Razmišljanja o postavitvi stavbne dediščine pred kartuzijo Pleterje vodijo v leto 1984, ko je bila dokončana sanacija in prezentacija stare gotske cerkve.
Takrat je ta cerkev postala dostopna obiskovalcem. Ob tem se je pojavilo vprašanje, kako ohraniti notranji mir samega samostana in seveda tudi problem parkirnih površin in sanitarij za obiskovalce. Kako to uspešno rešiti? Že takrat so zaèeli razmišljati o prenosu starih objektov, ki so prazni in za katere nobeden ne skrbi več, in tudi o turistični ponudbi v teh objektih. Skupna zamisel je bila, da bi to uredili na lokaciji pred drevoredom kartuzije. Zaradi obiskovalcev, ki so vedno številneje prihajali v kartuzijo, je bilo potrebno urediti parkirišča in tako preprečiti avtomobilom dostop do samostana in porte.

Leta 1987 je samostan začel urejati parkirne površine. Istočasno sta Kartuzija Pleterje in Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto podali pisno vlogo takratnemu Komiteju za družbeni razvoj občine Novo mesto za dopolnitev in spremembo planskih dokumentov. V vlogi je bila predlagana opredelitev, da se parcela pred samostanskim drevoredom uredi kot vstopni center, ki bi funkcionalno dopolnil samostanski kompleks. Vstopni center naj bi obsegal parkirne površine, sprejemni objekt, v katerem bi bila tudi prodaja spominkov, majhen lokal z zunanjimi sanitarijami in pokrita zavetišča ter muzejske objekte. Predvideno je bilo, da bi se prestavljali avtentični objekti etnološke dediščine in da bi tu lahko nastal tudi muzej na prostem ali skansen. Kartuzija je želela prestaviti del svoje dodatne ponudbe izven samostanskih zidov, Zavod pa bi tako ohranil nekaj stavb, ki so bile namenjene propadu. Vendar takrat na to pobudo s strani Občine Novo mesto ni bilo odgovora in pri pripravi planskih dokumentov ni bila upoštevana. Ideja o muzeju na prostem je še naprej dozorevala. Razmišljanja in mnenja o izvedbi so bila različna. Pojavilo se je več možnosti, od postavitve in ohranjanja samo lesenih hiš in gospodarskih objektov na eni strani do prestavitve kakršnihkoli objektov dediščine, ki bi jih lahko prestavili in ohranili. Vsekakor se je pokazalo, da so potrebe po parkiriščih večje in da prostor pred drevoredom ne dopušča dovolj možnosti za izvedbo celotnega posega, kot je bil predlagan. Skupaj s kartuzijo Pleterje se je začelo razmišljati o travnatem platoju na nasprotni strani potoka kot možni lokaciji, kamor bi lahko prestavljali stare objekte in uredili sprejemni objekt. Dejstvo je, da je tudi ta parcela prostorsko omejena in stisnjena med Vratljanski potok in pleterski gozd, ki se dviga v pobočje. Po pripovedovanju so imeli menihi na tej parceli v preteklosti ribnike. Arheološka izkopavanja na tem prostoru pa so odkrila ostanke ognjišča iz 16. In 17. stoletja.

Na podlagi teh osnov in danih prostorskih možnosti smo se odločili, da na omenjeni lokaciji postavimo muzej na prostem in predstavimo značilno domačijo Šentjernejskega polja. V njen okvir smo želeli prestaviti leseno hišo in pripadajoče gospodarske objekte. Zavedali smo se, da ti objekti že na prvotni lokaciji ne služijo več svojemu namenu in da jim bo potrebno dati novo, t.i. muzejsko-izobraževalno vlogo. S prestavitvijo stavb smo želeli pokazati odnos med kmečko hišo in gospodarskimi poslopji ob njej. Kozolec smo želeli postaviti tako, kot stoji na domačiji, torej odmaknjen od hiše in bližje travniku. Toplar je visoka stavba in praviloma s svojo višino prevladuje nad ostalimi objekti.

Sestavni del domačije naj bi bili tudi leseni svinjaki in pod. Pri oblikovanju domačije in ureditvi okolja smo načrtovali prestaviti tudi objekt sprejemnice tako za potrebo muzeja na prostem kot obiskovalcem kartuzije. Odločili smo se za prestavitev stare kmečke hiše, saj bi se ta najbolje ujela z ostalimi stavbami. Ob tem smo razmišljali tudi o izvedbi zunanjih sanitarij, ki bi se s svojim zunanjim videzom ravno tako morale ujeti z ambientom domačije, vzporedno pa bi notranja ureditev morala ustrezati sodobnim potrebam. Prostor med stavbami naj bi zavzemalo večje dvorišče, ki je povezovalna in komunikacijska točka vsake domačije.

Pripravljati smo začeli tudi idejni načrt muzeja na prostem, v katerem smo okvirno določili objekte, ki jih potrebujemo in načeloma opredelili njihovo namembnost. Zastavili smo si cilj, pri tem pa nismo pozabili, da smo pri samem izboru objektov v veliki meri odvisni tudi od ponudbe in pogojev terena. Med tem časom je samostan Pleterje kupil Kegljevičevo hišo v Ostrogu, ki je bila že takrat zaradi svojih kvalitet ovrednotena kot kulturni spomenik. Na pritiske nekdanjega lastnika, ki je hotel hišo čimprej odstraniti in pripraviti lokacijo za novo, smo morali jeseni 1990 predčasno prestaviti izbrano hišo na določeno lokacijo muzeja na prostem.

