OBČINA ŠENTJERNEJ

www.sentjernej.si

KARTUZIJA PLETERJE

pleterje 87 800

Na mestu, kjer je v desetem stoletju stal grad Sicherstein, je 1407. leta celjski grof Herman II. ustanovil pleterski samostan svete Trojice, v drugi polovici 18. st. pa je bil samostan razpuščen in v roke kartuzijancev je prišel spet šele leta 1899. Zdaj se ta spokojni kraj, obdan s tri metre visokim in skoraj tri kilometre dolgim obzidjem, ponaša z gotsko cerkvijo sv. Trojice. Ohranjeni pa sta tudi bogata knjižnica in likovna zbirka, katere del je našel zatočišče v nekaj kilometrov oddaljenem kostanjeviškem samostanu, danes Galeriji Božidar Jakac. Obiskovalec lahko meniško življenje spozna ob ogledu multivizijskega prikaza in cerkve sv. Trojice, mogoč pa je tudi prijeten sprehod po Pleterski poti. V Pleterjih je služboval tudi Josef Ressel.

Samostan so začeli graditi v začetku 15. stoletja. Od prvotnega poslopja je ostala samo cerkev sv. Trojice, ki je edinstven primer gotske sakralne stavbe v srednji Evropi.

V samostanu sta bogata knjižnica in likovna zbirka. Posamični ogledi samostana niso dovoljeni, za skupinske oglede je odprta samo cerkev. Z multivizijo pa sta obiskovalcem predstavljena kartuzija in življenje menihov. Menihi prodajajo znamenito domače pletersko žganje. Ogledi so možni od 8.00 do 17.00 ure vsak dan, zaželeno je, da se skupine vnaprej napovedo. Vstopnina je 3 €.
Kartuzija Pleterje leži v tihi dolini ob vznožju Gorjancev, s severne strani pa jo obdajajo vinorodna pobočja Pleterskega hriba. Sklop samostana obdaja visoko obzidje kot ločnica med zunanjimsvetom in skrivnostnim svetom tišine, miru.
Edina še delujoča Kartuzija v Sloveniji zvesto obdeluje zemljo, katere sad so različni izdelki. Poleg na Dolenjskem nepogrešljivega cvička bratje kletarji gojijo izvrstno mašno vino iz izbranih belih sort, jagodni izbor chardonnaya, kerner izbor, sivi pinot, lastno penino in ledeno vino. Razen pridelave vin, v samostanu čebele omogočajo izdelavo sveč iz čebeljega voska in drugih čebelarskih izdelkov, sadovnjak pa daje plodove za sadjevec, slivovko, pletersko hruško, ...
Po predhodnem naročilu si boste lahko ogledali multivizijsko predstavitev življenja menihov, muzej na prostem ali okusili več vzorcev vin, ki so naprodaj v samostanski trgovini.
Kartuzijo Pleterje si lahko ogledate tudi na motivih starih razglednic.
Kartuzijani predstavljajo meniški red, ki je bil ustanovljen v Franciji leta 1084.
Že v 12. stoletju se je kartuzijanski red razširil po Sloveniji.
Nastale so štiri ustanove: Žiče (1160), Jurklošter (1170), Bistra (1255) ter na zadnje še Pleterje (1403).
Edini še delujoči kartuzijanski samostan v Sloveniji je ustanovil grof Herman II. Celjski, pomembna politična in kulturna osebnost svojega časa.
Zidavo samostana je vodil kasnejši prior Hartman, doma iz Anglije. Ustanovo so kmalu prizadeli večkratni turški vpadi, nato pa še vplivna protestantska soseščina.
Leta 1595 je bil samostan razpuščen ter izročen v roke jezuitom v ljubljanskem kolegiju. Kasneje je prešel v zasebno last; leta 1899 ga je kartuzijanski red odkupil in pozidal nov samostan.
Od starega samostana so se ohranile samo gotska cerkev Sv. Trojice, ki je najbolje ohranjena kartuzijanska cerkev v Evropi ter sosednje stavbe.
Zidavo nove kartuzije je vodil francoski arhitekt, naselili pa so jo menihi iz ukinjene kartuzije Bosserville. Francoski menihi so s sabo prinesli dobršen kos domovine: umetelno izrezljane korne sedeže, oltarje, biblioteko, arhiv in še kakšnih 100 slik baročnih mojstrov, katerih del sedaj bogati galerijo Božidar Jakac v kostanjeviškem samostanu.
Vpogled v meniško življenje je možen le z avdio- vizualnim prikazom v stari zakristiji gotske cerkve, medtem ko so znani samostanski izdelki in pridelki dostopni v samostanski trgovinici.
Več o kartuzijanskem redu lahko izveste na uradni sletni strani kartuzije Pleterje (http://www.kartuzija-pleterje.si) in na spletni strani kartuzijanskega reda: www.chartreux.org.

