bližnja zgodovina (19. in 20. stoletje) šentjerneja

Šentjerneju sta ustvarila ime ugledna prafara, ki je sodila pod ljubljansko škofijo oziroma njen kapitelj, in ugodna prometna lega na poti med Novim mestom in Zagrebom ter gorjanskimi predeli in prehodi preko Krke.

V nekem smislu je imel v zgodovini nemalo sreče. Srednjeveški trg Gutenwert med Dobravo in Otokom, ki bi njegov razvoj oviral, je propadel ob koncu 15. stoletja, najstarejše dolenjsko mesto Kostanjevica in dolenjsko središče Novo mesto pa sta bila od njega toliko oddaljena, da ga nista mogla zadušiti, saj sta ga kot vmesno točko celo potrebovala.

Kraj se je z zaledjem zaradi izjemno ugodne agrarne strukture posestev, skoraj tretjina kmetij v katastrski občini je bila gruntov, 10 tričetrtinskih in 60 polovičnih' in to še v ravnini in nizkem gričevju, uveljavil nad ostalimi bližnjimi in daljnimi vasmi.

Zelo verjetno iz te premožnosti izvira tudi določena samozavest Šentjernejčanov, ki včasih že malo meji na napuh. To so navzven kazale tudi šentjernejske hiše, ki so bile po požaru 1829 mnoge zgrajene na novo, kamnite in krite z opeko, čeprav brez dimnikov. Po svojem ugledu je kraj tudi presegal sosedna farna središča, kot na primer Belo Cerkev ali Škocjan. Tudi med novomeškimi gimnazijci najdemo kar nekaj Šentjernejčanov ves čas njenega obstoja.

Tudi to kaže na samozavest prebivalcev tega kraja. V Šentjerneju je imela v prvi polovici 19. stoletja svojega zastopnika Cesarskokraljeva notranjeavstrijska vzajemna zavarovalnica proti ognju. To je bil Jožef Mohorčič, ki je svojo nalogo opravljal za okraj Kostanjevica. V Šentjerneju je bil tamkajšnji župnik Jožef Grablovic tudi zastopnik Zgodovinskega društva za Kranjsko za kostanjeviški okraj. Tu imamo konkreten primer, da je kraj presegal svoje upravno središče, in hkrati enega izmed argumentov, zakaj so nekateri mislili, naj bi bil sedež okraja v Šentjerneju, ne pa v Kostanjevici. Z malo domišljavosti bi lahko rekli, če Šentjerneja na tem mestu ne bi bilo, bi ga bilo treba ustanoviti.

O tem, kako so Šentjernejčani sprejemali Francoze in celo živeli pod njimi v času Ilirskih provinc, nimamo podatkov. Gotovo so jih zaradi ceste, ki povezuje Novo mesto z Zagrebom, videli veliko. Dobili so glavno občino in župana, ki se mu je reklo "maire", ne pa župan ali Richter. Verjetno je tudi on civilno poročal, kot to vemo na primer za Šentrupert ali Dolenjske Toplice. Opazovali so lahko tudi brambovce, to je nekakšne prostovoljce proti Francozom, ki jih je organiziral poganki graščak Langer.

Človek, ki je v prvi polovici 19. stoletja na Šentjernejskem polju vzbujal največ pozornosti, je bil nedvomno distriktni gozdar Jožef Ressel. V upravi nekdanjih samostanskih pleterskih gozdov so ga zaposlili leta 1817. Čeprav je ostal tu le tri leta, so njegovi poizkusi na Krki, pa tudi dirkanje po ravni cesti proti Kostanjevici vsekakor bili krajevna posebnost. Šentjernejčani so mu odkrili spominsko ploščo že 1911. leta.

Okoli leta 1825 je imel Šentjernej 62 hišnih številk. Med hišnimi lastniki zasledimo naslednje priimke: Milic, Hrovat, Rotar, Bučar, Bambič, Recelj, Majzelj, Ratkovič, Vučič, Klen, Zagorc, Homan, Klopčar, Rangus, Polenc, Jankovič, Gros, Cvelbar, Bugše, Jeriček, Pirc, Sivic, Janškovc, Sketel, Kusman, Dragman, Skurja, Damčič, Vide, Paulenč, Šušteršič, Somoč, Kogovšek (puškar!) in Jerele ... Ta je imel hišno številko 62. Poleg župnije je imel v Šentjerneju svoja gospodarska poslopja tudi ljubljanski stolni kapitelj.

Najpomembnejša dejavnost Šentjernejčanov je bila kmetijstvo. Pravih obrtnikov je bilo leta 1830 v širšem področju le pet, mešanih gospodinjstev pa skoraj tretjina od 217 družin v katastrski občini. V istem območju so imeli 108 konj, 83 volov, približno še dvakrat toliko krav, okoli 70 glav mlade živine in blizu 400 prašičev. Polovico vseh konj v katastrski občini je bilo v Šentjerneju, kar kaže tudi na pomen furmanstva. Večje kmetije so imele celo po štiri konje. Ker je tu država vzgajala konje pri kmetih tudi za vojaške potrebe, so bili ti dobre pasme. Zelo znano je bilo tudi tukajšnje perutninarstvo, saj so kokoši (verjetno kopune) in purane tu kupovali tržaški trgovci.

Poleg živinoreje, ki je obsegala tudi prašiče in drobnico, oboje se je paslo do jeseni v gozdovih ali na slabših travnatih površinah, je bilo zelo pomembno tudi poljedelstvo. Krompir, ki je pri nas odpravil lakote, so poznali že koncem 18. stoletja. Sem naj bi ga po izročilu zanesli Ribničani, ko so ga dajali kot nagrado kupcem svojih izdelkov. K njegovi takratni razširitvi so verjetno pomagale tudi slabe žitne letine v letih 1785-1787. Pridelovali so predvsem žita, tudi koruzo, ki je bila sprva bolj za perutnino kot za ljudi, in sirk, veliko stročnic kot bob, fižol in lečo, tudi čičerko, različno zelenjavo in celo nekaj industrijskih rastlin, kot sta konoplja in lan. Oboje seveda za domačo rabo, delno za obleke, še bolj pa za hišno perilo.

Obdelovanje je bilo običajno, premalo, pa so gnojili. Zlasti za živinorejo je bila pomembna detelja, ki pa se je uveljavljala šele v prvi polovici 19. stoletja. Sejali so predvsem štajersko sorto, manj pa lucerno. Kvaliteta pridelkov je bila dobra, lahko so jih prodali že kar na domačih sejmih. Enako velja tudi za vino, ki je po kvaliteti marsikje presegalo konkurenco. Prodajali so tudi suho sadje.

Prehrana, zelo pomemben je bil zmesni kruh, brez pšenične moke seveda, je bila običajna in odvisna seveda predvsem od domačih pridelkov. Gozd je dajal predvsem les za kurjavo, z gradbenim lesom so bile večje težave. V gorjanskih gozdovih so pridobivali pepeliko, ki se rabi v steklarstvu. Med neagrarnimi dejavnostmi moramo omeniti mline in žage in seveda usnjarje. Njihovih izdelkov niso potrebovali le za čevlje, ampak za številne druge namene, saj takrat še ni bilo ne gume ne plastike.

Za širše šentjernejsko področje so bili pomembni sejmi. Trije so jim bili znova potrjeni 1840, četrtega so prenesli iz Pleterij, pravica do petega sejma pa jim je bila podeljena leta 1900.

Za napredek kmetijstva in obrti kot tudi kvalitete vsakdanjega življenja so si v Šentjerneju z zgledom in poukom prizadevali predvsem tukajšnji člani Kranjske kmetijske družbe. Žal pa kmetje njenim članom, med katerimi so bili župnik Grablovic in večina okoliških graščakov, niso bili pripravljeni in včasih tudi niso mogli prisluhniti.

Med uglednimi ljudmi okoli leta 1830 velja omeniti župana Jerneja Biučiča, tako se je sam podpisal, ki je na nekaterih dokumentih naveden tudi kot Bručič, tu so potem še pleterski gozdar Martin Zagorc in občinski "odborniki" Matija Žonta, Janez Vincer, Jožef Zalokar, Jožef Martinčič in Matija Frančič. Vsi so bili nepismeni. Kot podpisovalec nepismenih se pojavlja Janez Krstnik Bučar (Wutscher), ki pa je bil pravi lepopisec in, sodeč po sklicevanju na Janeza Krstnika kot godovnega patrona, zelo samozavesten mož.