Kegljevičeva hiša ima pravokoten tloris in je sestavljena iz žaganih in tesanih hrastovih brun. Je pritlična in ni ometana. Okna so lesena in dvokrilna, samo klet ima zračno lino, ki se zapira na »zapah«. Hiša ima dvokapno streho, kjer se sleme na obeh straneh zaključi s čopom. Obe zatrepni strani (svisli) sta obiti s pokončnimi deskami.

Notranjost hiše je razdeljena tako, da predstavlja veža z črno kuhinjo osrednji prostor, v katerem sta zidana samo krušna peč in del zidu. V veži je velik pleten obok ali »šija«, ki lovi dim. Ta prostor ima tudi dvoje vrat in lesene stopnice, ki vodijo na podstrešje. Iz veže je možen dostop v vsak prostor hiše. Največji prostor je velika soba ali »hiša«. Nad njenim vhodom je letnica 1833. V »hiši« je tudi celoti ohranjena in obnovljena krušna peč. Zraven »hiše« je manjši prostor oz. kamra. Na nasprotni strani veže sta še mala soba in klet, v kateri so tla iz zbite gline. Nad obokom črne kuhinje je lesen zaboj ali »nebesa«, kjer se je dimilo in sušilo meso.

Pri postavljanju hiše smo ohranili vsa bruna, medtem ko smo morali stara okna skoraj v celoti zamenjati z novimi. Zaradi slabega stanja smo morali v celoti zamenjati tudi deske na svislih. Nasprotno pa smo strešni konstrukciji vrnili stare »špirovce« in zamenjali late s preklami. Odstranili smo tudi neustrezno cementno kritino in streho prekrili s slamo. Dimnika oz. lesenega zračnika nismo obnavljali, ker ga tudi prej ni bilo. Kegljevičevo hišo smo v celoti sestavili spomladi 1991. Leta in je namenjena muzejski ter izobraževalni dejavnosti. Hiša je zaščitena kot etnološki spomenik z odlokom, ki je izšel v 38. Številki Uradnega lista Republike Slovenije leta 1992.

Naslednje leto smo uspeli skupaj s kartuzijo odkupiti delno ohranjeno Baničevo hišo iz Mihovega 16 in jo postavili na lokacijo muzeja na prostem. Njen lastnik si je že zgradil novo hišo in je želel staro odstraniti. Čeprav lesena in pritlična hiša ni bila ohranjena v celoti, je s svojim zunanjim videzom ustrezala potrebam sprejemne stavbe. Na podlagi posnetka obstoječega stanja in pripovedovanja domačinov smo ugotovili nekdanjo dolžino hiše in obliko strehe. Pri ponovnem sestavljanju smo hišo obnovili v nekdanji velikosti. Tako smo dobili nadkrit prostor, ki bo namenjen dodatnim potrebam sprejemnice. Hiša je pravokotnega tlorisa, v celoti lesena in sestavljena iz bukovih brun. Pri ponovni postavitvi smo zamenjali lesena okna. Na strešni konstrukciji smo zamenjali late s preklami in povrnili prejšnjo slamnato kritino. Tudi ta streha ima čop na obeh straneh slemena. Notranjost hiše smo delno ohranili, delno pa prilagodili novi vlogi, tako da bo obstoječi prostor lahko uporaben za potrebe sprejemnice za obiskovalce muzeja na prostem kot tudi samostana. V hiši načrtujemo predstaviti tudi domačo obrt, ki je razširjena v tem delu Dolenjske, predvsem lončarstvo in pletarstvo, ter ponuditi te izdelke kot spominek. Menimo, da bo objekt sprejemnice lahko namenjen tudi predstavitvam drugih obrti in rokodelskih spretnosti. Načrtujemo, da bo lahko stavba sprejemnica tudi pomembna informacijska točka tega območja.

Tretji objekt, ki smo ga prenesli na lokacijo muzeja na prostem, je kozolec toplar iz Ločne v Novem mestu. Ta poseg smo izvedli leta 1996. Kozolec je bil pred tem že večkrat prenesen in popravljan. Kozolec na dva okna smo postavili tako, da je z gankom in stopnicami obrnjen na dvoriščno stran. Obnovili smo srce kozolca in zamenjali celoten pod. Salonitne plošče, ki so bile na strehi, smo zamenjali s slamnato kritino. Kozolcu smo delno poskušali vrniti nekdanjo vlogo. Prostor pod njim bo namenjen obiskovalcem.

V novembru leta 1997 smo iz bližnje vasi Javorovica prenesli lesene svinjake. Zaradi dotrajanosti smo zamenjali talne lege in namesto salonitne kritine pokrili streho z slamnato. Svinjaki so v muzeju na prostem postavljeni kot sestavni del domačije in pričajo o svoji nekdanji gospodarski namembnosti.

Konec leta 1997 smo na podlagi izdelanega projekta začeli graditi zunanje sanitarije na lokaciji, kjer je bilo predhodno izvedeno arheološko zaščiteno izkopavanje. Obstoječo jamo smo izkoristili tako, da smo v njej zgradili nepropustno greznico, nad njo pa postavili stranišča. Njihov zunanji videz smo prilagodili nekdanjim straniščem »na štr'bunk«.

V projektu muzeja na prostem, kjer želimo prikazati domačijo tega območja, bomo poleg že obstoječih stavb postavili še en gospodarski objekt in s tem zaokrožili število stavb domačije. Ob tem bo potrebno urediti še dostop do domačije, majhen vrt ob Kegljevičevi hiši in zasaditi nekaj dreves. Muzej na prostem še ni urejen v celoti, vendar kljub temu že razmišljamo o prezentaciji obstoječega stanja.

                                                              Dušan Strgar

Več o kartuzijanskem redu lahko izveste na uradni sletni strani kartuzije Pleterje (http://www.kartuzija-pleterje.si) in na spletni strani kartuzijanskega reda: www.chartreux.org.