pleterje 92 1200 pleterje 17 800 pleterje 17 500 pleterje 59 800

 pleterje04 500 pleterje15 300 pleterje 42 800

Kartuzijo Pleterje pa si lahko ogledate tudi še na motivih starih razglednic.


PLETERJE

pleterje16 600Izjemnega pomena za Šentjernej so tudi Pleterje. 1838. leta so to nekdanjo samostansko posest kupili baroni Borsch-Borschod. Od njihove potomke so jo leta 1899 skupaj z bornimi ostanki nekdanjega samostana kupili kartuzijani iz francoskega Grenobla, ki so se morali umakniti pred tamkajšnjim preganjanjem liberalcev.
Čeprav živijo menihi tega reda zelo odmaknjeno od javnega življenja, pa je ravno to in še bolj njihovo gospodarstvo pritegovalo ogromno radovednežev in občudovalcev kot tudi iskalcev različnih pomoči, tudi beračev, od blizu in daleč.
O tem, da bi se Šentjernejčani tu učili sodobne živinoreje in kmetijstva, ni poročil, je pa neverjetno, da se to ne bi dogajalo. 28. junija 1914 je samostan obiskalo več črnomaljskih kmetov, "da si ogledajo gospodarske naprave v hlevih, na poljih in v vinogradih. Posebno jim je ugajala napredna živinoreja, ki je v Beli krajini še močno zaostala, in umno kletarstvo." Tudi molitev in delo v tihoti lahko daleč odmevata.

 


MUZEJ NA PROSTEM

pleterje muzej 06 800Minilo je kar nekaj let, več kot desetletje, da je od zamisli o ureditvi muzeja na prostem ob samostanu Pleterje postopoma prišlo do realizacije, do prestavitve posameznih stavb v neko logično zaključeno celoto.
Seveda se nič ni zgodilo samo o sebi, ampak je bil za vsak korak vložen potreben napor ne le spomeniške službe in samostana, temveč še marsikoga izven tega okvirja.
Ideja o samostanskem sprejemnem centru v leseni ljudski arhitekturi domačega okolja je zorela v pogovorih med tedanjo konservatorko arhitektko inž. Špelko Valentinčič-Jurkovič, Jovom Grobovškom, dipl. inž. arch., tedanjim direktorjem Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto in tedanjim priorjem samostana Pleterje br. Janezom Mario Hollensteinom.
Vodilna nit, ki ji skušamo slediti, je rešiti nekaj objektov lesene arhitekture lokalnega okolja, jih vključiti v izobraževalno turistično ponudbo, obenem pa zagotoviti samostanu več miru in samote za njegovo duhovno življenje. Umik avtomobilov iz drevoreda in izpred samostanskih vrat samo s pomočjo kulture voznikov in brez fizične zapore ceste, je skoraj nedosegljiva želja.
Ali pa vendar!? Ureditev informativnega biroja s ponudbo tipičnih spominkov Šentjernejskega polja, proizvodov samostanskega gospodarstva in odpiranje “vrat” v zakladnico Gorjancev, so poleg ogleda samostana in muzeja na prostem naše skupne možnosti.Ob tem, ko predstavljamo rezultate našega dosedanjega dela, velja zahvala tako Kartuziji Pleterje kot strokovnim sodelavcem zavoda, zunanjim sodelavcem in izvajalcem ter seveda financerjem na čelu z Ministrstvom za kulturo oz. Upravo RS za kulturno dediščino.
Danilo Breščak,
Direktor Zavoda za varstvo
kulturne dediščine Novo mesto