Življenje Šentjernejčanov je sredi štiridesetih let zelo začela skrbeti krompirjeva bolezen. Pridelek je marsikje že na njivi začel gniti in strašno smrdeti. Ljudje so iskali različne rešitve. Še posebno se je pri tem angažiral bližnji škocjanski župnik Janez Zalokar, ki je bil v tem času gotovo največji kmetijski strokovnjak tako v teoretičnem kot praktičnem pogledu. Proti koncu štiridesetih let in v začetku petdesetih let je bolezen tako izginila, kot je prišla.

Druga velika in dolgotrajna skrb Šentjernejčanov so bile dajatve graščakom in drugim zemljiškim gospodom ter državni davki. Glede fevdalnih obveznosti so bili v veliki prednosti tisti, ki so bili podložni Kostanjevici, Pleterjam ali šentjernejski fari. Ne le zato, ker je bilo pod krivo palico (škofovsko ali opatovo) vedno manj strogosti, ampak zato, ker sta bila nekdanji zemljiški gosposki cisterca in kartuzija v državni upravi, ki pa jo je 1838. leta prodala na dražbi. Za fevdalne obveznosti so potem, ko so bile pod Francozi zmanjšane za 20%, vse od Jožefa II. pa že močno razrahljane, vsi vedeli, da jih bo slej ali prej konec, drugače pa je bilo z davki. 

Že od srede dvajsetih let so po deželi hodili geometri, ki so vse parcele natančno izmerili, se pogovarjali s kmeti o količini in kvaliteti pridelkov ter nekaj računali. Josip Jurčič se je tega dogajanja spomnil v povesti Kloštrski žolnir, ki se dogaja okoli Kostanjevice, kjer je bil tudi sedež političnih oblasti, pod katere je sodil Šentjernej. 1844. leta so dejansko odmerili davek od zemlje na podlagi novih podatkov, ki so jih izračunali pri izdelavi novega ali franciscejskega katastra, ki v marsičem velja še danes. Davek se je zelo povečal in ljudje so se strahotno razburili, še zlasti ker so bile tudi letine zaradi bolezni krompirja bolj slabe. Grozil je pravi kmečki upor, ki bi bil za kmete silno škodljiv, saj bi bil uperjen proti državi in bi intervenirala vojska. Ta bi se seveda obnašala povsem drugače kot nekaj let poprej, ko jim je prišla pomagat zoper roparske pohode Uskokov z onstran Gorjancev.

Oblasti, zlasti pa duhovniki so se zavedali, kaj kmetom grozi. Pomirjali so jih, hkrati pa je bila na podlagi številnih pritožb, izjemoma se je pri tem izkazalo tudi kranjsko plemstvo, ukazana revizija. Državni uradniki so ponovno ocenili povprečno vrednost čistega donosa zemljišč in ugotovili, da je v okraju Kostanjevica skoraj za tretjino previsoko ocenjen. Da je bila Dolenjska po pravici razburjena, pove podatek, da so osnovo za izračun davka na Kranjskem znižali v celoti za za okroglih 464.000 gld, od tega na Dolenjskem za 450.000 gld, torej skoraj večino. Zato so se po letu 1850 ustrezno znižali tudi davki.

Gledano v celoti, so bili kmetje na širšem šentjernejskem področju pred letom 1848, ko je bil odpravljen fevdalizem, precej razboriti. Za prave in resnične vzroke ne vemo, ker ne poznamo oziroma nimamo na razpolago ustreznih dokumentov, lahko pa domnevamo.

Kmetje v katastrski občini Šentjernej so bi podložni gospostvom Pleterje, Kostanjevica in Šrajbarski turn ter giltam Grm, Draškovec, Volavče in Prežek. Desetino so morali dajati domači fari, Pleterjam, Grmu, Žužemberku", Vrhovemu, Draškovcu, Golemu, Strugi in Volavčam. Z vinogradi ali gorskopravno so bili podložni Šrajbarskemu turnu, Pleterjam, Draškovcu, farni in podružnični cerkvi v Šmarju. Domnevam, da je vzrok za razburjenje ravno v velikih razlikah v podložnostih. Medtem ko na primer biti v tem času kostanjeviški podložnik ni bilo hudo, je pa bilo zelo neprijetno biti podložen Šrajbarskemu turnu pri Leskovcu pri Krškem, kjer je gospodaril in reševal zadolženo posestvo ugleden grof Anton Aleksander Auersperg ali Anastasius Grunn, znameniti zbiralec slovenskih ljudskih pesmi, tudi Prešernov nekdanji gojenec, liberalec in velik "kmetožer". Šrajbarski turn je imel v Verbancu svoja gospodarska poslopja, verjetno nekakšen marof. Tudi nekatere graščine ali gilte so v tem času menjale gospodarje. Tisti, ki so jih kupili, so hoteli vloženi denar dobiti čimprej povrnjen. Zato so od kmetov neusmiljeno zahtevali, kar jim je pripadalo.

Revolucija 1848 je Šentjernejčane zelo razvnela. Kdaj so izvedeli za dogodke, ki so se na Dunaju razpletli med 12. in 15. marcem, natančno ne vemo, zelo verjetno pa že okoli 19. marca. Najkasneje teden dni kasneje jim je o dogajanju v avstrijskem cesarstvu govoril s prižnice po nalogu oblasti župnik ali pa kdo od njegovih kaplanov. Vsekakor so hitro dojeli, da je v državi prišlo do velikih sprememb, da se tisočletno obdobje fevdalizma izteka, da pa še vrsta podrobnosti, zlasti tistih, ki njih najbolj zanimajo, to je način odprave fevdalizma, niso dorečene.

Da so časi prelomni, so lahko opazovali na glavni cesti, kjer se niso pomikale samo vojaške kolone na poti v Italijo, ampak tudi v obratni smeri, ko so vojaki iz Novega mesta hodili mirit kmete okoli Krškega in Brežic ali pa so zgolj spremljali kočije. Zmanjkovati je začelo kovanega denarja, nezaupanje do bankovcev pa je naraščalo. Njihova pričakovanja so bila velika, nezaupanje v tiste, ki naj bi jim razmere pojasnili, to je državne uradnike, graščake in duhovnike, pa še večje. Pravzaprav niso verjeli nikomur in vsem, odvisno je bilo od tega, kakšne novice jim kdo prinaša. Še največ novic so kmetje dobili na sejmih, kjer so se srečevali od blizu in daleč in si izmenjavali informacije. Prav preko sejmov se je morala vzpostaviti neka kmečka neformalna organizacija, ki je povezovala kmečko nezadovoljstvo in nezaupanje. Za mokronoški sejem 8. aprila vemo, da so kmetje na njem zahtevali menjavo papirnatega denarja v kovance, za onega v Kostanjevici 10. aprila pa ni novic, dvomimo pa, da je bil povsem miren.

Ena izmed največjih samostojnih akcij, ki so jih izvedli dolenjski kmetje v letu 1848, je bil obisk kmečke delegacije na Dunaju maja meseca. Zastopala je kmete od Višnje Gore preko Mirenske doline do Kostanjevice.

Iz kostanjeviškega okraja naj bi bili v njej Jožef Božič, Andrej Cvitko, Jurij Krhin, vendar ni gotovo, če so z njo tudi dejansko odpotovali. Imamo pa podatke še o neki kmečki deputaciji, v kateri so bili predvsem kmetje s področja med kranjskim bregom Save in Gorjanci. Med njimi je bil tudi Šentjernejčan Jože Zagorc. Tam so se srečali še z nekaterimi belokranjskimi kmeti. Na Dunaju jim je pomagal nek Jožef Zupančič, očitno Dolenjec, ki je študiral tehniko." Spisal jim je pritožbo in v njej navedel, da se kmetje pritožujejo zoper župnike, ki nočejo brezplačno pokopavati revežev. Na Dunaju so obtožbe sklenili analizirati in pisali v Kostanjevico, koliko je na tem resnice. Jože Zagorc je na zaslišanju izjavil, da je za take primere zvedel na Dunaju, da pa za doma ne more navesti konkretnega primera.''

Leto 1848 imenujemo tudi pomlad narodov. Takrat so Slovenci prvič uradno predstavili svoj narodni in politični program, ki je zahteval združitev vseh Slovencev v eno državno enoto s slovenščino kot uradnim jezikom. Oblikovana je bila posebna peticija, ki so jo podpisovali in jo poslali prvemu avstrijskemu parlamentu. V tukajšnjem okolju je zbiral podpise Jožef Jerman, študent prava na dunajski univerzi, sicer pa mlinarjev sin iz škocjanske fare.

