konjereja v občini šentjernej

Konjereja je pri nas znana že dobrih sto osemdeset let, če sodimo po pričevanju gozdarja Ressla, ki je poleg ladijskega vijaka izumil tudi napravo proti plašenju konj in jo po tem, ko je izvedel za nesrečo vojvode Maksimilijana pri jahanju, ker se je temu splašil konj, priporočil samemu cesarju.

Njegova naprava je bila sestavljena iz prožnih blazinic na vzmeti, ki sta ob potegu na svileno vrvico zaprli nosnici, onemogočili dihanje konja, tako pa se je konj umiril.

Znamenite konjske dirke izvirajo prav iz časov Josipa Ressla (1817 - 1821), ko je tu "treniral "na dirkalni cesti in jo označil kot "Rennstrasse". Pri tem je imel v mislih prav tisti del ceste od Šentjerneja do Kostanjevice, na katerem so do uvedbe dirkališča potekale šentjernejske konjske dirke.

Dirkalna proga je bila dolga približno 1 km. Da bi pridobili varen prostor za trening in konjske dirke, so leta 1891 uredili na travniku pri gostilni Bučar ob cesti dirkališče, na katerem so od takrat pa vse do leta 1938 potekale dirke v Šentjerneju.

Leta 1938 je bila zgrajena nova dirkalna proga na skupnem pašniku ob JZ robu Šentjerneja.Tu so se odvijale dirke vse do leta 1979, ko je Klub za konjski šport dobil to zemljišče v trajno uporabo in izpeljal vse potrebne rekonstrukcije dirkalne proge, da novi hipodrom ustreza vsem mednarodnim zahtevam.

Konjske dirke so sedaj 2 do 3 krat letno (maja in avgusta, včasih tudi julija). Udeleženci dirk in njihovi gledalci radi pridejo v Šentjernej, saj se prireditve nadaljujejo z zabavnim programom in omogočajo druženje mladim po letih in mladim po srcu.

Nekaj podatkov iz zgodovine konjereje pa preberite tukaj.

Najbolj znamenita agrarna panoga Šentjernejskega polja pa je bila konjereja. Za njo obstajajo na eni strani že potrebni naravni pogoji, na drugi pa je bila tudi določena gospodarska potreba. Z notranjo izgradnjo avstrijske države, zlasti z nastankom stalne vojske, pa je konjereja dobila tudi pomemben vojaški strateški pomen. Potrebovali so jih tako za ježo kot za vleko tovora.

Konjerejo je začela pospeševati Marija Terezija. V letu njene smrti 1780 jih je bilo od okoli 18.000 na Kranjskem na Dolenjskem manj kot tretjina. Izboljšanje so sprva skušali doseči predvsem z licenciranjem žrebcev in premiranjem ali nagrajevanjem kobil, žrebic in žrebičkov. Posebna skrb je bila namenjena tudi kovačem.

V začetku 19. stoletja je obstajala v Šentjerneju kobilarna, ki je dobivala žrebce iz Gradca. Ker so kmetje trdili, da imajo dovolj lastnih žrebcev, so do leta 1867 plemenilne postaje izginile.

Konjereja je s tem nazadovala. 1869. leta je bila za pospeševanje konjereje ustanovljena posebna državna komisija, ki je spadala pod poljedelskega ministra. Leta 1881 je sklenila z njo pogodbo Kranjska kmetijska družba. Ta je kmetom pomagala z žrebci, pomembni so bili seveda tudi sejmi, velik propagandni učinek pa so imele tudi konjske dirke. 1910 je bilo na Kranjskem 27.000 konj.

Na Dolenjskem so pospeševali predvsem vzgojo težkih jezdnih konj, kasneje pa srednjetežko pasmo. Tudi v času stare Jugoslavije je država tu vzdrževala žrebce. Po letu 1934 so na Dolenjskem želeli vzrejati lipicance z noniusom. Kvalitete konjereje, ki je bila pred I. svetovno vojno, Kranjska v stari Jugoslaviji ni več dosegla.