pleterje muzej 07 800 pleterje muzej 13 800 pleterje muzej 17 800

Pleterska Pot

hisa02 500

Gre za štiri kilometre dolgo krožno pot okrog kartuzije, ki se začne pri vratih pred cerkvijo. Prvi del poti vodi skozi gozd, v katerem tablice z imeni opozarjajo na različne drevesne in grmovne vrste. Od skupine hrastov, med katerimi ima najdebelejši premer 96 centimetrov in je visok 32 metrov, se pot spusti k Javorovškim vratom in vodi naprej do starega kamnoloma nad samostanom, ki je dal gradivo za trdno zidovje.
Drugi del poti se pne med vinogradi na Pleterski hrib, kjer se v samostanskem vinogradu, katerega najstarejši deli so stari kar 70 let, odpira čudovit razgled na kartuzijo in vrtove ter sadovnjake znotraj obzidja. Ogled se zaključi ob parkirišču, kjer nastaja muzej na prostem, ki predstavlja domačijo z območja Šentjernejskega polja, kakršna je bila v začetku minulega stoletja.

hisa01 650 pleterje06 700 pleterje muzej02 640

Slovenski kozolec na prostem

kozolec 02 400Razstava arhitekturnih maket in risb Slovenski kozolec sodi v istoimenski projekt, ki ga razvija neprofitna kulturno-izobraževalna ustanova Poti kulturne dediščine Slovenija.

 

 

 

 

 

Zgodovina muzeja

Muzej v obdobju od leta 1984 do 1997
(separat iz revije Rast št.4 (58) avgust 1998)
pleterje muzej 09 800

Razmišljanja o postavitvi stavbne dediščine pred kartuzijo Pleterje vodijo v leto 1984, ko je bila dokončana sanacija in prezentacija stare gotske cerkve.
Takrat je ta cerkev postala dostopna obiskovalcem. Ob tem se je pojavilo vprašanje, kako ohraniti notranji mir samega samostana in seveda tudi problem parkirnih površin in sanitarij za obiskovalce. Kako to uspešno rešiti? Že takrat so zaèeli razmišljati o prenosu starih objektov, ki so prazni in za katere nobeden ne skrbi več, in tudi o turistični ponudbi v teh objektih. Skupna zamisel je bila, da bi to uredili na lokaciji pred drevoredom kartuzije. Zaradi obiskovalcev, ki so vedno številneje prihajali v kartuzijo, je bilo potrebno urediti parkirišča in tako preprečiti avtomobilom dostop do samostana in porte. 

pleterje muzej 14 800Leta 1987 je samostan začel urejati parkirne površine. Istočasno sta Kartuzija Pleterje in Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto podali pisno vlogo takratnemu Komiteju za družbeni razvoj občine Novo mesto za dopolnitev in spremembo planskih dokumentov. V vlogi je bila predlagana opredelitev, da se parcela pred samostanskim drevoredom uredi kot vstopni center, ki bi funkcionalno dopolnil samostanski kompleks. Vstopni center naj bi obsegal parkirne površine, sprejemni objekt, v katerem bi bila tudi prodaja spominkov, majhen lokal z zunanjimi sanitarijami in pokrita zavetišča ter muzejske objekte. Predvideno je bilo, da bi se prestavljali avtentični objekti etnološke dediščine in da bi tu lahko nastal tudi muzej na prostem ali skansen. Kartuzija je želela prestaviti del svoje dodatne ponudbe izven samostanskih zidov, Zavod pa bi tako ohranil nekaj stavb, ki so bile namenjene propadu. Vendar takrat na to pobudo s strani Občine Novo mesto ni bilo odgovora in pri pripravi planskih dokumentov ni bila upoštevana. Ideja o muzeju na prostem je še naprej dozorevala. Razmišljanja in mnenja o izvedbi so bila različna. Pojavilo se je več možnosti, od postavitve in ohranjanja samo lesenih hiš in gospodarskih objektov na eni strani do prestavitve kakršnihkoli objektov dediščine, ki bi jih lahko prestavili in ohranili. Vsekakor se je pokazalo, da so potrebe po parkiriščih večje in da prostor pred drevoredom ne dopušča dovolj možnosti za izvedbo celotnega posega, kot je bil predlagan. Skupaj s kartuzijo Pleterje se je začelo razmišljati o travnatem platoju na nasprotni strani potoka kot možni lokaciji, kamor bi lahko prestavljali stare objekte in uredili sprejemni objekt. Dejstvo je, da je tudi ta parcela prostorsko omejena in stisnjena med Vratljanski potok in pleterski gozd, ki se dviga v pobočje. Po pripovedovanju so imeli menihi na tej parceli v preteklosti ribnike. Arheološka izkopavanja na tem prostoru pa so odkrila ostanke ognjišča iz 16. In 17. stoletja.