Zadnje dni maja je prišel v Šentjernej in, verjetno po nedeljski maši, zbral tamkajšnje kmete. Razlagal jim je, zakaj si Slovenci kot cel narod še posebno prizadevajo. Združeno Slovenijo, državno enoto, kjer bodo uradovali in se šolali po slovensko, ki bo imela svoj parlament, v katerem bodo govorili slovensko in bodo tudi kmetje vanj volili in v njem razlagali in urejali svoje probleme, jim je prikazal zelo navdušujoče. Zvedeli so, da so poslej enakopravni državljani, zlasti pa pred sodiščem vsem enaki, da je treba tudi njih uradno nazivati z gospodi. Vse to jih je pridružilo slovenskemu narodnemu gibanju. Ker pa so kmete zanimala tudi socialna in gospodarska vprašanja, je skušal potešiti tudi to plat njihove radovednosti. Poročilo o tem sestanku pravi, da jim je obljubljal stvari, ki se ne morejo in ne bodo nikoli zgodile. Kmetje so bili z njegovimi odgovori silno zadovoljni in so ga imeli kar za cesarjevega komisarja. Peticijo so zelo množično podpisali. Tudi Jera Maizelj, ki je morala takrat uživati v Šentjerneju precejšen ugled. Na poseben list so se podpisali tudi župnik z obema kaplanoma in Jožef Jerman.

Po letu 1848 so se zgodile za Šentjernejčane velike spremembe, ki pa so prinesle številne nove težave. Na podlagi nove občinske zakonodaje so leta 1850 volili župana, ki pa ni bil več le predstavnik njihove lokalne samouprave, ampak tudi posrednik med državo in državljani. Stare okrajne gosposke so bile ukinjene, ustanovljena so bila okrajna glavarstva, ki so pokrivala večji teritorij, toda imela so več uradništva. Šentjernejska fara je imela to smolo, da je bil večinski del v krškem, manjši del pa v novomeškem okrajnem glavarstvu.

Največji problem pa je bil odprava fevdalnih obveznosti. Zapisali smo že, da je bila Dolenjska najbolj obremenjena s fevdalnimi obveznostmi na Kranjskem. Brez odškodnine so bile odpravljene pravice do nadomestil zemljiškim gosposkam za opravljanje njihovih javnih funkcij. Denarno odškodnino pa je bilo treba dati za vse obveznosti, ki so bile vezane na zemljišče (urbarialne dajatve in določene pristojbine). Odkupiti so morali tudi stalne naturalne dajatve cerkvam, župnijam, šolam in občinam, ki so bile vezane na posest zemlje ter za posest, ki so jo imeli kmetje na podlagi zakupnega prava. Vrednost vseh letnih odpravljenih obveznosti, za katere je bilo treba plačati odškodnino, so preračunali v denar, tretjino odbili na račun davka državi, preostali dve tretjini pa so morali dvajset let plačevati kmetje in dežela, ki je denar dobila lahko predvsem od kmeta.

Če k temu na videz nekoliko kompliciranemu izvajanju zemljiške odveze dodamo še dejstvo, da so med zemljiškimi gospostvi z največ tlake na Kranjskem na prvih dveh mestih Kostanjevica in Šrajbarski turn, na osmem Pleterje, v zadnji četrtini pa Struga, Prežek, Volavče, Vrhovo, potem lahko hitro ugotovimo, da je bilo to vprašanje za Šentjernejčane zelo pomembno.

Svoboda ni bila poceni in kmetje so jo v obliki nekakšnega davka odplačevali preko države svojim nekdanjim gospodarjem dvajset let.

Nekdanji podložniki, ki so bili sedaj pravi in popolni lastniki zemlje, so kmalu ugotovili, da ima svoboda tudi nekatere negativne posledice. Novi koristnik nekdanjih dajatev, ki so bili sedaj davki, je bil veliko bolj brezoseben in krut, predvsem pa daleč od kmetovih stisk. Nekateri kmetje na samostojno gospodarjenje niso bili pripravljeni. Mnoge je v naslednjih letih zelo prizadelo tudi reševanje služnostnih pravic, to je predvsem odprava pravic do lesa, nastilja, gozdnih sadežev in paše v graščinskih gozdovih ter delitev občinskih gmajn. Na kmeta je počasi, vendar vztrajno začela pritiskati gospodarska kriza.

Razvoj občinske samouprave, prispevki za skupne potrebe na področju gradnje in vzdrževanja cest, šol, obnove cerkva, gradnje vodnjakov in vodovodov so zahtevali vedno nove finančne obveznosti.

Z denarjem pa je bilo vedno težje. Železnica, za Šentjernejčane je bila dolga desetletja najbližja postaja v Vidmu pri Krškem, šele po letu 1894 pa novomeška, je pripeljala v deželo tujo konkurenco, vrsta domačih obrti je zaradi nižjih cen in nove mode začela propadati. Spremembe so počasi začele prodirati tudi na podeželje. Železno orodje, zlasti plugi in brane so začele počasi izpodrivati leseno orodje. Po sprostitvi prometa z zemljo je prihajalo do preprodajanja zemljišč. Vedno večje potrebe po denarju so optimiste in tudi lahkomiselneže vodile v zadolževanje.

Gostilničarji in trgovci, pa tudi advokati v bližnjih mestih so radi posojali denar, zlasti ker so lahko uveljavili visoke obresti. Številni kmetje so skušali dobro poročiti svoje hčere z nerealno visokimi dotami. Te so kmalu postale eden največjih problemov mladih kmečkih gospodarjev.

V iskanju potrebnega denarja so se sprva ozirali po delu v Evropi, številni so začeli na primer kot rudarji v Zasavju, od tu nadaljevali po gornji Štajerski, nato krenili v nemške, belgijske ali francoske rudnike, proti koncu 19. stoletja pa so vsa pričakovanja po naglem bogatenju postala povezana z Ameriko. Le slutimo lahko, kakšen bi bil gospodarski razvoj Šentjerneja, če ne bi velika gospodarska kriza 1873, ki je preprečila izgradnjo dolenjske proge in kot kaže, za več kot stoletje onemogočila tudi načrte o železniški povezavi ob Krki med Novim mestom in zasavsko progo.

Zanimivo je dejstvo, da je bila železniška povezava med Brežicami in Novim mestom spet aktualna okoli leta 1910 in nato vse do začetka I. svetovne vojne. Ker naj bi šla po nekaterih variantah po levem bregu Krke in tako mimo Šentjerneja, so si tukajšnji krajani zelo prizadevali, da se to ne bi zgodilo. Tako so 24. januarja 1910. leta imeli v Šentjerneju celo posebno protestno zborovanje in poslali v Ljubljano posebno delegacijo. Kakšnega uspeha ji ne moremo pripisati, saj so sicer spomladi prišli neki inženirji gledat, kje bi lahko bil v Šentjerneju kolodvor, hkrati pa je uradno še vedno obstajal predlog železnice po levi strani Krke. Seveda je ostalo vse le pri zamislih.

Še večjo bedo na Šentjernejskem polju je preprečila ustanovitev Hranilnice in posojilnice v Šentjerneju 3. marca 1895. V zadružni register so jo vpisali 9. aprila istega leta. Poglavitne zasluge za njen nastanek je imel župnik Anton Fettich-Frankheim, ki je bil tudi njen prvi predsednik, člani odbora pa so bili Jožef Polenc, Ignacij Wutscher, Franc Novoselec, Martin Zajc, Jožef Tavčar, Franc Fabjan, Janez Frančič in Anton Barborič.

Pregledovalca računov sta bila notar Aleksander Hudovernik in učitelj Karel Trošt. Poslovati je začela 15. maja 1895. Do konca tekočega leta je bilo vloženih dobrih 10.639 gld, posodili pa so jih 10.505 gld. Podatek je zanimiv, ker kaže, da so imeli eni ljudje prihranjenega ravno toliko denarja, kot so ga drugi potrebovali. Zadruga je tako sprožila medsosedsko pomoč. Kakor so je bili kmetje veseli, saj so v njej lahko hitro in ugodno dobili oseben kredit, pa je niso bili prav nič veseli dotedanji posojevalci denarja, ki so izgubili pomemben vir zaslužka in celo bogatenja. Zato nekoliko preseneča Bučarjevo in Novoselčevo članstvo v odboru, ker sta bila trgovca.

