cerov log

Slednji je priljubljena izletniška točka s cerkvijo Sv. Nikolaja, prvič omenjeno že leta 1526 in planinskim domom (964 m).

K naselju sodijo zaselki Kira, Prežek in Sv. Miklavž.

V bližnji okolici Cerovega Loga se potoku Pendirjevka pridružijo še Vejarček, Mlečnica in Žubrenk. Ime je dobila po hrastu - ceru.

Vas je poznana tudi po prazgodovinskih najdbah. V bližnjem gozdu Gomila so odkopali prazgodovinske grobove, na južni strani vasi pa so ostanki rimskega vodovoda z lončenimi cevmi, po katerih so dovajali vodo iz potoka Pendirjevka.

Na prežeških njivah so prav tako ostanki rimskih grobov.

Cerkev sv. Miklavža na Gorjancih / 969m / - leta 1838 opuščena, 1887. obnovljena in 1988. leta ponovno obnovljena. Pri sv. Miklavžu je nekdaj stala vas s petimi hišami, katerih temelje je še videti po leščevju na vzhodnem robu nekdanjega jezera, od katerega je ostalo le ime Jezero. Ljudi so po ljudskem izročilu ( J.Trdina ) pregnale rjave mravlje, gotovo pa tudi slabe letine v drugi polovici 17. stoletja.

Na Trdinovem vrhu / 1178 m / so na stari deželni meji razvaline grškokatoliške cerkvice sv. Ilija in slovenske sv. Jere. Med njima poteka meja med Hrvaško in Slovenijo, ki pa ne razmejuje samo sosednjih ozemelj, ampak tudi poimenovanje vrha

( Hrvati imenujejo Gorjance Žumberačka gora, Trdinov vrh  pa  Sv.Gera ).V minulih stoletjih to pravzaprav ni bila prava meja, ampak bolj kraj srečevanja in skupnega sodelovanja na žegnanjih in z njimi povezanih sejmih. Sčasoma sta bili obe cerkvici opuščeni in s tem zapisani propadu.

Na začetku stoletja opisuje znameniti naravoslovec Dragutin Hirc v Zemljopisu Hrvatske vrh Gorjancev takole: "Ko smo tako omenili najvažnejše točke razgleda z malega vrha na jugovzhodu, obšli srednjega, pridemo na majhno, ravno čistino, na kateri sta dve porušeni cerkvici : sv. Elija na hrvaški strani in sv. Jera na slovenski strani. Druga od druge sta oddaljeni kakšnih deset korakov. Njuni zidovi so do višine streh dobro ohranjeni, medtem ko same strehe in zvonikov ni več…Pomenljivo je, da je hrvaška cerkvica na slovenski, slovenska pa na hrvaški zemlji. Ljudje so želeli, da je s tem postavljeno jamstvo večji medsebojni ljubezni, slogi in bratstvu hrvaškega in slovenskega življa, da se s tem za vedno opominja na skupno zibel v domovini, ki so jo zapustili in tukaj pod različnimi gospodarji spletli nova naselja. Obenem ljudstvo pripoveduje, da so obe cerkvici porušili Turki na svojem ropanju po teh krajih. Okoli cerkvic je videti na košenicah dosti izkopanih jam, ki so zaradi povzročene škode delno zasipane in izravnane. Ljudsko izročilo tudi pripoveduje, da so njihovi pradedje v bližini cerkvic v zvonove zakopali cerkveno imetje, da ne bi postalo plen Turkov, in ga pustili zakopanega, ko so Turki porušili cerkvici in ljudi odpeljali v sužnost. Torej ta zaklad bi želeli najti s kopanjem mnogi bogastva željni lahkoverneži, od tod že omenjene jame. Res je, da so Turki tukaj ropali in v suženjstvo odpeljali mnogo ljudi.Kako je to povezano z omenjenim ljudskim izročilom, ni lahko, celo nemogoče kar tako, brez poglobljenih študij, ugotoviti."

Obe cerkvici sta bili  v času nove države Slovenije obnovljeni.

V zadnjem času sta Sv. Miklavž  s planinskim domom in Trdinov vrh priljubljeni izletniški točki .