pleterje muzej 11 800Na podlagi teh osnov in danih prostorskih možnosti smo se odločili, da na omenjeni lokaciji postavimo muzej na prostem in predstavimo značilno domačijo Šentjernejskega polja. V njen okvir smo želeli prestaviti leseno hišo in pripadajoče gospodarske objekte. Zavedali smo se, da ti objekti že na prvotni lokaciji ne služijo več svojemu namenu in da jim bo potrebno dati novo, t.i. muzejsko-izobraževalno vlogo. S prestavitvijo stavb smo želeli pokazati odnos med kmečko hišo in gospodarskimi poslopji ob njej. Kozolec smo želeli postaviti tako, kot stoji na domačiji, torej odmaknjen od hiše in bližje travniku. Toplar je visoka stavba in praviloma s svojo višino prevladuje nad ostalimi objekti.
Sestavni del domačije naj bi bili tudi leseni svinjaki in pod. Pri oblikovanju domačije in ureditvi okolja smo načrtovali prestaviti tudi objekt sprejemnice tako za potrebo muzeja na prostem kot obiskovalcem kartuzije. Odločili smo se za prestavitev stare kmečke hiše, saj bi se ta najbolje ujela z ostalimi stavbami. Ob tem smo razmišljali tudi o izvedbi zunanjih sanitarij, ki bi se s svojim zunanjim videzom ravno tako morale ujeti z ambientom domačije, vzporedno pa bi notranja ureditev morala ustrezati sodobnim potrebam. Prostor med stavbami naj bi zavzemalo večje dvorišče, ki je povezovalna in komunikacijska točka vsake domačije.
Pripravljati smo začeli tudi idejni načrt muzeja na prostem, v katerem smo okvirno določili objekte, ki jih potrebujemo in načeloma opredelili njihovo namembnost. Zastavili smo si cilj, pri tem pa nismo pozabili, da smo pri samem izboru objektov v veliki meri odvisni tudi od ponudbe in pogojev terena. Med tem časom je samostan Pleterje kupil Kegljevičevo hišo v Ostrogu, ki je bila že takrat zaradi svojih kvalitet ovrednotena kot kulturni spomenik. Na pritiske nekdanjega lastnika, ki je hotel hišo čimprej odstraniti in pripraviti lokacijo za novo, smo morali jeseni 1990 predčasno prestaviti izbrano hišo na določeno lokacijo muzeja na prostem.
Kegljevičeva hiša ima pravokoten tloris in je sestavljena iz žaganih in tesanih hrastovih brun. Je pritlična in ni ometana. Okna so lesena in dvokrilna, samo klet ima zračno lino, ki se zapira na »zapah«. Hiša ima dvokapno streho, kjer se sleme na obeh straneh zaključi s čopom. Obe zatrepni strani (svisli) sta obiti s pokončnimi deskami.

Notranjost hiše je razdeljena tako, da predstavlja veža z črno kuhinjo osrednji prostor, v katerem sta zidana samo krušna peč in del zidu.pleterje muzej 16 500 V veži je velik pleten obok ali »šija«, ki lovi dim. Ta prostor ima tudi dvoje vrat in lesene stopnice, ki vodijo na podstrešje. Iz veže je možen dostop v vsak prostor hiše. Največji prostor je velika soba ali »hiša«. Nad njenim vhodom je letnica 1833. V »hiši« je tudi celoti ohranjena in obnovljena krušna peč. Zraven »hiše« je manjšNotranjost hiše je razdeljena tako, da predstavlja veža z črno kuhinjo osrednji prostor, v katerem sta zidana samo krušna peč in del zidu. V veži je velik pleten obok ali »šija«, ki lovi dim. Ta prostor ima tudi dvoje vrat in lesene stopnice, ki vodijo na podstrešje. Iz veže je možen dostop v vsak prostor hiše. Največji prostor je velika soba ali »hiša«. Nad njenim vhodom je letnica 1833. V »hiši« je tudi celoti ohranjena in obnovljena krušna peč. Zraven »hiše« je manjši prostor oz. kamra. Na nasprotni strani veže sta še mala soba in klet, v kateri so tla iz zbite gline. Nad obokom črne kuhinje je lesen zaboj ali »nebesa«, kjer se je dimilo in sušilo meso.
Pri postavljanju hiše smo ohranili vsa bruna, medtem ko smo morali stara okna skoraj v celoti zamenjati z novimi. Zaradi slabega stanja smo morali v celoti zamenjati tudi deske na svislih. Nasprotno pa smo strešni konstrukciji vrnili stare »špirovce« in zamenjali late s preklami. Odstranili smo tudi neustrezno cementno kritino in streho prekrili s slamo. Dimnika oz. lesenega zračnika nismo obnavljali, ker ga tudi prej ni bilo. Kegljevičevo hišo smo v celoti sestavili spomladi 1991. Leta in je namenjena muzejski ter izobraževalni dejavnosti. Hiša je zaščitena kot etnološki spomenik z odlokom, ki je izšel v 38. Številki Uradnega lista Republike Slovenije leta 1992.

