiti iz sovražnikovega obroča. Več kot trideset borcev je živih padlo v roke napadalcem. Prav tu so se posebno izkazali domobranci, ki so vse pobili v globeli pod kapelico. Po tragediji in zločinu na Javorovici so domobranci in Nemci veličastno praznovali svojo zmago. Med zmagovalci je bil tudi domobranski poročnik Stanko KOCIPER (Rupnikov zet) in glavni domobranski propagandist. Kociper je zapisal: ''Zasnežena poljana je bila posejana s padlimi partizani, pobitimi mulami in raztreseno opremo. Mrtvi partizani so ležali tudi po poboju vzpetine in med gričevjem.''

Glede na to, da sem bil eden od tistih borcev I. bataljona brigade Ivana Cankarja, ki smo šli na pomoč IV. bataljonu, bi rad obudil svoj spomin, ki sem ga doživel pred 60. leti na Javorovici. Namreč, še živo se spominjam 16. marca leta 1944 zjutraj.

Bilo je zelo mrzlo jutro, slisati je bilo streljanje daleč od nas iz smeri Javorovice. Prav lahko smo ugotovili, da gre za streljanje pri IV. našem bataljonu. Okoli 8. ure je bilo streljanje najbolj silovito. Štab našega bataljona seje odločil, da pošlje v pomoč dve četi v smeri Javorovice, z nami paje šel tudi namestnik komandanta bataljona tovariš Ivan LES. Okoli popoldneva smo krenili iz Vrha pod Ljubnem, prečkali cesto in železnico pri Bircni vasi in nadaljevali pot preko Gaberja, Suhodol in tako proti večeru prišli v vas Mihovo blizu Javorovice. V vasi smo že našli nekaj borcev IV. bataljona, ranjence in terence. Ti so nam povedali o tragediji na Javorovici in kako so se rešili iz obroča. Prenočili smo v Mihovem, v strogi pripravljenosti, v glavnem na straži in zasedah. Drugi dan zjutraj je odšla na Javorovico izvidniška patrulja, ki je po vrnitvi pretresena poročala o grozovitem zločinu. Okoli 11. ure dopoldne sta obe četi prišli previdno na Javorovico. Nekaj strašnega sem videl in doživel. Vse povsod po vasi in izven nje so ležala trupla naših borcev. Nekatere sploh ni bilo mogoče prepoznati, v glavnem pa so bili bosi in delno goli. Največ trupel je ležalo v globeli nad vasjo. Vse naokrog zmrznjen, krvav, rdeč sneg. Nekaj groznega, strah meje obšel.

Spominjam se, da smo padle borce pokopavali kar dva dni (18. in 19. marca) s pomočjo domačinov. Trupla smo nosili in vozili na saneh, z vpreženim volom v porušeno kapelico nad vasjo. Trupla so bila zmrznjena, pokale - lomile so se kosti ob nakladanju, temperatura pa se je gibala od 16 - 19 stopinj pod ničlo.

Pogrebec sem bil le nekaj ur, saj smo morali borci v glavnem opravljati stražarko službo in večji del prebiti v zasedah in izvidniških patruljah.

Rad bi povedal še to, da mi je zločin na Javorovici ostal med vsemi dogodki v času mojega dvoletnega partizanstva najbolj v spominu in ga tudi verjetno ne bom nikoli pozabil. Skratka opisana dejstva o domobranskem zločinu 16. marca leta 1944 na Javorovici in zapisi znanih avtorjev, povedo dovolj za razmišljanje vsem, ki skušajo po šestdesetih letih razvrednotiti partizanski boj in rehabilitirati domobranstvo. V premislek pa velja, to še posebno tistim posameznikom in skupinam, ki hočejo danes z raznimi dosjeji v TV oddajah, prikazati le eno stran hudodelstva, nočejo pa slišati o zločinih, ki so jih zgrešili domobranci, izdajalci.

Tako kot vsako leto, smo se tudi letos, 16.marca 2004, ob 11. uri, dobili še živeči borci brigade Ivana Cankarja, svojci padlih in naši prijatelji na komemoracijski spominski slovesnosti pri spomeniku - spominskem hramu na Javorovici. Počastili smo spomin na pred šestdeset leti padle borce IV. bataljona V. SNOUB Ivana Cankarja.

      Borec I. bataljona brigade Ivana Cankarja                                                     

                     Jaka Rozman - ČIKO

Vsebina teh strani je last Občine Šentjernej ali podjetij oz. posameznikov, kjer je to navedeno.
Spletna stran je zaščitena kot avtorsko delo. Vse pravice so pridržane.

Prepovedano je kopiranje ali drugačno presnemavanje vsebine in njena javna

raba brez predhodnega pisnega dovoljenja nosilcev ekskluzivne pravice.

Copyrigh(c) 2003: Občina Šentjernej & Edvard Bogataj