Ker je imel za njo poglavitne zasluge župnik, so jo označili seveda za klerikalno in ji kar najostreje nasprotovali. Iz vrst dotedanjih posojilojemalcev so se marsikje rekrutirali najhujši liberalci. Klerikalna stranka je prav zaradi takšne dejavnosti, ki je nudila članom, to so pa bili predvsem kmetje, praktično in predvsem hitro korist, do konca I. svetovne vojne skoraj brez omembe vrednega odpora politično kontrolirala naše podeželje. Leta 1910 je imela hranilnica dobrih 800.000 kron prometa, 39.000 kron rezerve in nad 100.000 kron naloženih pri zadružni centrali v Ljubljani, promet pa je še naraščal. Za primerjavo: Dolenjske novice so stale takrat 2,5 krone, meter na dom pripeljanih drv pa je stal v Novem mestu 6,4 krone. Pred prvo svetovno vojno je veljala za drugo najmočnejšo hranilnico v krškem okraju.

Hranilnica in posojilnica ni le kmetov iztrgala domačim oderuhom, ampak so iz njenega dobička vlagali tudi v prosveto in kulturo. Iz njenega dobička je bila sezidana posebna stavba z društveno dvorano, kjer je delovalo zlasti Izobraževalno društvo. Imeli so tamburaški orkester, ki ga je vodil organist Čadež, 1911. leta pa so začeli snovati tudi godbo, ki pa je imela tudi godala. Tamburice so prepustili dekletom. Liberalci so ustanovili svojo hranilnico in posojilnico šele leta 1920.

Drugače se je odvijalo življenje po gradovih, ki jih na Šentjernejskem polju kljub bližini Pleterij in Kostanjevice ni manjkalo. 1797. leta so postali lastniki Draškovca Trenzi in ostali njegovi lastniki do 1894, ko ga je kupila znana družina Stare iz Mengša. Čeprav je sodil med male graščine, imel je nekaj preko 100 ha zemlje, so njegovi lastniki, med katerimi so bili tudi zdravniki, dajali ton tukajšnjemu intelektualnemu življenju.

To se je nadaljevalo tudi po tem, ko so ga prodali in se naselili na vhodu v Šentjernej z novomeške strani. Volavče so od grofice Paradeiser leta 1800 kupili Jelovški, ki so zaradi pridobljenega plemiškega naziva postali plemeniti Fichtenaui (die Fichte pomeni nemško smreka, toda take napake, ki kažejo na slabo znanje nemškega jezika, so bile v preteklosti pogoste).

Ti podjetni novomeški poštarji so bili tudi v številnih gospodarskih in poslovnih stikih z mnogimi uglednimi ljudmi, ki so radi zahajali v ta konec Dolenjske. Leta 1900 je gradič kupila znana rodbina Rudež, ki pa ga je 1913 prodala nekemu Kuraltu.

Vrhovo je 1773. leta kupil Leopold iz znamenite rodbine Hohenwart. Od njih je prešlo 1854 na Marijo Schwinger (Schweiger?), od nje pa so ga na prisilni prodaji, verjetno zaradi zadolženosti, kupili znameniti Kozlerji. Schoepli pl. Sonnwalden so ga dobili s pomočjo poroke z eno Kozleric.

Prežek je Slovencem posebno znan, ker ga je leta 1833 kupil Andrej Smole, ki je tu gostil svojega prijatelja Franceta Prešerna. Čeprav so velikemu slovenskemu pesniku bolj dišala draga francoska vina, se menda tudi dolenjskega ni branil. Že leta 1840 je bil grad prodan, 1843 ga je kupila družina Fichtenau. Od njih je grad prešel leta 1877 na pripadnike znane poganške rodbine Langer, ki je zelo pospeševala svilorejo.

Najmarkantnejši grad v bližini Šentjerneja je bil nedvomno Gracarjev turn. Tudi tega so 1804. leta kupili Fichtenaui, ki pa so ga že po dveh letih prodali. Po Perku in Benedičiču je leta 1821 grad kupil Anton Rudež, za njim pa so ga dedovali njegovi sinovi. Kot je znano so bili Rudeži veliki narodnjaki in zelo v čislih pri pisatelju Janezu Trdini, ki jih je rad obiskoval, z njimi politiziral in se vključeval tudi v politiko.

Vsekakor so okoliški graščaki zelo vplivali tudi na življenje Šentjernejčanov. Med njih se je 1894 vsaj delno štel tudi šentjernejski trgovec Ignac Bučar, ki je kupil pol graščine Nemška vas pri Velikem Trnu. V nekaterih, zlasti gospodarskih pogledih, so bili kmetom graščaki vzor. Marsikaj so se od njih naučili. Žal ni vse zlato, kar se sveti. Poleg njih so bile za Šentjernej v 19. stoletju zelo pomembne tudi še nekatere druge rodbine kot Zagorc, Bučar, Majzelj in seveda Trenz.

Izjemnega pomena za Šentjernej so tudi Pleterje. Leta 1838. leta so to nekdanjo samostansko posest kupili baroni Borsch-Borschod. Od njihove potomke so jo leta 1899 skupaj z bornimi ostanki nekdanjega samostana kupili kartuzijani iz francoskega Grenobla, ki so se morali umakniti pred tamkajšnjim preganjanjem liberalcev.

Čeprav živijo menihi tega reda zelo odmaknjeno od javnega življenja, pa je ravno to in še bolj njihovo gospodarstvo pritegovalo ogromno radovednežev in občudovalcev kot tudi iskalcev različnih pomoči, tudi beračev, od blizu in daleč.

O tem, da bi se Šentjernejčani tu učili sodobne živinoreje in kmetijstva, ni poročil, je pa komaj verjetno, da se to ne bi dogajalo. 28. junija 1914 je samostan obiskalo več črnomaljskih kmetov, "da si ogledajo gospodarske naprave v hlevih, na poljih in v vinogradih. Posebno jim je ugajala napredna živinoreja, ki je v Beli krajini še močno zaostala, in umno kletarstvo." Tudi molitev in delo v tihoti lahko daleč odmevata.

Med dogajanjem, ki je Šentjernejčane v 19. stoletju poleg smrti, nekaterih tudi množičnih zaradi epidemij koz in kolere, najbolj pretresalo, pa so bile trtne bolezni. Po franciscejskem katastru, to je okoli leta 1830, je bil vinogradniški okoliš Krško, ki je segal od kraja z istim imenom preko Kostanjevice in Šentjerneja do Mokronoga, največji na Kranjskem. Površina je še naraščala. Za doma so pridelovali lipino, volovino, šopotino, želodino in podpivec ter javor, za prodajo pa rebulo, primorščino, belino, tičino, pinjelo in zeleniko. Povprečno so v letih 1850-1870 v okolišu Krško pridelali na ha 21, 9 hl.

Navezanost na trto je pri Dolenjcih nekoliko iracionalna, saj ji namenjajo veliko večjo pozornost, kot jo v gospodarstvu dejansko ima. Pozebe, kot je bila ona aprila 1885, so sprejemali kot nekakšno katastrofo, čeprav trgatev žalostnih napovedi ni uresničila. Še huje je s točo. Tako je 5. junija 1886 okoli Šentjerneja, zlasti Brezovice, naredila ogromno škode in nekateri kmetje so zanjo okrivili kar župnika. Na mnogih procesijah in pri drugih obredih izkazana ljudska pobožnost je mnogokrat zakrila zelo plehko vero.

Oidij je začel v naših krajih plašiti vinogradnike po letu 1850.

Bolj kot ta pa jih je okoli 1880 začela plašiti peronospora, ki je povzročila veliko škode. K sreči so sredstvo proti njej že poznali. Žal pa je bila modra galica draga, škropilnice pa tudi. Vse to pa ni bilo primerljivo s trtno ušjo, ki se je pojavila leta 1884 pri Sv. Križu (Podbočje) in v Veliki Dolini pri Kostanjevici. Stare sorte trt niso bile odporne in so začele propadati, površine vinogradov so se začele zmanjševati. Država je hitro priskočila na pomoč z obsežno izobraževalno akcijo in neposredno pomočjo v obliki ameriških trt, cepljenih z domačimi sortami, davčnimi ugodnostmi in krediti. 1885. leta je državni zbor sklenil, da od uničenih vinogradov ni treba plačevati davka. Pri Kostanjevici je vlada leta 1886 ustanovila trsnico in dala nasaditi 38.000 sadik riparije, ki jo je bilo treba požlahtniti. Po zakonu je na novo nasajen vinograd z državnim dovoljenjem osem let neobdavčen. Dolenjska pa je imela izjemno srečo v nesreči, da so leta 1886 prenesli s Slapa pri Vipavi na Grm pri Novem mestu kmetijsko šolo, ki je imela vrsto izjemnih strokovnjakov prav za vinogradništvo.

