konjske dirke

Da bi pridobili varen prostor za trening in konjske dirke, so leta 1891 uredili na travniku pri gostilni Bučar ob cesti dirkališče, na katerem so od takrat pa vse do leta 1938 potekale dirke v Šentjerneju.

Leta 1938 je bila zgrajena nova dirkalna proga na skupnem pašniku ob JZ robu Šentjerneja.Tu so se odvijale dirke vse do leta 1979, ko je Klub za konjski šport dobil to zemljišče v trajno uporabo in izpeljal vse potrebne rekonstrukcije dirkalne proge, da novi hipodrom ustreza vsem mednarodnim zahtevam.

Konjske dirke so sedaj 2 do 3 krat letno (maja in avgusta, včasih tudi julija). Udeleženci dirk in njihovi gledalci radi pridejo v Šentjernej, saj se prireditve nadaljujejo z zabavnim programom in omogočajo druženje mladim po letih in mladim po srcu.

Povzeto po glasilu Kluba za konjski šport Šentjernej t.i. ŠENTJERNEJSKI KAS, 1. številke, maj 2000, avtorja žal pokojnega g. Alfreda Trenza, dr.vet.med.

Naslov članka: Nekaj misli ob skorajšnjem 115 letnem jubileju konjskih dirk v Šentjerneju

Kot je izpričano, so se konjske dirke v Šentjerneju sprva dogajale na glavni cesti proti KostanJevici. Štart in cilj posameznih voženj na progi dveh kilometrov je bil pri t.i. grobeljskem Bogu; tam je svojčas, ca 1 km od Šentjerneja stalo znamenje. Ni čudno, da je za eno samo »kategorijo« dirk minilo skoraj celo popoldne. Sodnik, »priča«, se je peljal z dirkačem in pazil, da je . bilo vse po »pravilih«. Konji, ki so dirkali na 1000m (mlajši) so imeli cilj na trgu v Šentjerneju, za 2000m dolgo progo pa so morali na trgu zaokrožiti in voziti nazaj do Grobelj.

Ker je dirkanje na javni cesti zahtevalo več priprav in dovoljenj oblasti, saj je bilo treba cesto za promet ta dan kar zapreti, so se že leta 1891 s celo prireditvijo preselili na velik travnik ob cesti, last gostilničarja Bučarja- kasneje pa hišnega zeta Čampe. Na tem mestu so šentjernejski konjarji dirkali - s prekinitvijo med prvo svetovno vojno do leta 1937. Dirkališče na Čampovem travniku je bilo kar dobro urejeno, dolgo je bilo cel kilometer, površina pa travnata. Za zdravje konjskih nog, posebno v galopskih dirkah kar idealna. Bolj je motilo to, da je bil prostor za gledalce v sredini, med obema progama je bilo zabitih nekaj vrst klopi. Gledalci so se morali, če so hoteli spremljati potek dirke, kar dvakrat obrniti na svojih sedežih. Edini slikoviti dokaz o tej lokaciji dirkališča je ohranjena razglednica Šentjerneja iz let tik pred menjavo stoletja, kjer je med drugim upodobljen pogled na dirkališče pri Čampatu. Videti je, da so mimoidoči ceste lahko opazovali dogajanje onkraj ograde kar s ceste- zastonj seveda.             

Kot je že omenjeno, dirk v času 1. svetovne vojne ni bilo. Po letu 1920, ko je inidativo za prirejanje tekmovanja prevzelo novoustanovljeno »Jahalno in dirkalno društvo«, so dirke znova oživele. Društvo je delovalo dobro ter so bile odtlej dirke vsako leto, na praznik sv. Petra in Pavla - 29. junija. Ko smo vsa leta po vojni opazovali je bil to kar se tiče vremena eden najbolj rizičnih datumov. Izgleda, da je tradicija narekovala ta dan.

Leta 1935 je društvo praznovalo 50 letnico tradicije konjskih dirk v Šentjerneju- prireditev je bila še vedno na Čampovem travniku. Razmišljati pa so že začeli o prestavitvi dirk na novo lokacijo. Leta 1936 so se v gostilni Brudar v zgornjem koncu Šentjerneja zbrali funkcionarji društva: predsednik dr. Reja, župnik duh. svetnik Anžič, mlinar Jerele ter Franc Vodopivec iz Šmalčje vasi; ti so se s predstavniki »gornjcev« (uživalcev gornjega dela šentjernejske gmajne) sporazumeli o uporabi skupnega pašnika za prirejanje konjskih dirk.

Ze leta 1937 so zakoličili po izmeritvi geometra Piusa Žužka iz Gornjega Gradišča novo dirkalno stezo ter že istega leta izvedli tudi prve dirke. Dela so s prostovoljnimi akcijami nadaljevali še skoraj celo naslednje leto. Dirkališče je imelo stezo, dolgo pol angleške milje=806 m, širine 8 m, vzh. radij 38 m, zah. radij 65 m. kakor so pač dopuščale kat. meje gmajne. Višinska razlika med najnižjim in najvišjim delom proge je znašala cele 4 metre. Ob prvih dirkah na novem dirkališču, ki je premoglo tudi lesen sodniški stolp, je društvo izdalo tudi nov društveni emblem: kipar Pengov iz Ljubljane je po posredovanju dr. Reje izdelal matrico za lončeno plaketo, ki jo je izdeloval lončar Lešnjak na Grbah in so jo prodajali ob dirkah kot spominek. Iste oblike je bil tudi gumijasti žig društva, ki pa ga, razen enega odtisa, ni več. Tega leta smo začeli uporabljati lik kasača na lepakih, za katerega je kliše iz linoleja napravil akademski slikar Fran Stiplovšek iz Krškega. Ta kliše se verjetno še danes nahaja v tiskarni v Krškem.