Sredi gozdnatega pobočja nad jedrom vasi stoji poznogotski grad Prežek, o katerem nekateri viri poročajo že konec 12. stoletja. Ima tudi nekaj renesančnih in baročnih prvin. Stari grad Prežek je stal v gori nad današnjim gradom. Prvič je omenjen leta 1200 kot last Prisov, po letu 1254 pa je bil središče vse freisinške posesti med Krko in Gorjanci. Po potresu leta 1511 pa so takratni lastniki Auspergi zgradili Novi Prežek. Gospodarji so se menjavali, eden od njih je bil tudi Andrej Smole, ki ga je tu obiskoval njegov prijatelj France Prešeren.

Leta 1942 je bil grad požgan, po drugi svetovni vojni pa delno obnovljen in pokrit.

Nazaj na spisek naselij

Za Gorjance je značilna razvejena hidrografska mreža, ki jo pletejo gorjanski potoki Klamfer, Pendirjevka, Kobila, Lačni potok, Obrh, Studena in Sušica. Med njihovimi pritoki velja omeniti potoke Žbičje, Sovpat, Babni, Šumeči in Vrtaški potok, Prežeški graben, Mlečnico, Kamnišček, Vratljanski potok, potok Globoko in Drški studenec.

Gorjanske potoke odlikuje naravna ohranjenost, velik strmec, številne brzice in skočniki, kar je za Dolenjsko prava redkost. V spodnjem toku so večinoma regulirani in onesnaženi, zato so naravno ohranjeni zgornji tokovi pomembni kot življenjski prostori številnih vodnih rastlinskih in živalskih vrst.

Ena najbolj znanih zaganjalk (izvir z nihajočim pretokom) v Sloveniji in edina na območju Gorjancev. Izvira v dolomitnem pobočju. Pretok vode (od 0,5 do 1,5 l/s; 8 °C) se ritmično spreminja v skoraj pravilnih dvominutnih presledkih, ob večji suši tudi presahne.

Nekateri izviri so bili urejeni za zajemanje vode. Med obiskovalci Gorjancev je najbolj priljubljen in obiskan izvir Gospodična, iz ljudskega izročila poznan zaradi svoje pomlajevalne in zdravilne vode, ki so ga novomeški planinci na pobudo naravoslovca Ferdinanda Seidla leta 1931 obzidali in uredili. V dolini Pendirjevke je znamenit izvir zaganjalka Minutnik.

Domačini mu pravijo tudi Prenehalnik, saj se pretok vode v izviru spreminja v pravilnih časovnih presledkih. Ob gozdni cesti je nad Fabriko obzidan izvir Jordanov studenec, na robu košenic pri Miklavžu pa Gorjansko jezero, ki mu domačini pravijo Izer, katerega voda izdanja na nepropustni plasti in ponika v bližnjem ponoru.

O GORJANCIH IN MEJI, O VODI, KI JE NI IN KI CURLJA NA VSAKEM KORAKU

ČUDEŽNA GORJANSKA VODA IN ROŽA ROŽ

Že Janez Trdina je v svojih Bajkah in povestih pisal o čudežni vodi z Gorjancev, domačini pa vedo, da ne gre za pravljice, ampak za resničnost - Kako je postarano grajsko gospo pomladila voda iz izvira Gospodična - Izvir Minutnik, ki je bil nekdaj last Prešernovega prijatelja Smoleta, brizga kot gejzir in vrača življenjske moči

Malokatera gora na Slovenskem ima tako bogato mitologijo in toliko izvirov zdrave pitne vode kakor Gorjanci. Udejanjena je v Bajkah in povestih o Gorjancih, ki jih je spisal bard Dolenjske Janez Trdina, in še vedno živih pripovedih o Kukovi gori, ki se spletajo v legende, čeprav je tudi do sem že segla kričeča nevšečnost civilizacije in ogrozila starodavni mit o žalik ženah, škratih in čarovnicah, ki so z vrha Sv. Jere, tako kot s Slivnice ob Cerkniškem jezeru, letale na Klek. Zares živ in večen božji dar Gorjancev pa je voda, neoporečna in čista, če se lahko govori v teh časih o neoporečni čisti vodi, ki ji nekateri pripisujejo tudi zdravilno moč.