Dolenjci se ravno niso navdušili, da bi vanjo poslali otroke, pač pa so veliko raje prisluhnili njihovim učiteljem in pa seveda potujočim učiteljem Kranjske kmetijske družbe, ki je imela v Šentjerneju sprva tudi svojega zaupnika, kasneje pa podružnico. 28. marca 1886 je v šentjetjernejski osnovni šoli predaval Gustav Pirc o vinogradništvu in kletarstvu, sadjarstvu in živinoreji nad 200 poslušalcem. Takih prireditev je bilo razmeroma veliko, prizadevanja strokovnjakov so bila dolgotrajna. Tako je še 24. novembra 1894 Fran Gombač, potujoči učitelj Kmetijske družbe, predaval o cepljenju trt na ameriško podlago. Priporočal dve vrsti riparije in dve sorti rupestrisa. Še dve leti kasneje so ugotavljali, da je v krškem okraju, kamor je spadal Šentjernej, od 4474 ha nekdanjih vinogradov 3117 ha opustošenih, v novomeškem pa od 2972 ha 1570 ha. Seveda pa ne smemo pozabiti, da sodi kmetijska statistika med manj zanesljive.

Žal pa zaupanje v kmetijske strokovnjake ni bilo tolikšno, kot bi moralo biti. Kmetje so prepogosto nasedali različnim nepreverjenim govoricam in trditvam in delali velike napake. Izabela je postajala vse bolj popularna. "Vinogradniki šentjernejske, kostanjeviške okolice, sploh naši Podgorci, katerem je trtna uš združena s peronosporo vinograde vže večinoma uničila, iščejo jo vže prav strastno, in plačujejo kaj drago. Cele vozove se je speljalo vže iz Golobinka (pri Mirni Peči) skozi Novo mesto - Kandija proti Šentjerneju. Kmetje ne verjamejo, da jo trtna uš tudi uničuje. Naj kupujejo raje druge ameriške trte, ki so res odporne." V takih primerih so bili zelo pomembni posamezniki, ki so uživali ugled pri domačinih.

Tudi Šentjernejčani so imeli takega moža. To je bil predsednik podružnice Kranjske kmetijske družbe Aleksander Wutscher iz Brezovice, izšolan v Klosterneuburgu pri Dunaju. Prvi je vpeljal galico, posadil ameriške trte in jih cepil z domačimi. Zaposloval je mlade fante in jih hkrati učil vinogradništva, sadjarstva ter kletarstva, hkrati pa so še nekaj zaslužili. Wutscher je imel le to napako, da je zaradi nemškega šolanja bolj uporabljal nemščino, vendar ni bil nasprotnik materinega jezika. Tako so leta 1894 ugotavljali, da ljudje že kupujejo modro galico, da so prodane že tri škropilnice. Podružnica kmetijske družbe je imela celo, verjetno občasno, zaposlena dva škropilničarja, ki pa sta bila predraga za kmete. Revščina je bila prehuda.

Tako ni prihajalo le do obnove šentjernejskega vinogradništva, žal so marsikje pretiravali s sajenjem zgolj ameriških podlag, ampak tudi do njegove modernizacije v smislu boljše urejenega vinograda. Žal ni bilo toliko uspeha pri kletarstvu, ki je še danes bolj ali manj rakava rana dolenjskega vinogradništva.

Posledice trtne uši ni bilo le skrčenje vinogradniških površin, ampak tudi naraščanje vinskih cen. "Cena dolenjskemu vinu je dandanes tako visoka, kakor še nikdar dozdaj kar najstarejši možje pomnijo. In ta visoka cena ne bode dolenjskemu vinu še tako hitro upadla, marveč še povišati se mu utegne." Vzrok je prepočasna obnova vinogradov in pomanjkanje denarja. Pisec svari pred zadolževanjem in jih opozarja, naj si ljudje pomagajo med seboj. Obnova vinogradov naj ne bo le stvar premožnih, ki imajo denar za trte in delavce.2 Razvoj pa ni šel v pričakovano smer. 1901 so bile razmere že drugačne. Če je znašala leta 1894 proizvodnja na Kranjskem 58.000 hl, je bilo 1900 že 175.000 hl, povprečno je Kranjska pridelala pred trtno ušjo 300.000 hl. Upal je, da bo "Dolenjska čez malo let več vina pridelala nego ga je kedaj v onih blaženih časih, kjer še trtne uši in strupene rose niti poznali nismo". 

Izraz dolenjski cviček je že dobil slab prizvok. Sedaj dela konkurenco istrsko, hrvaško, vipavsko, laško, celo tirolsko in veliko umetnega vina. "Po ljubljanskih krčmah je to, kar se toči kot cviček večinoma najcenejše ali tudi najslabše vino. Kar se tu in tam po velikih ljubljanskih hotelih pod tem imenam predstavlja tujcu, je večinoma tako strašilo, da se tujec po dvomljivem užitku naravnost slovesno odpove vsakemu bližnjemu znanstvu z razvitim dolenjskim vinom. Zaenkrat še zadostuje lokalni kupec. "Članek" je napisal Fran Šuklje.

Rešitev je videl v zadružni organizaciji. Vinska problematika, nenazadnje tudi prepiri med pridelovalci in uvozniki vina so dobili seveda tudi odmev v takratni politiki. Slovenski narod, glasilo slovenskih liberalcev, je tako 22. januarja 1910 objavil uvodni članek, kjer je cvičku pripisal, da povzroča raka. "Predragocen je naš vinski pridelek in pretežak je naš boj za obstanek, da bi mirno vtaknili tako nepremišljeno kritiko, ki nam spričo današnje vsestranske vinske konkurence lahko neizmerno škoduje," je bil odgovor dolenjskih vinogradnikov.

Trudili so se tudi za vzpodbujanje sadjarstva. "Ni Bog ve še koliko časa od takrat preteklo, ko so ljudje skoraj v obče trdili, da je sadjarstvo pač kmetiška ukvara, toda le za gospode župnike, učitelje in pentijoniste primerna.Taki ljudje, in pa še k večjemu še graščaki, kateri imajo za svoje pungerte (baumgarten) nalašč vrtnarje nastavljene, imajo čas s sadjarstvom se pečati, ne pa navaden kmet." Dolenjci naj začnejo posnemati Vipavce in Štajerce, ki sadje prodajajo po celem cesarstvu in celo v Afriko.i"

Na razmah prodaje sadja in zvišanje cen naj bi še posebno vplivala dograditev železnice od Zidanega Mosta do Zagreba leta 1862. Spremeniti bi morali dolenjske vrste sadja, posaditi bi morali tržno bolj zanimive. Namesto vinogradov naj bi imeli kmetje več sadovnjakov, ob cestah, zlasti večji posestniki, graščaki, duhovniki.;' Tudi na tem področju si je zelo prizadeval Aleksander Wutscher, ki je dajal sadike celo brezplačno, če so jih sadili ob cesti. Zdi se, da na tem področju, kljub velikim prizadevanjem posameznikov, ni bilo pravega uspeha.

Poleg poljedelstva je bila na Šentjernejskem polju dokaj pomembna tudi živinoreja in tukajšnji sejmi, zlasti tisti v času žegnanja so zelo sloveli. Tako so 24. avgusta 1900 prignali 2000 goved, 400 svinj, 200 konj. Več kupcev je prišlo celo iz štajerske Lipnice (med Mariborom in Gradcem), ki so kupovali govejo živino bolj velike vrste. Za svinje je bilo premalo kupcev.;

Novomeški sejmi so bili v tem pogledu bolj uspešni, zlasti pri prašičih. 22. 1. 1901 so prignali tja 5.000 prašičev, od tega so jih naložili na vlak 573."