Omenili smo osnovne izmere dirkalne proge na Šentjernejski gmajni. Kakor je napredoval kasaški šport, tako so se začele spreminjati tudi zahteve dirkačev in tudi dirkalna previla. Dirkališče je služilo dobro samo še nekaj let po vojni, potem pa smo se soočili z vedno resnejšo zahtevo po obnovi in rekonstrukciji. Naslednik Jahalnega in dirkalnega društva je postal »Klub za konjski šport Šentjernej«, ki je po prehodu gmajne v Spl. Ljudsko premoženje izprosil pravico trajne uporabe zemljišča ter se lotil temeljite obnove dirkališča.

Z dokupom oz. zamenjavo nekaj parcel se je zemljišče povečalo ter so bili dani pogoji za izvedbo povsem novega projekta hipodroma. V letih 1978 in 1979 smo z veliko pomočjo novomeškega IMV ter šentjernejske občine uresničili zamisel o stalnem hipodromu. Danes premore Klub v Šentjerneju športno napravo, ki odgovarja vsem normam za tovrstne objekte, ki je pa krajinsko tudi ena najlepših v vsej Sloveniji. Elementi hipodroma Šentjernej so: dolžina 800m, širina 13-14 m, višinska razlika 1,2 m, nadvišanje v ovinkih 8,5%, radij zavojev 60 m, izvedena drenaža. Odprte tribune za ca 2000 gledalcev, sodniški stolp, pokrit prostor za 70 gostov, elektrika, telefon, hlev za 20 konj, sanitarije ter gostinski objekt za 100 gostov s centralno kurjavo. Zemljišče hipodroma je kot bivši vaški pašnik še vedno predmet denacionalizacije. V klubu upamo, da se bo našel način, za vse interesente pravično in čimprej reši ter tudi da se dragocena športna naprava ohrani. Ob veliki investiciji, kot je šentjernejski hipodrom ter ob izjemni zagnanosti takratnih športnih delavcev in sponzorjev so se tudi nam kdajpakdaj porajali dvomi, ali ne bo tako velika naprava kdaj tudi samevala. Danes, po dobrih 20 letih smo se lahko prepričali, da temu ni tako in da je prav naše dirkališče tisti faktor, ki je bistveno pripomogel k dvigu kvalitete kasaškega športa in plemenitih kasaških polnokrvcev na raven, da jo po številu lahko prekaša le še reja Ljutomerskega okoliša. Če se razgledamo po naši Dolenjski, predvsem po oklici Šentjerneja, bomo lahko našteli preko trideset plemenskih kobil registriranega, čistega kasaškega porekla, 15 lani registriranih enoletnikov, dirkačev v treningu pa blizu 40. v rokah ca 25 rejcev in obenem aktivnih športnih navdušencev. Če pomislimo, da smo takoj po vojni začeli skoraj na ničli, saj so vojna leta uničila obetavne začetke vzreje ameriškega kasača na Dolenjskem, potem lahko ugotovimo, da so rane, prizadete takrat naši konjereji, dobro zacelile. Lahko s ponosom ugotavljamo, da danes nismo več samo prizadevni organizatorji dirk, temveč, da se vse več doma vzrejenih športnih konj z uspehom udeležuje kvalitetnih prireditev po vsej Sloveniji, pa tudi onstran meje.

Še nekaj več podatkov iz zgodovine prirejanja konjskih dirk v Šentjerneju pa najdete tukaj.

KASAŠKE DIRKE 2003

KASAŠKE DIRKE 2002

KASAŠKE DIRKE 2001

KASAŠKE DIRKE 2000

KASAŠKE DIRKE 1999

Fotoreportaže iz preteklih let so na voljo tu spodaj:

(Kliknite na letnico ali pa izbirajte po mesecih)

KASAŠKE DIRKE 1998

Prirejanje konjskih dirk je bilo sprva mišljeno bolj kot vzpodbuda konjereji. Razprava o tem, da naj bi dirkal že Jožef Ressel na znanem odseku ravne ceste proti Kostanjevici na znanem odseku "Rennstrasse", še ni zaključena. Prve prave konjske dirke naj bi bile leta 1885, zadnje pred I. svetovno vojno pa 1902. Za njimi je stala Kranjska kmetijska družba, ki je poskrbela za dokaj visoke denarne nagrade.

Poleg domačih so prihajali konji tudi iz drugih krajev. Običajno so bile v začetku septembra sprva ob delavnikih, ko je bilo tudi "premovanje" in odkup konj, po letu 1898 pa ob nedeljah in še kasneje na Petra in Pavla. Z glavne ceste so jih preselili na travnik k Bučarju oziroma k Čampi. Kmetje so za dirke pokazali veliko zanimanje, še zlasti, ker so tekmovali njihovi tovariši. Žrebce, ki so se izkazali, so radi iskali za pleme, saj so upali, da bodo poslej tudi njihovi konji hitrejši.

Seveda so ves čas obstajali tudi ljudje, ki so se zavzemali za vzrejo samo športnih konj in prava športna tekmovanja. Velik ljubitelj športne šentjernejske konjereje je bil znani novomeški advokat in socialistični agitator dr. Karel Slanc. Glede na dejstvo, da obstaja o športni konjereji v Šentjerneju posebna publikacija, ki je izšla ob 100-letnici konjskih dirk v Šentjerneju, pripovedovanja o konjskem športu ne bomo nadaljevali, še zlasti, ker nimamo podatkov, ki bi tisto knjižico presegli.