društvo pihalni orkester občine šentjernej

Povezava na njihovo domačo spletno stran

Na tekmovanju slovenskih godb v II. težavnostni stopnji, ki je bilo v Kamniku, 9. in 10. maja 2003, smo za naš nastop prejeli
ZLATO PLAKETO in se tako uvrstili v I. težavnostno stopnjo.

Pihalni orkester OBČINE ŠENTJERNEJ je prav gotovo paradni konj kulturnega dogajanja v Šentjerneju, saj je po številu članov med večjimi društvi, aktiven pa je skozi celo leto.
Šestdeset članski kolektiv je sestavljen iz več generacij. Najštevilčnejši so mlajši člani, ki so si glasbeno znanje pridobili v glasbeni šoli, oziroma večji del njih šolo še obiskuje.
Orkester vodi Aleš Makovac, ki je taktirko prevzel od domačina Sandija Franka, ki je pred tem 10 let dirigiral orkestru in pod njegovo taktirko smo osvojili Zlati medalji v III. in v II. težavnostni skupini slovenskih godb. Sedaj je naš Pihalni orkester v I. skupini godb.

Sandi Franko, ki je obenem tudi učitelj pihal na oddelku Glasbene šole Šentjernej, je leta 1993 nasledil prejšnjega dirigenta, taktirko pa je Alešu Makovcu predal leta 2003.

Godbeniki radi zaigramo tako koračnice, polke, valčke, kot zahtevnejše skladbe klasike in zabavne glasbe domačih in tujih avtorjev. Odvisno pač od namena in kraja nastopa ter vrste prireditve.
Orkester se predstavlja v domačem kraju, kjer je skoraj nepogrešljiv na vseh večjih prireditvah, v širši okolici, po Sloveniji, nekajkrat pa je sodeloval tudi na prireditvah v tujini. Vsako leto organizira več koncertov, med katerimi so najpomembnejši Pomladni koncert, Koncert na Jernejevem in Božično-Novoletni koncert, ki je vedno 29. decembra.
Začetki orkestra segajo v leto 1911 in v letu 2001 je minilo 90 let od ustanovitve. Takrat je bilo celo leto v znamenju obletnice orkestra. Visokemu jubileju primerno  so potekale tudi prireditve.

Zgodovina orkestra

Vedno se vse prične v koreninah in tudi šentjernejska godba jih ima. Segajo tja v leto 1911, ko je takratni šentjernejski župnik Anton Lesjak skupaj z nekaj veljaki sklenil, da naredi konec šopirjenju kostanjeviške meščanske godbe. Danes že pokojni Franc Hudoklin iz Apnenika je v spominih povedal, da so takrat za godbo zbrali 1200 srebrnih kron. S tem denarjem so na Češkem kupili 25 inštrumentov. Medeninasta pločevina je po železnici pripotovala do Krškega, kjer jo je kljub nejevolji Kostanjevičanov pričakala velika množica. Inštrumenti so bili eno, igranje nanje pa drugo. Že sredi aprila 1912 so godbeniki nastopili na velikonočni procesiji s šestimi skladbami. Prvi dirigent je bil Jakob Čadež, nekdanji član vojaške godbe v Celovcu. Ker za svoje znanje ni dobival pravega plačila, je kmalu odšel v Dalmacijo. Leta 1914 ga je zamenja Kramaršič, organist, ki še zdaleč ni imel takšnega vpliva kot Čadež. Premalo "trda roka", trenja med strankami in začetek prve svetovne vojne so še bolj zrahljali delovanje prve šentjernejske godbe, zato so za kratek čas prenehali vaditi. Leta 1919 pa so se godbeniki spet sešli. Franc Hudoklin je bil vojaški trobentač in je prevzel pobudo, kapelništvo pa Škrjanc. Ta je po nekem prepiru, ki se je vnel med šentjernejskimi godbeniki na Mokrem polju, odšel in niso ga več videli. Za njim je vodenje prevzel Franc Hudoklin.

Stara godba je najbolje igrala v letih 1913 - 1953. Pod Hudoklinovo taktirko so leta 1937 v Ljubljani, med 25 godbami zasedli nadvse ugledno drugo mesto. Takrat so igrali 36 koračnic, 12 koncertnih valčkov in 10 žalostink. Vadili so kar pri Hudoklinu doma, dvakrat na teden, ena vaja pa je trajala 4 ure. Inštrumente jim je popravljal Medvan iz Volčkove vasi.

