NOVO

Predstavitev razvoja naselja v občinskem prostorskem načrtu

POBOJ  NA  JAVOROVICI

Javorovica je uskoška vasica na pogorju Gorjancev, v kateri je pred 2. svetovno vojno živelo trinajst gospodarjev oz. okoli sto duš.

Na Gorjancih so se v letu 1944 zadrževale močne partizanske enote; njihova naloga je bila, da so stalno vznemirjale sovražnikove postojanke v dolini reke Krke ter preprečevale Nemcem in domobrancem prehod preko Gorjancev na Žumberak, v Belo Krajino in na Hrvaško. 3. februarja 1944 se je na Javorovici namestil 4. bataljon Cankarjeve brigade, ki je tam zamenjal bataljon Gubčeve brigade. Bataljon je bil ustanovljen 9. maja 1943, borci in borke so bili iz vseh koncev Slovenije, največ pa je bilo Belokranjcev in Dolenjcev. Štel je kakih 300 borcev.

V zimi 1943 - 1944 je na Gorjancih zapadlo snega čez kolena, mraz je grizel do kosti. Borci so se udomačili pri prebivalcih Javorovice, misleč, da v takem vremenu ne bo nihče stikal za njimi. V dolini pa se je sneg februarja začel hitro topiti. Nemci in domobranci iz postojanke na Kostanjevici so ugotovili, da je napočil primeren čas za napad na partizane v Gorjancih. Prvi naskok so izvedli 18. februarja; partizani so se umaknili, sovražnik pa je v Vrhpolju presenetil dolenjske terenske delavce, ki niso več imeli časa za umik. Trije so bili ubiti, četrtega pa so ujeli.

Popoldne istega dne so se partizani vrnili na Javorovico, zadovoljni, da so pognali napadalce nazaj v dolino. Spregledali so, da je bil tokratni napad samo slepilni manever, napadalci na Javorovico so hoteli ugotoviti, v katero stran se bodo umaknili partizani ob napadu.

Med borci na Javorovici je bila večina prekaljenih partizanov, ki so imeli za sabo že precej bitk; kakih deset pa je bilo novincev, oz. mobilizirancev. Prve dni marca sta dva izmed mobilizirancev pobegnila v domobransko postojanko na Kostanjevico in predala precej podatkov. Domobranski poročnik se je s temi podatki odpravil v Ljubljano k generalu Rossenerju in skupaj so skovali načrt za napad na Javorovico.
V Novem Mestu so 15. marca 1944 sestavili bojno skupino iz 14. SS policijskega polka, ki je štela kakih 400 oboroženih mož, pridružilo se jim je še kakih 200 domobrancev. Poveljstvo je prevzel nemški policijski častnik. 16. marca 1944 ob enih ponoči so nemški tovornjaki pripeljali del vojaštva po cesti po levem bregu Krke do Drage, kjer je bil most. Sovražnik se je razvil v dolgo pohodno enoto. Nad Pleterjem se je razdelila v dve koloni; načrt je bil, da skleneta trden obroč okoli Javorovice, predno se zdani,. Ker je bilo v pogorju veliko snega, poveljstvo pa očitno ni vedelo, da je v dolini že kopno, partizani niso postavili dovolj straž. Ena obkoljevalna kolona je zadela na partizansko zasedo, ki je bila povsem presenečena, ko je sovražnik vžgal po njej; padlo je precej borcev, le pet ali šest se jih je po celodnevnem preganjanju vrnilo na Javorovico. Druga obkoljevalna kolona se je Javorovici približala s severne in zahodne strani. Ker je bila megla, so brez težav onesposobili prvo stražo in prišli v vas. Bežeče, napol oblečene partizane so potisnili iz hiš na čistino. Komandant je kljub veliki zmedi uspel pripraviti izpad in juriš na sovražnikove položaje; toda vas je bila obkoljena, zadnji rešilna bilka je bila cerkvica sv. Ožbolta, kjer pa je v križnem ognju padlo več kot petdeset partizanov. Iz ognjenega obroča se jih je rešilo samo devet.

Štirje težko ranjeni borci so se prebili do partizanske bolnišnice Kira v Pendirjevki; nekaj borcev se je rešilo čez vrh Gorjancev, med njimi tudi Josef Grabner, Nemec, ki je nekje na Notranjskem pobegnil Nemcem in se priključil Cankarjevemu bataljonu; pred cerkvijo je bil ranjen in se je naredil mrtvega, tako je preslepil napadalce, ki so mu le sezuli čevlje in mu vzeli del obleke. Po sovražnikovem umiku se je napotil proti Žumberku, kjer je spet naletel na partizane.

Ko je bilo bojev na Javorovici konec, so domobranci zbrali ujete partizane v bližini cerkvice, jih pognali v jarek pod njo, tam so triintrideset ujetnikov postrojili, jim ukazali, naj se sezujejo in jih postrelili z brzostrelkami. Nato so se umaknili nazaj v vas in se potem skupaj z Nemci odpravili z Javorovice.

Zaradi uspešne akcije na Javorovici je bil general Rössener predlagan za visoko odlikovanje, zlati križ. V obrazložitvi je navedeno, da je bil 4. bataljon Cankarjeve brigade popolnoma uničen; da je imel 132 mrtvih. Domobransko četo pa so v Novem Mestu tovariši pozdravili kot zmagovalce, ki so Cankarjev bataljon potolkli do zadnjega moža, čeprav so kasneje morali priznati, da je nekaj partizanov le ušlo.

Dejansko je na Javorovici padlo 113 partizanov, šestnajst pa se jih je rešilo.

Danes je ob ruševinah cerkvice na Javorovici spominski hram, kjer je na plošči zapisano 113 imen padlih. Janez Lužar, puškar, eden izmed preživelih borcev z Javorovice, je v spomin na padle tovariše kmalu zatem napisal pesem, ki se konča z verzom:

»Kaj? Maščevanje?

Ne!!!   Ne!!!

Saj to ni rešitev!

Le sloga, prijateljstvo,

bo potešitev!«