zgodovina kartuzije

Čeprav živijo menihi tega reda zelo odmaknjeno od javnega življenja, pa je ravno to in še bolj njihovo gospodarstvo pritegovalo ogromno radovednežev in občudovalcev kot tudi iskalcev različnih pomoči, tudi beračev, od blizu in daleč.

O tem, da bi se Šentjernejčani tu učili sodobne živinoreje in kmetijstva, ni poročil, je pa komaj verjetno, da se to ne bi dogajalo. 28. junija 1914 je samostan obiskalo več črnomaljskih kmetov, "da si ogledajo gospodarske naprave v hlevih, na poljih in v vinogradih. Posebno jim je ugajala napredna živinoreja, ki je v Beli krajini še močno zaostala, in umno kletarstvo." Tudi molitev in delo v tihoti lahko daleč odmevata.

Zgodovinska dediščina

Zgodovinska dediščina je rezultat nemirnih dogodkov, ki so ob koncu 12. stoletja pripeljali do ustalitve meje na območju vzhodno od spodnjega toka reke Krke in s tem njegovo priključitev deželi Kranjski. Vzporedno je prišlo do oblikovanja posvetne in cerkvene uprave ter obrambne linije gradov. Novonastali spanheimovski trg Kostanjevica je kot protiutež bližnjemu freisenškemu Gutenwerdu od sredine 13. stoletja prevzel vodilno trgovsko in prometno vlogo. Nastajale so prve pražupnije (Šentjernej). Leta 1234 so Spanheimi na svojem novopridobljenem ozmelju pri Kostanjevici ustanovili cistercijanski samostan "Fontis sanctae Mariae", leta 1407 pa Herman II. Celjski v samotni dolini pod Gorjanci kartuzijo Pleterje.

V 15. stoletju so skozi te kraje vodile turške vpadne poti, v 16. stoletja pa so se Podgorci dvignili v dva velika kmečka punta. Na to gospodarsko in demografsko oslabelo obmejno območje so se po letu 1530 začeli naseljevati uskoki, ki so bili kot graničarji vključeni v Vojno krajino. Njihovi potomci živijo v hrvaških žumberških vaseh še danes.

Ob koncu 18. stoletja so jožefinske reforme državne in cerkvene uprave, šolstva in vojske skušale modernizirati avstrijsko državo in ji dati nov zagon. V začetku 19. stoletja je bila Dolenjska vključena v francoske Ilirske province. To stoletje je doba industrijske revolucije, zato so tudi na Gorjancih nastajali zametki industrijskih obratov, vezani na naravne danosti območja (žage, glažuta). Ob koncu 19. stoletja je te agrarne kraje zajelo množično izseljevanje v industrijsko razvite prekomorske in zahodnoevropske države.

Ko je po razpadu Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni nastala Jugoslavija, je slovenska stran Gorjancev v upravnem pogledu spadala v Dravsko banovino. Med drugo svetovno vojno so gozdnati Gorjanci omogočili nastajanje partizanskih enot, v dolini Pendirjevke (zatrep Peteršiljka) je delovala partizanska bolnišnica. Marca 1944 je bil na Javorovici izdan IV. bataljon Cankarjeve brigade, ki so ga uničile nemške in domobranske enote. Vsako leto je za 1. maj organiziran pohod iz G. Vrhpolja do Javorovice.

Umetnostno-zgodovinska dediščina

Gorjanci se ponašajo z zanimivo kulturnozgodovinsko preteklostjo. Nemirna deželna meja med Ogrsko in Kranjsko se je ustalila na Breganskem potoku šele okoli leta 1200. Njeni ustalitvi je sledilo oblikovanje cerkvene uprave. Na desnem bregu Krke sta bili ustanovljeni župniji Šmihel pri Novem mestu in Šentjernej, ki sta kmalu oblikovali široko mrežo podružničnih cerkva. Cerkvena organizacija je bila sprva tesno odvisna od fevdalne oblasti. Pomembno upravno središče in izhodišče grofov Višnjegorskih za osvajanje Bele krajine je bil grad Mehovo, v pisnih virih prvič omenjen leta 1162. Velik strateški pomen je v obmejnem pasu na pobočjih Gorjancev imel stari grad Prežek, kot lastnina Prisov v pisnih virih prvič omenjen leta 1180 in ob potresu leta 1511 močno poškodovan in zato porušen. Novi grad je bil pozidan nižje v dolini, pri tem pa kot gradivo uporabljen kamnit material porušenega gradu.

Nedaleč od mesta Kostanjevice je leta 1234 koroški vojvoda Bernard Spanheimski ustanovil cistercijanski samostan. Od njegove prvotne romanske oz. zgodnjegotske zasnove je ohranjena le v kasnejših stoletjih precej predelana samostanska cerkev. Današnji videz samostana, razpuščenega konec 18. stoletja, odlikuje baročna podoba iz sredine 18. stoletja z enim največjih arkadnih dvorišč v Evropi. Spomeniška služba načrtno obnavlja samostanska poslopja že od leta 1929. Po letu 1961 je tu našla svoje mesto Forma viva, v obnovljenih dvoranah pa Galerija Božidarja Jakca z likovnimi zbirkami sodobnih slovenskih umetnikov in pleterska zbirka slik starih mojstrov.

Leta 1407 je celjski grof Herman II. ob vznožju Gorjancev ustanovil kartuzijanski samostan Pleterje. Tudi ta je bil razpuščen z jožefinskimi reformami ob koncu 18. stoletja, za razliko od kostanjeviške cisterce pa je kartuzija znova zaživela v začetku 20. stoletja. Takratje.bil tudi na novo pozidan večji del samostanskih poslopij saj so od prvotnega samostana ohranjeni le stara gotska cerkev z zakristijo in del križnega hodnika.

Omeniti velja tudi vrsto podružničnih cerkva.

Na Gorjancih izstopa cerkev sv. Miklavža ter razvaline cerkvic sv. Jere in sv. Elije na Trdinovem vrhu. V ruševinah je tudi romanska cerkev sv. Danijela nad Dolenjim Suhadolom. Njihova lega na izpostavljenih razglednih točkah razodeva njihov nekdanji romarski značaj, kakršnega izdajata tudi Marijina cerkev pri Malih Vodenicah in Miklavževa cerkev nad Pangrč Grmom. Slednja se ponaša z gotskimi freskami iz dveh različnih časovnih obdobij in z zlatimi baročnimi oltarji. Večina podružničnih cerkva stoji v naseljih (Dolž, Črneča vas, Gorenje Vrhpolje, Šmarje, Veliki Cerovec) in s svojo arhitekturo oblikuje značilno podobo podgorskih vasi.

Več o kartuzijanskem redu lahko izveste na uradni sletni strani kartuzije Pleterje (http://www.kartuzija-pleterje.si) in na spletni strani kartuzijanskega reda: www.chartreux.org.