pleterje muzej 15 800Naslednje leto smo uspeli skupaj s kartuzijo odkupiti delno ohranjeno Baničevo hišo iz Mihovega 16 in jo postavili na lokacijo muzeja na prostem. Njen lastnik si je že zgradil novo hišo in je želel staro odstraniti. Čeprav lesena in pritlična hiša ni bila ohranjena v celoti, je s svojim zunanjim videzom ustrezala potrebam sprejemne stavbe. Na podlagi posnetka obstoječega stanja in pripovedovanja domačinov smo ugotovili nekdanjo dolžino hiše in obliko strehe. Pri ponovnem sestavljanju smo hišo obnovili v nekdanji velikosti. Tako smo dobili nadkrit prostor, ki bo namenjen dodatnim potrebam sprejemnice. Hiša je pravokotnega tlorisa, v celoti lesena in sestavljena iz bukovih brun. Pri ponovni postavitvi smo zamenjali lesena okna. Na strešni konstrukciji smo zamenjali late s preklami in povrnili prejšnjo slamnato kritino. Tudi ta streha ima čop na obeh straneh slemena. Notranjost hiše smo delno ohranili, delno pa prilagodili novi vlogi, tako da bo obstoječi prostor lahko uporaben za potrebe sprejemnice za obiskovalce muzeja na prostem kot tudi samostana. V hiši načrtujemo predstaviti tudi domačo obrt, ki je razširjena v tem delu Dolenjske, predvsem lončarstvo in pletarstvo, ter ponuditi te izdelke kot spominek. Menimo, da bo objekt sprejemnice lahko namenjen tudi predstavitvam drugih obrti in rokodelskih spretnosti. Načrtujemo, da bo lahko stavba sprejemnica tudi pomembna informacijska točka tega območja.
Tretji objekt, ki smo ga prenesli na lokacijo muzeja na prostem, je kozolec toplar iz Ločne v Novem mestu. Ta poseg smo izvedli leta 1996. Kozolec je bil pred tem že večkrat prenesen in popravljan. Kozolec na dva okna smo postavili tako, da je z gankom in stopnicami obrnjen na dvoriščno stran. Obnovili smo srce kozolca in zamenjali celoten pod. Salonitne plošče, ki so bile na strehi, smo zamenjali s slamnato kritino. Kozolcu smo delno poskušali vrniti nekdanjo vlogo. Prostor pod njim bo namenjen obiskovalcem.
V novembru leta 1997 smo iz bližnje vasi Javorovica prenesli lesene svinjake. Zaradi dotrajanosti smo zamenjali talne lege in namesto salonitne kritine pokrili streho z slamnato. Svinjaki so v muzeju na prostem postavljeni kot sestavni del domačije in pričajo o svoji nekdanji gospodarski namembnosti.
Konec leta 1997 smo na podlagi izdelanega projekta začeli graditi zunanje sanitarije na lokaciji, kjer je bilo predhodno izvedeno arheološko zaščiteno izkopavanje. Obstoječo jamo smo izkoristili tako, da smo v njej zgradili nepropustno greznico, nad njo pa postavili stranišča. Njihov zunanji videz smo prilagodili nekdanjim straniščem »na štr'bunk«.
V projektu muzeja na prostem, kjer želimo prikazati domačijo tega območja, bomo poleg že obstoječih stavb postavili še en gospodarski objekt in s tem zaokrožili število stavb domačije. Ob tem bo potrebno urediti še dostop do domačije, majhen vrt ob Kegljevičevi hiši in zasaditi nekaj dreves. Muzej na prostem še ni urejen v celoti, vendar kljub temu že razmišljamo o prezentaciji obstoječega stanja.
Dušan Strgar


