pristava pri šentjerneju

Najpomembnejša kmetijska dejavnost je živinoreja, pomemben vir zaslužka pa prinaša tudi les iz bogatih bukovih gozdov na Gorjancih.

O nekdaj mnogo pomembnejšem sadjarstvu pričajo opuščene sušilnice, ki so jih uporabljali tudi za sušenje prediva.

Izdelava platnenih rjuh je bila obrt, ki se je v vasi začela pred približno 120 leti, končala pa pred približno 40 leti.

Ko je lan dozorel, so ga poželi in zvezali v snope. Snope so naložili na voz in ga s konji pripeljali domov pod kozolec, kjer so seme ločili od stebla tako, da so po njem hodili. Ko je bilo seme ločeno od stebla oziroma od slame, so slamo pobrali in nesli na travnik, kjer se je "rosila" (zjutraj je nanjo padala rosa) 2 – 3 tedne. Ko je ta čas potekel, so suho slamo pobrali in ponovno zvezali v snope. Te so pripeljali domov in slamo s posebno leseno napravo - terilnico trli, kar pomeni, da so slamo ločili od prediva. Predivo so do suhega posušili v posebnih sušilnicah. Posušeno predivo so nato spredli na kolovratih. Dobili so nit, ki se imenuje preja. Prali so jo v potoku z lesenim pripomočkom – "pralcem", da je postala bela. Ko se je preja posušila, so jo potolkli, da je postala bolj mehka. Nato so jo zvili v klobčiče in jih dali tkalcu, ki je na statve vpeljal niti in začel tkati. Postopoma je nastalo platno.

Na podoben način so do platna prihajali tudi v drugih vaseh na Šentjernejskem polju.

Nazaj na spisek naselij