Spet je prišla vojna in godba je za štiri leta pospravila inštrumente. Po osvoboditvi se je godba le še enkrat sešla na nastopu. Zaigrali so na Javorovici, ob spomeniku padlim borcem, potem pa je iz Novega mesta prišel ukaz, da je za te kraje dovolj le ena godba v Novem mestu. Mestni možje niso godbe le ukinili, temveč Šentjernejčanom pobrali in v metropolo zanesli ves "pleh", za katerega so v preteklosti odšteli 1200 kron. Leta 1952 so na pobudo Doda Majzlja spet pričeli misliti na svojo godbo. V mesto so se odpravili dobro nabrušeni, korajžni in z več konjskimi vpregami. Novomeščani so pohlevno odprli svoj pločevinasti godbeni arzenal, Šentjernejčani pa so s prstom kazali, kateri od inštrumentov je bil nekoč zares njihov. Menda so Novomeščanom nagnali v kosti toliko strahu, da bi na koncu odnesli lahko tudi harfo, če bi jo imeli.  O tem kako so Šentjernejčani nastopali, se kaj malo ve. Zagotovo pa je zadnje prebiranje kovinskih not potekalo na poti na neki pogreb v Maharovec. Godbeniki so šli peš, ko pa so prispeli na kraj žalostnega dogodka, je bilo že vsega konec. Menda je na pokojnikovem grobu že pognala trava. Godbeniki so se po domače skregali in vsak je s svojim inštrumentom odšel domov. To je bilo nekje leta 1960.Od takrat dalje je bilo slišati igranje le malokdaj, še tisto ki je včasih bilo, pa je bilo ob raznih "ramplanjih" in ostalih kmečkih običajih, vendar brez organiziranega vodenja in nastopanja.

Za pustni marec 1973 pa se je spet pričelo. Janeza Selaka, je takrat ugledal učitelj glasbe iz Zagreba, Mladen Škrbić. Godbeniki, med katerimi so bili še Matičev Janez, Japelčkov Korel, Krhinov Jože in Selak, so hodili naokoli, bolj za zabavo kot zares, in tudi marsikatero urezali. Škrbić je kot star zbiratelj instrumentov, te svoje sposobnosti pokazal tudi v Šentjerneju. V začetku je bilo skoraj petdeset godbenikov. Tedenske vaje, petje potihem in čiščenje inštrumentov je bilo za Šentjernejčane suženjsko delo, zato jih je polovica kmalu odpadla. Ostali so po letu dni vaj prvič nastopili 8. marca 1974 v šentjernejski dvorani.

Zaigrati so znali tri skladbe, vendar jim kapelnik ni dovolil igrati vseh treh. Na zahtevo občinstva so zaigrali še zadnjo skladbo, potem pa odšli za oder in ni ga bilo ploskanja, ki bi jih še priklicalo nazaj. Pozneje je vse steklo kot po maslu. Šentjernejska, takrat še bogata Iskra je kupila inštrumente, Mercator je prispeval za srajce, Šentjernejski oktet pa je fantom poklonil kravate. Kasneje je Iskra kupila še obleke, medtem pa so se naučili tudi korakati. Za šentjernejske godbenike se je zavzel tudi takratni predsednik Kulturne skupnosti v Novem mestu Boris Savnik. Ta je predlagal, naj godbo vodi Bratislav Roguljič-Buco, pokroviteljstvo pa je prav takrat prevzela Iskra. Za godbo se je pričelo novo obdobje. Člani so vestno hodili na vaje in igrali na vseh pomembnejših prireditvah v okolici, pogrebnih slovesnostih, pripravili pa so tudi enkrat letno koncert ob 8. marcu, dnevu žena. Leta 1981, točneje 19. decembra, so pripravili obeležje ob 70 letnici. Program je bil za takratne razmere kar zahteven saj je obsegal 9 skladb, med katerimi so bile 2 uverture, ostalo pa valčki, polke in koračnice. V začetku je dirigent Buco pripravil tudi aranžma šentjernejske himne za pihalni orkester, ki se je kmalu prijela tako v domačem kraju in celo ostale godbe po Sloveniji so jo rade zaigrale, kot to počno še danes. 

Godba se je razvijala, prihajali so novi člani, kapelnik pa je starejše, od katerih lahko rečemo nihče ni imel glasbene šole, poučeval igrati na posamezne inštrumente. Skratka, ni bilo enostavno, toda z veliko volje in složnosti, ki so jo takrat imeli ti člani, so uspešno krmarili orkester. Seveda je postajalo vedno lažje in lažje. Na pobudo godbenikov so v Šentjerneju ustanovili oddelek glasbene šole Marjana Kozine iz Novega mesta in tako omogočili mlajšim generacijam pridobitev glasbenega znanja, godbi pa zanesljivo prihodnost ter napredek. Zlasti ustanovitev oddelka se je močno obrestovalo godbenikom. Za to pa velja pripisati velike zasluge tudi takratnemu ravnatelju glasbene šole Zdravku Hribarju, ki je na čelu te ustanove še danes. Prihajalo je vedno več novih članov, predvsem sinov godbenikov, z ustreznim glasbenim znanjem, tako da so na svojih koncertih izvajali zahtevnejše skladbe in navduševali publiko. Njihov glavni koncert je še vedno ostal 8. marca. Godbeniki so redno nastopali na glavnih konjskih dirkah avgusta in tako preko Konjskega društva spletli vezi z godbo iz Wildona. Leta 1989 so jih tudi obiskali, za to priložnost pa so zamenjali stare vojaške uniforme za Dolenjsko narodno nošo. 