Perutninarstvo okoli leta 1900 ni bilo cvetoče, predvsem pa ni uživalo potrebne pozornosti kmetov. Nedvomno se je poznalo, da so imeli tukajšnji kraji slabe prometne povezave. Tudi na tem področju so se posamezniki trudili, toda žal sta veljala kot vzorna organist Janko Čadež in nadučitelj v pokoju Janez Saje.

Da bi svinjereja in kokošjereja napredovali so 16. septembra 1913 v Šentjerneju s precejšnjo predhodno reklamo organizirali razstavi svinj in perjadi. Medtem ko so bili s prvo vsaj malo zadovoljni, pa je druga, razen pri puranih, pokazala bolj klavrno sliko. Da bi se ta kmetijska dejavnost izboljšala, za kar so bile seveda velike možnosti, so 12. oktobra priredili še posebno predavanje.

Najbolj znamenita agrarna panoga Šentjernejskega polja pa je bila konjereja. Za njo obstajajo na eni strani že potrebni naravni pogoji, na drugi pa je bila tudi določena gospodarska potreba. Z notranjo izgradnjo avstrijske države, zlasti z nastankom stalne vojske, pa je konjereja dobila tudi pomemben vojaški strateški pomen. Potrebovali so jih tako za ježo kot za vleko tovora.

Konjerejo je začela pospeševati Marija Terezija. V letu njene smrti 1780 jih je bilo od okoli 18.000 na Kranjskem na Dolenjskem manj kot tretjina. Izboljšanje so sprva skušali doseči predvsem z licenciranjem žrebcev in premiranjem ali nagrajevanjem kobil, žrebic in žrebičkov. Posebna skrb je bila namenjena tudi kovačem.

V začetku 19. stoletja je obstajala v Šentjerneju kobilarna, ki je dobivala žrebce iz Gradca. Ker so kmetje trdili, da imajo dovolj lastnih žrebcev, so do leta 1867 plemenilne postaje izginile.

Konjereja je s tem nazadovala. 1869. leta je bila za pospeševanje konjereje ustanovljena posebna državna komisija, ki je spadala pod poljedelskega ministra. Leta 1881 je sklenila z njo pogodbo Kranjska kmetijska družba. Ta je kmetom pomagala z žrebci, pomembni so bili seveda tudi sejmi, velik propagandni učinek pa so imele tudi konjske dirke. 1910 je bilo na Kranjskem 27.000 konj.

Na Dolenjskem so pospeševali predvsem vzgojo težkih jezdnih konj, kasneje pa srednjetežko pasmo. Tudi v času stare Jugoslavije je država tu vzdrževala žrebce. Po letu 1934 so na Dolenjskem želeli vzrejati lipicance z noniusom. Kvalitete konjereje, ki je bila pred I. svetovno vojno, Kranjska v stari Jugoslaviji ni več dosegla.

Razvoj šentjernejske konjereje je potekal v dveh temeljnih smereh, ki pa nista bili čisti. Ena je bila vzgoja normalnih kmečkih konj, druga tekmovalni konji. Resnična draž šentjernejskega konjerejstva pa je bilo ravno v dejstvu, da so tekmovali navadni kmetje tudi z delovnimi živalmi.

Zelo pomembna je bila oskrba z ustreznimi žrebci. 1892. leta so dobili v Šentjernej prelepega žrebca wilsforda, 1893 gydrona. Prvi naj bi dal najlepša žrebeta, kar so jih doslej videli, gydrom "pa je žrebec, da si najbolj razvajeno oko človeka, ki pozna konje, ne more želeti lepšega konja".;"

Leta 1893 so tu ustanovili žrebetišče, ki je začelo delati 15. junija naslednje leto. Njegova lastnica je bila šentjernejska podružnica Kranjske kmetijske družbe. Uradno se je imenovalo Fohlenhof, kar je tamkajšnje zavedne Slovence zelo motilo in so zahtevali preimenovanje v žrebetišče. Njegova glavna naloga je bila paša med 15. majem in 15. oktobrom. Vsak kmet je moral za ta čas plačati 3 gld, za vsak dan pa še dati 5 kg dobrega čistega sena prve košnje in 1 kg čistega ovsa.

Dober glas o tukajšnjih konjih je privabil tudi kupce, zlasti na sejme, ki so bili februarja, junija, avgusta in novembra, vendar ne tistih, ki so jih domačini želeli.

Neki podjeten domačin je sprožil idejo, da bi v Šentjerneju ali Novem mestu osnovali osrednji dolenjski konjski trg, ker "na stotine, da na tisoče ogerskih in hrovaških konj priženejo Italijani skozi našo deželo, skozi Dolenjsko, na naših konjskih sejmiščih pa Italijana ni videti."

Ideja ni uspela oziroma so se z njo okoristili v nekem smislu Novomeščani, ki so izrabili prednost nove železniške povezave z Ljubljano. Povpraševanje po konjih na tukajšnjih sejmih je bilo tolikšno, da so morali sejmišče razširiti.

Prirejanje konjskih dirk je bilo sprva mišljeno bolj kot vzpodbuda konjereji. Razprava o tem, da naj bi dirkal že Jožef Ressel na znanem odseku ravne ceste proti Kostanjevici na znanem odseku "Rennstrasse", še ni zaključena. Prve prave konjske dirke naj bi bile leta 1885, zadnje pred I. svetovno vojno pa 1902. Za njimi je stala Kranjska kmetijska družba, ki je poskrbela za dokaj visoke denarne nagrade.

Poleg domačih so prihajali konji tudi iz drugih krajev. Običajno so bile v začetku septembra sprva ob delavnikih, ko je bilo tudi "premovanje" in odkup konj, po letu 1898 pa ob nedeljah in še kasneje na Petra in Pavla. Z glavne ceste so jih preselili na travnik k Bučarju oziroma k Čampi. Kmetje so za dirke pokazali veliko zanimanje, še zlasti, ker so tekmovali njihovi tovariši. Žrebce, ki so se izkazali, so radi iskali za pleme, saj so upali, da bodo poslej tudi njihovi konji hitrejši.

Seveda so ves čas obstajali tudi ljudje, ki so se zavzemali za vzrejo samo športnih konj in prava športna tekmovanja. Velik ljubitelj športne šentjernejske konjereje je bil znani novomeški advokat in socialistični agitator dr. Karel Slanc. Glede na dejstvo, da obstaja o športni konjereji v Šentjerneju posebna publikacija, ki je izšla ob 100-letnici konjskih dirk v Šentjerneju, pripovedovanja o konjskem športu ne bomo nadaljevali, še zlasti, ker nimamo podatkov, ki bi tisto knjižico presegli.

Politična ureditev avstrijske države v drugi polovici 19. stoletja in vse do propada monarhije je ustvarila v Šentjerneju nekoliko nenavadno situacijo, ko je na eni strani spadal pod Krško, dejansko pa je tu odsevalo politično dogajanje iz Novega mesta.

V Šentjerneju, za katerega je nek domačin ugotavljal, da ni navadna vas, da v njem "že nekoliko bolj po gosposko" živijo in bi ga morali razglasiti za trg, je bila razmeroma dolgo časa politična sloga, čeprav so določene napetosti, pa tudi razlike v pogledih obstajale, kar je pač normalno. Dolgo časa so bili osrednji dogodki povezani z vsakoletnimi sejmi ob žegnanju, smrtjo uglednih posameznikov, naravnimi nesrečami, nadvse slavnostne pa so bile birme.

V začetku julija 1886 je bila birma v Šentjerneju. Škofu so pripravili sijajen pozdrav z mlaji, jezdeci, godbo, ki so jo naročili posebej iz Novega mesta, domačimi gasilci in šolsko mladino. Nočna osvetljava Šentjjerneja, v njem je škof tudi prenočil, je bila tako lepa, "da kaj takega na kmetih nikakor ni bilo pričakovati".

1892. leta je sta v Šentjerneju razsajali škrlatinka in davica, nato še malarija. Ta je pokosila največ odraslih ljudi, zlasti mater.

Maja 1893 je v Šentjerneju umrl Jožef Zagorc, gostilničar in posestnik, med ljudmi znan kot poštenjak, svoje dni deželni poslanec. Dopisoval je tudi v Bleiweisove Novice in bi ob kakšni drugi priložnosti zaslužil samostojni članek.