GRADOVI - GRAČARJEV TURN

gracar01 680Nad vasjo Orehovica stoji lepo ohranjena, z vrtovi in sadnim drevjem obdana graščina Gracarjev turn iz 13. stol., od koder se odpira pogled na prostrane njive in travnate preproge. Kljub številnim lastnikom je graščina ohranila ime svojih prvotnih gospodarjev, Gratzarjev, v preteklosti pa so jo imenovali še Rudežev grad in zaradi rodovitnosti tukajšnjih krajev Tolsti Vrh. Danes se tako imenuje z vinogradi posejan grič nad Orehovico, ki mu kraljuje cerkvica svetega Roka.

Zanimivost graščine Gracarjev turn so velika lesena vrata, ki so narejena iz enega samega kosa lesa, oblikovala pa jih je samo sekira.
Nosi jih pokončen debel steber, za vrati pa je majhna ječa. Medvojno so bile uničene številne freske, s katerimi je bila ozaljšana notranjost gradu. Še vedno pa je v gradu ohranjena Trdinova soba, ki je opremljena z avtentičnim renesančnim pohištvom. Pisatelj je tu v letih od 1867- 1885 užival gostoljubje Karla Rudeža, ko je zbiral gradivo za svoje Bajke in povesti o Gorjancih. Njegovo pero je zapisalo marsikatero, zaradi revščine bridko, a resnično misel o teh krajih.

 Zgodovinski podatki:

Grad stoji na zložni terasi pod obronki Gorjancev, blizu Orehovice zahodno od Šentjerneja. Grad, stolpasti dvor, se prvič omenja leta 1311, njegovi lastniki pa so bili vitezi Grazerji, ki so ga imeli v lasti do leta 1545, ko je rodbina po moški liniji izumrla. Tega leta ga je podedoval Jurij pl. Altenhaus, od leta 1568 naprej, ko so ga njegovi nasledniki prodali, pa je pogosto menjal lastnike. Šele od leta 1821, ko je gospoščino kupil Anton Rudež, trgovec in prekupčevalec s senom in žitom, so se lastniške razmere ustalile. V posesti njegove družine je ostal vse do leta 1923, ko se je Vlasta Rudež poročila z gozdarskim komisarjem Herbertom Schoepplom, ki je z družino tu dočakal konec vojne. V lasti te družine je grad še danes, čeprav je bila ravno zaradi lastništva najstarejša Schoepplova hčerka na gradu leta 1986 umorjena, druga hčerka pa je kasneje prav tako tragično izgubila življenje.
Gracarjev turn so, kot pove že ime, pozidali vitezi Gracarji okoli leta 1300 v obliki pravokotnega stolpa, ki je v današnjem grajskem kompleksu še ohranjen kot osrednji in najvišji stolp. Čeprav so verjetno stolp utrdili že v 15. stoletju, je prve večje predelave doživel okoli leta 1537, ko so pozidali vzhodni in zahodni trakt z vogalnima stolpoma. Približno v tem času so nekaj sob v starejšem stolpu tudi poslikali s prizori iz Samsonove in Heraklejeve zgodbe ter legendo o antičnem pesniku Vergilu. Danes je od te poslikave ohranjenih le nekaj skromnih fragmentov. V 17. stoletju so verjetno dodali notranje arkade, v zahodnem traktu uredili grajsko kapelo, v kateri je še danes oltar iz začetka 18. stoletja. Zadnje predelave je doživel po letu 1821, ko so namestili nov glavni portal, sezidali urni stolpič nad vhodom in preuredili notranje prostore. Med vojno je bil grad požgan in je dolgo časa stal brez strehe. Šele leta 1952 je uspelo spomeniški službi grad zastrešiti, kasneje pa žal ni doživel omembe vrednih obnovitvenih del. Danes grajska stavba večinoma sameva in ni primerna za večje število obiskovalcev.

gracar02 530 gracar03 460 gracar 05 600
Informacije:
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Območna enota Novo mesto
Skalickega 1- Grad Grm
8000 Novo mesto