Posebna znamenitost Gorjancev je vsekakor znameniti izvir Gospodična pri Koči Vinka Paderšiča, ki je čarobni napitek za večno mladost, kakor je izpričano v davni pripovedi, ki še danes živi. Hudo bolna in postarana mehovska grajska gospa se je pomladila in ozdravela, ko se je napila te čiste studenčnice, in še dandanašnji vrli Podgorci in Belokranjci verjamejo v ta čudežni izvir. Romarji k studencu Gospodična prihajajo z vseh koneev sveta in to vodo odnašajo s seboj na dolga potovanja.

Pomozi Bog zdravilo za mačka
"Čeprav na vrhu Gorjancev res nimamo vode," pripoveduje Ivan Kos, najemnik počitniškega doma Pri Miklavžu, "in čeprav imamo do Gregorjevega studenca v dolžini dveh kilometrov že napeljan vodovod, pa nam inšpekcije ne dovolijo priključka, imamo tu gori skoraj vse. Še dandanašnji se vidi, kje je bilo nekoč jezero. Legenda pripnveduje, da je nekoč v njem utonila deklica z volmi. V Stopiče pri Težki vodi, kjer je glavno zajetje vode za Novo mesto, pa so priplavali rogovi in kita dekliških las. Po drugi verziji pa so priplavali pri Gorenji Stari vasi pri Šentjerneju. Imamo odličen zrak, veliko zdravilnih rož in zeli ter prvovrstne češnje, ki pozno dozorijo in ki so zato še posebej odlična poslastica. Imamo veliko divjadi, tudi volka in medveda. Priletita tudi orel škarnik in sokol selec. Imamo krokarje, ki domujejo v pečinah Pendirjevke in Kobil. Vedno imamo na zalogi tudi vodo iz Minutnika in Jordana, ki postaja vse bolj znan zaradi posebne milosti čiščenja duše. Pravijo mu milostni izvir, saj ima ime po reki Jordan iz svetopisemske dežele Palestine. Obzidali in uredili so ga gozdni delavci kmalu po drugi svetovni vojni. Tam blizu, čisto skrit radovednim očem, pa je izvir Pomozi Bog. Pravijo, da je to najboljše zdravilo za mačka, ki je v podgorskih in belokranjskih krajih kar udomačena nadloga."
Izviri pitne vode na Gorjancih so še: Kobile, Pendirjevka, Vrtaški potok, Gregorjev studenec, Glažuta, Gorjanski potok ali Palež pa Pesjak in v vasi Konec že v Podgorju Zagrodek. In še bi lahko naštevali," pravi Roman Zaletelj, ki je že petnajst let gorjanski logar in ki pozna vse skrivnosti tega veličastnega gorovja. ki deli Slovenijo in Hrvaško in ki zaradi meje od časa do časa povzroča tudi vročo kri.

Meja - vrata prijateljstva
"Z mejo pa je takole. Vse pogorje Gorjancev je sedaj v zasebni lasti. Lastnikov je več in med njimi so tudi veleposestniki. Naštejmo jih nekaj: Gozdna posest Gorjanci, Gozdna posest Kalinovih, Gozdna posest Kartuzija, Gozdna posest Ljubljanske škofije. Veliko je tudi malih posestnikov. Sv. Jera in Trdinov vrh, simbol Gorjancev, sta v posesti družine Hren, Slovencev, ki živijo v Clevelandu v Združenih državah Amerike. V resnici so tako Sv. Jera kot Trdinov vrh in Sv. Ilija na hrvaški strani že od nekdaj simboli odprtih vrat in prijateljstva med Žumberčani in Kranjci, med Hrvati in Slovenci, tako naj tudi ostane in v to ne mešajmo politike," pravi Vojko Merhar, oskrbnik koče pri Gospodični in tisti, ki že več kot deset let vztraja v gorskem gorjanskem turizmu in ki je prijetem sogovornik in gostitelj, in tisti, ki varn skuha odličen divjačinski golaž in nazdravi z gorjanskimi zeliščnimi napitki, ki jih pripravlja sam. Natoči vam čiste zdravilne in hladne studenščnice. ki priteče izpod stoletnih gorjanskih bukev, in vam pove, kje raste čudovita pontska azaleja, izjemna botanična redkost, ter vas pouči, da je lepo in prav, če prazno steklenico odnesete v dolino v smetnjak in na ta način pomagate k ekološko lepši in kulturnejši podobi Gorjancev.

LADISLAV LESAR; nedeljski dnevnik ; 5.8.2001