Z novim letom 1894 so odpravili mitnice na mostovih oziroma so jih nadomestile nove na državnih cestah na vsakih 8 km. Eno so postavili v Šentjerneju. Ljudem to ni bilo po volji, kar je čutil tudi mitninski zakupnik Ivan Rabuze, trgovec v Kostanjevici. Od ene vprežne živine so plačevali 4 kr (krajcarje). Prej je bila mitnina v Kostanjevici na mostu 6 kr, sedaj pa 2 kr v Kostanjevici in 4 kr v Šentjerneju.

Za izjemno hudo zimo 1895. leta, ki je bila zelo snežena, snežilo je tudi še 16. maja, je bil v noči iz 8. na 9. april na Dolenjskem potres. V Ljubljani so se temeljito stresli 14. aprila. Potresi so se ponavljali še po 14. aprilu. Na Dolenjskem so ga precej čutili 24. maja ob 18h. in 24. junija, ko ga je spremljalo močno bobnenje.

V devetdesetih letih pa na Slovenskem politične diferenciacije ni bilo mogoče več zadrževati. 6. 8. 1893. leta je bil v Novem mestu shod Katoliškega političnega društva. 3.000~4 000 Ijudi, "skoro vse bližnje in daljne občine so bile zastopane po svojih županih in občinskih svetovalcih". 2. člen njegovih pravil je določal: "Društvu je namen: pospeševati slovenskega naroda duševni in gmotni napredek v verskih, državnih, občinskih, šolskih, gospodarskih in socialnih zadevah; razširjati med Slovenci versko, narodno in gospodarsko izobraženost; braniti verske, narodne in državne pravice slovenskega naroda in pospeševati ustavni razvoj avstrijske države po geslu: Vse za vero, dom, cesarja!" 3. člen pa je določil področje delovanja na novomeško, krško in črnomaljsko okrajno glavarstvo.4v Dokončno je bilo ustanovljeno 8. januarja 1894. Dolenjske novice so postale njegovo glasilo. V tem društvu je bil od samega začetka zelo aktiven takratni šentjernejski župnik Anton Fettich Frankheim, zato se vzhodna Dolenjska ni mogla izogniti politični delitvi. 6. maja 1895 je bil shod Katoliškega političnega društva v Kostanjevici.

Načelnik društva za okoliške fare: Šentjernej, Sv. Križ, Raka, Cerklje, Škocjan je postal Anton FettichFrankheim. Glavno področje društvenega delovanja je bilo označeno kot urejanje razmerja med bogatimi in revnimi, boj proti liberalizmu, prva kratkoročna naloga pa je bila povezana z deželnozborskimi volitvami leta 1895.

Mož je naglo napredoval. 22. 1. 1896 je bi v Novem mestu občni zbor Katoliškega političnega društva za Dolenjsko. Šentjernejski župnik Anton Fettich-Frankheim je bil izvoljen za predsednika. njegov odbornik pa je postal Jožef Poljanec, šentjernejski župan. Zato je Katoliško društvo sklenilo imeti shod v Šentjerneju 1896. leta, ki pa je bil dejansko 8. septembra in tudi 1 1. junija naslednje leto.

Prišla je vrsta uglednih mož z državnim in deželnim poslancem Viljemom Pfeiferjem in dr. Ignacijem Žitnikom na čelu. Med drugim so na njem predlagali tudi ustanovitev kmetijske zadruge v Šentjerneju.

1895. leta je Šentjernej postal dekanija, župnik Fettich- Frankheim pa dekan.

Možu pa ni šlo vse po sreči. Spomladi 1898 so Dolenjske novice prinesle dokaj nenavadno vest: "Ponesrečil se je pred dvemi tedni vis. čast. gosp. dekan iz Šentjerneja. Pripeljal se je od neke podružnice, ko je bil že pri Sajetovi hiši se konji splašijo ter zvrnejo gosp. dekana, da je s silo odletel v telegrafni drog, ter si ramo hudo poškodoval. Mož je nesrečo preživel.

Seveda je klerikalni sledila tudi liberalna organizacija, ki pa klerikalni ni mogla konkurirati. Njena moč je bila predvsem v hranilnici in posojilnici, Izobraževalnem društvu, ki je organiziralo tudi dramske predstave in različna predavanja, tudi o političnih vprašanjih, tamburaškem orkestru in godbi.

Seveda ne gre spregledati tudi velike osebne angažiranosti župnika in kaplanov, organista in vsaj dela učiteljev. Prvi so, zlasti za kulturne in socialne namene, vlagali tudi svoja osebna finančna sredstva in seveda svoj prosti čas.

Kmalu so začeli na Šentjernejsko polje posegati tudi socialdemokrati, ki so imeli 31 . maja 1896 v Novem mestu svoj tukajšnji ustanovni shod. Njihov veliki propagator je bil novomeški advokat dr. Karel Slanc.

Politična konkurenca je življenje v Šentjerneju dokaj popestrila, saj je bilo jasno, da je njegov vpliv na zaledje precejšen. Kraj se je v številnih pogledih moderniziral. K temu so prispevali tudi nekoliko nenavadni dogodki za tedanji čas.

Septembra 1897, zadnjo nedeljo, je bila kolesarka dirka iz Krške vasi do Šentjerneja. Dopisnik Dolenjskih novic je bil dogodka vesel, ker naj bi vzpodbujal obisk. Nad samo dirko pa ni bil najbolj navdušen in je čutil potrebo, da o njej pove svoje mnenje. Nam je njegovo mnenje dragoceno, ker nam pove, kako so takratni ljudje gledali na novotarije. "Tudi kolo samo je dobra, lepa in koristna reč. Kedo bi to tajil? Kako hitro pridrvi kolesar in sicer brez stroškov iz kraja v kraj. Koliko to koristi ljudem, ki imajo daljna pota! Nobeden pameten človek tega ne more tajiti. Če se fijakarji jeze, je umljivo, ali pomagati jim ne moremo; zaradi njih se raba koles ne bode prepovedala. Druga pa je, je-li tudi pametno poskušati si takorekoč za življenje in smrt. Ne trpe li pljuča s takim presiljenjem? Se-li ne dobi naduha? Vendar na to naj odgovore gospodje sami sebi. Mi bi dejali: Rabi kolo po pameti, nikar pa se ne skušaj z njim brez potrebe, ker ti lahko skrajša življenje!" Proga je bila dolga 20 km, od mnogih jih je le sedem zdržalo, o udeležbi Šentjernejčanov ni poročil.

Klub dolenjskih biciklistov v Novem mestu je priredil 17. julija l898 izlet v Črnomelj in Metliko. Pričakovali so tudi udeležbo Šentjernejčanov. To pomeni, da so v tem času imeli v Šentjerneju tudi že turistično navdahnjene kolesarje. 9. oktobra 1898 je bila skozi Šentjernej že dirka Krška vas-Novo mesto, dolga 40 km. Pomislekov proti njej ni več zaslediti. Bolj kot športne so bile takratne dirke družabne prireditve.

Izlet dolenjskega Sokola, ta je bil liberalen, je bil v Šentjernej 9. julija 1899. Sodelovali so še dolenjsko pevsko društvo in kostanjeviški pevski zbor. Zabava na vrtu Bučarjeve gostilne je minila ob splošnem zadovoljstvu.

Seveda pa klerikalna stranka ni dopuščala nikakršnega dvoma, kdo ima tu odločilno besedo. Nasprotniki niso mirovali, vendar so v nemoči delali grobe neumnosti. Ena izmed njih je bila 30. decembra 1909, ko so pretepli dečke, ki so šli s tamburaških vaj. "Naj bi vendar enkrat prenehalo to grdo sovraštvo med liberalci in klerikalci, saj smo vsi katoliški ljudje, in se ne spodobi tako surovo postopati proti nedolžnim mladeničem."

Žal pa takih misli, ki jih je verjetno zapisal takratni organist, ni bilo prav veliko. 15. avgusta 1912 je bil velik mladeniški tabor, na katerem so se zbrale mladeniške Marijine družbe leskovške dekanije in krško okrožje Orlov. To je bila zelo velika prireditev, ki je potekala predvsem v Dolenji Stari vasi in je nedvoumno pokazala razmerje političnih sil.