GRADOVI - PREŽEK

prezek 02 600Enostavni stolpasti gradič Prežek in njegovi prebivalci so bili v 12. in do začetka 13. stoletja priška, nato višnjegorska in končno andeška last. Tudi njihova naloga je bila obramba nove kranjske meje. Valvasor je menil, da je stal stari Prežek visoko v žumberškem pogorju, nad izvirom Kupčine (južno od Žumberka). Nove-ga, katerega podobo vsebuje njegova Slava, pa naj bi zgradili daleč spodaj v do-lini Turjaški (v novem veku). Toda Valvasor je videl stari Prežek v resnici v starem žumberškemu gradu." Lokacija "novega" Prežeka, ki stoji ob vznožju Gorjancev v zaprti dolinici (južno od Šentjerneja), je dejansko skoraj enaka "staremu", srednjeveškemu Prežeku, ki je stal nekaj višje nad novim. Z vojaškega vidika v 12. stoletju in analogije z drugimi gradovi na Gorjancih in v Žumberku je takšna lokacija logična, saj je stari grad nadzoroval danes nepomembno, v davnini pa pomembno pot med Šentjernejskim poljem in žumberškim pogorjem.
Zdi se, da je Prežek nastal pred vsemi drugimi gradovi globoko na Gorjancih in Žumberku, ki so ob ustalitvi meje dobili pravi obrambni oz. obmejni značaj, medtem ko ga je Prežek že v začetku 13. stoletja povsem izgubil. To smemo dom-nevati po imenu, ki izhaja iz imena gospodov Prisov, ki pa jih je na Kranjskem v zadnji četrtini 12. stoletja nadomestila njihova veja grofov Višnjegorskih. Šele njihovi ministeriali so se prvič omenjali leta 1180, grad pa je torej moral nastati nekaj desetletij prej, še v času aktivnosti Prisov. Izrecno se je omenjal šele okoli leta 1215. Po smrti grofa Albrehta Višnjegorskega (1209) je grad Prežek, tako kot vso drugo višnjegorsko dediščino, priženil grof Henrik IV. Andeški. Za mini-steriale jih je imel še češki kralj Otokar, ko je leta 1254 freisinški škofiji podelil Ulrika, Gotfrida II., Markvarda in Wulfinga s Prežeka skupaj s še nekaterimi drugimi ministeriali.'3 Prežek in posest sta namreč po izumrtju Višnjegorskih in Andeških leta 1229 prešla na avstrijske vojvode Babenberžane, zatem pa na Otokarja, ne pa na bližnje Spanheime (o darovnici iz leta 1254 gl. Otočec).
Kot andeški ministeriali so bili grajski stanovalci pogosto v gospodovem spremstvu. Leta 1228 sta se omenjala brata Gotfrid in Majnhard, istega leta in naslednje leto pa še Ulrik, ki je bil iz istega rodu. Možno je, da so bili istega rodu kot oni, ki so se imenovali po Kronovem." Takoj po Otokarjevi predaji Prežeka ga je Freising podelil v fevd Ulriku Spanheimskemu, po njegovi smrti pa spet Otokarju.'8 Tedaj je na gradu še živel stari ministerialni rod, ki ga spre-memba gospoda ni v ničemer prizadela. Leta 1238 so se omenjali Gotfrid, Ul-rik, Gotfrid II. in njegov brat Henrik, leta 1249 in 1264 Gotfrid II. in Ulrik, leta 1261 in 1263 Gotfrid II., leta 1265 Ortolfs ter leta 1267 Gotfrid II. in Wulfing. Stanje se ni spremenilo niti po smrti vojvode Ulrika, ko je grad (ver-jetno) znova prejel kralj Otokar, in po zmagi Habsburžanov leta 1275. Tedaj sta na Prežeku živela Ortolf (1270) in Henrik (1273).
Stari rod je zanesljivo živel še leta 1318 (Henrik II.), zatem pa ni več jasno, ali so bile osebe, ki so se imenovale po gradu, v kontinuiteti z njim: leta 1318 se je po njem imenoval Arnold, leta 1320 Bertold in leta 1322 še Bertoldov sin Tomel. Grad je pred letom 1327 prejel v upravo Rudolf s Svibnega, ki se je zaradi njega sprl s Freisingom. Žal ravno od tedaj naprej ni več virov, ki bi omenjali grad ali njegove prebivalce. Očitno je rod Prežeških do tridesetih let 14. stoletja izumrl, grad pa je Freising pritegnil v neposredno upravo. Prežek je bil glavno freisinško oporišče na desnem bregu Krke. Leta 1317 in v letih 1381--1410 je bil adaptiran in bil v 15. stoletju sposoben odbijati turške napade. Upra-vo je izvajal freisinški gradiščan, ki se je prvič omenjal leta 1389. Prežek je kljub enaki usodi kot Otočec (do druge polovice 13. stoletja) kasneje šel po svoji poti, ki je bila posledica izumrtja domačega rodu. Nastali vakuum so freisinški škofi raje zapolnili z lastno upravo, kot pa tvegali z nevarnostjo odtujitve pri po-delitvah v fevd. V drugi polovici 15. stoletja je bil Prežek skupaj s Klevevžem in Gutenwerdom združen pod istim freisinškim oskrbnikom s sedežem na Klevevžu. Freisinški škofi so torej obdržali stari grad do konca 15. stoletja, nato pa je utrdba propadla. Novi grad so res sezidali Turjaški, tako kot pravi Valvasor, ver-jetno konec 15. ali v začetku 16. stoletja: Andrej Turjaški je bil v začetku 15. sto-letja gradiščan na starem Prežeku, konec istega stoletja paje drugi Andrej pre-jel gradiščanstvo v dosmrtno upravljanje, prav tako pa tudi njegovi otroci. Od srede 16. stoletja sta grad in gospostvo, sicer še vedno freisinški fevd, prešla v roke Sigesdorferjev.