Razvoj šentjernejske konjereje je potekal v dveh temeljnih smereh, ki pa nista bili čisti. Ena je bila vzgoja normalnih kmečkih konj, druga tekmovalni konji. Resnična draž šentjernejskega konjerejstva pa je bilo ravno v dejstvu, da so tekmovali navadni kmetje tudi z delovnimi živalmi.

Zelo pomembna je bila oskrba z ustreznimi žrebci. 1892. leta so dobili v Šentjernej prelepega žrebca wilsforda, 1893 gydrona. Prvi naj bi dal najlepša žrebeta, kar so jih doslej videli, gydrom "pa je žrebec, da si najbolj razvajeno oko človeka, ki pozna konje, ne more želeti lepšega konja".;"

Leta 1893 so tu ustanovili žrebetišče, ki je začelo delati 15. junija naslednje leto. Njegova lastnica je bila šentjernejska podružnica Kranjske kmetijske družbe. Uradno se je imenovalo Fohlenhof, kar je tamkajšnje zavedne Slovence zelo motilo in so zahtevali preimenovanje v žrebetišče. Njegova glavna naloga je bila paša med 15. majem in 15. oktobrom. Vsak kmet je moral za ta čas plačati 3 gld, za vsak dan pa še dati 5 kg dobrega čistega sena prve košnje in 1 kg čistega ovsa.

Dober glas o tukajšnjih konjih je privabil tudi kupce, zlasti na sejme, ki so bili februarja, junija, avgusta in novembra, vendar ne tistih, ki so jih domačini želeli. Neki podjeten domačin je sprožil idejo, da bi v Šentjerneju ali Novem mestu osnovali osrednji dolenjski konjski trg, ker "na stotine, da na tisoče ogerskih in hrovaških konj priženejo Italijani skozi našo deželo, skozi Dolenjsko, na naših konjskih sejmiščih pa Italijana ni videti."

Ideja ni uspela oziroma so se z njo okoristili v nekem smislu Novomeščani, ki so izrabili prednost nove železniške povezave z Ljubljano. Povpraševanje po konjih na tukajšnjih sejmih je bilo tolikšno, da so morali sejmišče razširiti.

Prirejanje konjskih dirk je bilo sprva mišljeno bolj kot vzpodbuda konjereji. Razprava o tem, da naj bi dirkal že Jožef Ressel na znanem odseku ravne ceste proti Kostanjevici na znanem odseku "Rennstrasse", še ni zaključena. Prve prave konjske dirke naj bi bile leta 1885, zadnje pred I. svetovno vojno pa 1902. Za njimi je stala Kranjska kmetijska družba, ki je poskrbela za dokaj visoke denarne nagrade.

Poleg domačih so prihajali konji tudi iz drugih krajev. Običajno so bile v začetku septembra sprva ob delavnikih, ko je bilo tudi "premovanje" in odkup konj, po letu 1898 pa ob nedeljah in še kasneje na Petra in Pavla. Z glavne ceste so jih preselili na travnik k Bučarju oziroma k Čampi. Kmetje so za dirke pokazali veliko zanimanje, še zlasti, ker so tekmovali njihovi tovariši. Žrebce, ki so se izkazali, so radi iskali za pleme, saj so upali, da bodo poslej tudi njihovi konji hitrejši.

Seveda so ves čas obstajali tudi ljudje, ki so se zavzemali za vzrejo samo športnih konj in prava športna tekmovanja. Velik ljubitelj športne šentjernejske konjereje je bil znani novomeški advokat in socialistični agitator dr. Karel Slanc. Glede na dejstvo, da obstaja o športni konjereji v Šentjerneju posebna publikacija, ki je izšla ob 100-letnici konjskih dirk v Šentjerneju, pripovedovanja o konjskem športu ne bomo nadaljevali, še zlasti, ker nimamo podatkov, ki bi tisto knjižico presegli.