Leta 1991 so pripravili praznovanje ob 80. obletnici orkestra. Zlasti pozitivno je bilo dejstvo, da je takrat godba štela 53 članov, kar je za takšen kraj kot je Šentjernej, veliko in da je bila večina mladih, še osnovnošolcev. Svoj slavnostni koncert so godbeniki pripravili 24. avgusta, na god Svetega Jerneja, na trgu v Šentjerneju. Po koncertu pa je bila godbeniška veselica, na kateri so se predstavili domači ansambli, med katerimi so bili skoraj vsi sestavljeni iz članov godbe. To praznovanje je postalo potem tradicionalno vsako leto in godbeniki so po ustanovitvi občine in razglasitvi 24. avgusta za občinski praznik, tudi nekaj let organizirali odmevno prireditev Jernejevo. Naslednji dan po slavnostnem koncertu so prišle v goste še godbe iz Trebnjega, Novega mesta, Metlike, Straže,... Pripravili so povorko skozi Šentjernej, potem pa imeli veselo druženje na hipodromu. 
Leta 1993 je od dolgoletnega kapelnika Buca, prevzel taktirko domačin Sandi Franko. Franko je bil član godbe že ves čas, študiral pa je glasbo na akademiji v Ljubljani. 

Z nastopom novega, mlajšega kapelnika je prišlo v orkestru do manjših prevetritev. Nekateri starejši člani so odšli, prišli so novi, mlajši. V repertoarju je bilo čutiti svežino, skratka struktura orkestra se je spremenila.Z novimi idejami in energijo je orkester spremenil predvsem način igranja in repertoar. Novi kapelnik je v začetku posegal po tujih avtorjih zabavne glasbe, kar je s časom postala stalnica, in nad tem repertoarjem je bila navdušena predvsem mlajša publika, ki je začela v večji meri obiskovati koncerte. Orkester je z leti vidno napredoval v kvaliteti in člani so se odločili, da se zopet preizkusijo na državnem tekmovanju. To tekmovanje je bilo 24. in 25. maja 1997 v Sežani. Godbeniki so se na slednje pripravljali celo sezono in s pravilnim izborom skladbe, kvalitetno izvedbo in nekoliko glasbene sreče so v Sežani prejeli zlato plaketo v tretji težavnostni stopnji. Ta dosežek jih je prestavil stopničko višje in naslednje leto bi lahko šli na tekmovanje v drugi težavnostni stopnji, kar so tudi nameravali, vendar so jih zapleti pri prijavi odtegnili od udeležbe in verjetnega napredovanja še korak višje. Čeprav so se že pripravljali na to in imeli izbrano skladbo, niso bili razočarani, saj vaja nikoli ne škodi. Napredek orkestra, uspeh na tekmovanju in dejstvo, da je orkester veliko dosegel brez glavnega pokrovitelja - Iskra je namreč v kriznih 90-ih letih razpadala, finančnega dotoka ni bilo več in godbeniki so se le s težavo prebijali skozi leto - je pripeljalo do pogodbe o pokroviteljstvu med Občino Šentjernej in Pihalnim orkestrom.

Leta 1998 je bila podpisana pogodba o pokroviteljstvu Občine nad orkestrom, orkester pa se je preimenoval v Pihalni orkester Občine Šentjernej in tako tudi uradno postal občinski orkester. Občina je orkestru vedno stala ob strani in z novo finančno injekcijo so v orkestru začeli z zamenjavo starih in dotrajanih inštrumentov. Glede na to, da so inštrumenti zelo dragi in da jih orkester potrebuje veliko, še danes nimajo vsi takšnih inštrumentov, kot bi si jih želeli, vendar najstarejše in najslabše so zamenjali, ostale pa bodo postopno. Pač vsako leto nekaj, kolikor bo omogočal proračun.

Danes šteje orkester 60 rednih, aktivnih članov, veliko pa je tudi zaslužnih članov. To so starejši godbeniki, ki so nekoč igrali, sedaj pa ne zmorejo tempa, nimajo časa ali so se umaknili iz kakšnega drugega vzroka, vendar so s srcem še vedno godbeniki in radi priskočijo na pomoč in se družijo z ostalimi.