GRADOVI- VRHOVO PRI ŠENTJERNEJU

vrhovo 01 600Nepomembno, prvotno stolpasto oz. dvorno zasnovano poslopje Vrhovo pri Šentjerneju (Freihof) ob vznožju Gorjancev nedaleč stran od Gracarjevega turna je nastalo najbrž šele v 14. stoletju, v času intenzivnega razpadanja in odtuje-vanja freisinških posesti na Dolenjskem, o čemer govori tudi posestna slika ožjega območja Vrhovega v 15. in 16. stoletju. Nemško ime govori o "svobodnem dvoru", kar bi utegnilo pomeniti le to, da so ga lastniki že v 14. stoletju odteg-nili freisinški fevdni oblasti, ne pa tudi vse zemljiške posesti, ki sojo viri še daleč v novem veku označevali za freisinški fevd. Dvorec se je prvič omenjal leta 1389 v imenu nekega Hansa. Šlo je za isto osebo, ki je imela še leta 1423 skupaj z Nikolajem freisinški dvorec v Praprečah in še precej manjših fevdov. Nikolaj je skupaj z bratom Ficlom in sestrama Ano in Katarino zastavljal hubo v bližnjem Vrhpolju pleterskemu konventu. V isto generacijo je spadal Rajher, ki je leta 1392 prejel v zastavo neko posest v mirnopeški fari. Naslednjo generacijo last-nikov sta predstavljala brata Hans II. in Lienhard, ki sta se omenjala še leta 1459. Izvor tega rodu ni ugotovljiv, očitno pa je šlo za nižji sloj lokalnega viteštva, ki se je v 14. stoletju otresel odvisnosti od svojih gospodov in tu pa tam uspel poseči po večji posesti.
Na prelomu 15. stoletja je bil gradič temeljito prezidan. Valvasor navaja kot graditelja leta 1533 povsem na novo sezidanega gradu Hansa Verneškega. V resnici je šlo za večjo prezidavo, potem ko je Hans II. Vrhovški leta 1509 izročil grad in gospostvo hčerki Elizabeti, vdovi po Andreju z Verneka. Rod njenega sina se je obdržal na Vrhovem vse do začetka 18. stoletja.
Ob vznožju Gorjancev in Žumberka so v poznem srednjem veku nastali še trije manjši gradovi, ki niso bili povezani s pomikom kranjske meje v 12. stoletju, ne s freisinškim gospostvom in starimi dinastičnimi rodbinami: Graben pri Novem mestu, Gracarjev turn in Mokrice.


 

 

 

Jernejevonovi

KCPT LOGO

images/piso

 

galerije mapalink
 
03 2017 Vestnik

Statistika obiskov

4730999
Danes
Včeraj
V tem tednu
V preteklem mesecu
V preteklem tednu
V tem mesecu
Skupaj
847
1982
9856
4707746
44439
57934
4730999
Moj IP: 54.81.88.93
Osveženo: 10:58:31