Na državnozborskih volitvah 1911 je namreč klerikalni kandidat Janez Hladnik gladko zmagal v Šentjerneju. Dobil je 662 glasov, liberalni Ribnikar 197, pet glasov pa je bilo neveljavnih.' Na občinskih volitvah pa je bil rezultat 1385 proti 593 za klerikalce.z V takih razmerah je občina lahko izvolila tudi častne občane po svojem okusu. 21. januarja 1912. leta so bili izvoljeni župnik Anton Lesjak, nadučitelj v pokoju Janez Saje in posestnika ter dolgoletna občinska svetovalca Franc Bambič in Andrej Grabner. Podelitev diplom je bila 18. februarja, okvirje je izdelal domači podobar Josip Hudoklin. Klerikalno premoč so potrdile tudi deželnozborske volitve leta 1913. Tako v splošnem volilnem razredu kot v kmečkih občinah sta zmagala njihova kandidata. Znani novomeški gostilničar Zurc je kot kandidat kmečkih občin dobil v Šentjerneju 367 glasov, protikandidata pa skupaj 75.

13. oktobra 1912 so imeli v Šentjerneju zelo odmevno proslavo 50-letnice smrti A. M. Slomška. Dvorana Izobraževalnega društva je bila okrašena po vzoru dunajskega evharističnega kongresa. Nastopilo je 15 tamburašinj, 25 orlovih godbenikov, imeli so tudi efektno loterijo Slovenske straže, klerikalne narodnoobrambne organizacije.

Okoli leta 1910 je postajal na Šentjernejskem polju vse bolj priljubljen Novi Lurd kot novo romarsko središče. Uradno ga Cerkev ni priznavala, tudi župnik Lesjak nad njim ni bil navdušen. Podjetni domačini pa so upali, da bo predvidena železnica pomagala tu ustvariti pomembno zbirališče ljudi. Seveda te ni nikoli bilo, sloves Lurda pa je ostal omejen predvsem na sosednje in bližnje fare. Vsi z Novim Lurdom niso bili zadovoljni. Tako ga je neki Tičar oropal, slike zažgal, kip poškodoval. Ljudi je dogodek zelo razburil, čeprav ni jasno, ali je bilo to dejanje sovražnika vere ali verskega fundamentalista.

Če je na eni strani opaziti v Šentjerneju pred I. svetovno vojno nedvomno velik napredek na vseh področjih, pa kaže kriminalna kronika, da so bili modernizacijski in kulturni procesi zelo površinski. Strašen dogodek, ki se je pripetil 13. julija 1912, ko je 14-15-leten trgovski vajenec pri trgovcu Valetu v Šentjerneju posilil in ubil 13-14 let staro deklico,' ne preseneča toliko z nagnusnostjo kot z dejstvom, da se poročevalec nad njim ne zgraža toliko, kot bi bilo pričakovati v časopisu katoliške stranke, še zlasti, ker bi lahko dejanje izrabil tudi kot vprašanje lastnikove vzgoje zaposlenih.

Leta 1913 so v Šentjerneju uvedli nočno stražo.

Verjetno so se bali požarov, vendar ni jasno, čemu je ta služila, saj prebivalci nove obveznosti niso hoteli prevzeti in so razmišljali, da bi za to nekoga zaposlili. 2. novembra je prišel v kraj prvi poštni av­to, ki je prevažal hkrati tudi potnike med Krškim in železniško postajo v Bršljinu pri Novem mestu.

Od 1. maja 1914 je vozil avto med Krškim in Novim mestom ža dvakrat dnevno: dopoldan in popoldan. Vožnja pa ni bila najbolj udobna. "Parkrat se je že pripetilo, da je na tem ali onem kolesu manjkalo polovico gumijevega obroča, a kljub temu je moral voziti, da je pravočasno prišel na namenjeni kraj. V tem položaju je vožnja veliko bolj neprijetna kot sicer, ker potnike vedno na eno stran nametuje."

Žal pa kulturnemu in političnemu razvoju ni sledil gospodarski razvoj. Med reklamnimi oglasi v Dolenjskih novicah pred I. svetovno vojno nam je uspelo odkriti iz Šentjerneja le zdravnika dr. Trenza ne pa katerega izmed tamkajšnjih obrtnikov in zlasti trgovcev. Očitno sta bili obe dejavnosti strogo lokalni in tako organizirani, da reklame nista potrebovali.

Začetek prve svetovne vojne je tudi Šentjernej zelo pretresel. Nekateri so začeli iz hranilnice dvigovati denar, može so začeli mobilizirati. Strah je začel polniti kmečke hiše, obup je začel zajemati družine, oblast jih je tolažila, da bodo žrtve med vojaki manj kot 5%.

Septembra je že prišel prvi transport ranjencev v Novo mesto." Oktobra mu je sledil drugi. Med ranjenci sta bila Šentjernejčan Rangus, mogoče pa je bil njegov ožji rojak tudi nek Kušljan, ki pa je takrat živel v Novem mestu.

Skoraj hkrati so Dolenjske novice objavile prve osmrtnice, vendar le za ugledne lju­di. Poseben spominski člančič si je zaslužil Martin Metelko, gostilničar iz Gorenjega Maharovca, ki je padel v Srbiji.' Tako število ranjencev in še zlasti mrtvih je v naslednjih letih toliko naraslo, da ni več vzbujalo splošnega zanimanja, le prizadeti svojci so trpeli. Dobra plat vsega pa je bilo naraščanje cen kmetijskih pridelkov in številne gospodinje, ki so poslej same vodile kmetije, so začele vračati dolgove, na kar ni bilo prej mogoče niti pomisliti.

Ranjeni in mrtvi svojci so tudi na Šentjernejskem polju zelo prizadeli ljudi. Množične smrti so načele patriotizem. Začelo je naraščati protivojno razpoloženje, ljudje so si želeli miru. Pravega smisla boja za državo, ki je na vseh možnih mestih kazala globoke znake krize, številni niso več videli. Pozitivne posledice inflacije niso mogle prikriti vsakodnevnih skrbi. Dobrodelne akcije za ranjence, svojce padlih so bile ljudem blizu, ne pa "prostovoljna" vojna posojila in pobiranje zvonov.

Patriotizem, ki je bil pri naših ljudeh iskren, zlasti so ljudje spoštovali cesarja Franca Jožefa, je kopnel. Tudi preprosti ljudje so začeli postajati vse bolj kritični. Silno ra­di so prisluhnili novicam in načrtom, ki so govorili o koncu vojne in preureditvi sve­ta. Ljudi so dodatno razburile tudi vesti o februarski in oktobrski revoluciji v Rusiji, prodornejše so zaposlovale tudi Wilsonove točke o pravicah narodov. Vse to se je odrazilo tudi v deklaracijskem gibanju, ko so ljudje začeli podpisovati majniško deklaracijo. Z njo so izražali predvsem željo po miru, hkrati pa tudi zahtevo po taki preureditvi monarhije, ki bo Slovencem obljubljala prihodnost.

Deklaracijskega zborovanja se je udeležil v Šentjerneju tudi koroški Slovenec, novomeški sodnik Davorin Zwitter, oče zgodovinarja dr. Frana Zwitterja, ki je bil poročen z Majzljevo iz Bele Cerkve, sicer sorodnico šentjernejskih Majzljev.

Med potjo je pobiral sadje, da bi si olajšal žejo. Posledice so bile tragične. Dobil je grižo in umrl. Vsekakor ni imela vojna le žrtev na strani vojakov, ampak je psihično in fizično veliko trpelo tudi civilno prebivalstvo.

Otroci so ostali brez očetov, žene brez mož, starši brez otrok, sestre brez bratov, zaročenke brez ženinov. Nekoliko bolj mirno so spali le tisti, ki so imeli bližnje v vojnem ujetništvu. Žal pa je po končani vojni trajalo tudi več let, da so se nekateri, zlasti iz Rusije, vrnili domov. Mnogi so prišli iz vojne ranjeni in bolni. Nekateri so si hitro opomogli, nekateri pa so zaradi posledic vojne, zlasti različnih prisadov, umirali še tudi v tridesetih letih. Seveda pa je vojna, tako njene grozote kot tudi revolucionarno vrenje, ki je iz Rusije začelo zajemati vse evropske narode, mnoge psihično in v načinu mišljenja tako spremenilo, da so se jih tudi najbližji težko znova privadili. Tudi v Šentjerneju ni bilo več tako kot nekdaj.

Razsulo Avstro-Ogrske in njen konec sta našla odmev tudi v Šentjerneju. Nezadovoljstvo so najprej čutili tamkajšnji žandarji, ki so jih v Recljevi gostilni javno žalili. Nezadovoljstvo se je obračalo tudi proti vidnim pristašem Slovenske ljudske stranke, ki je sicer imela največje zasluge med slovenskimi strankami za nastanek Jugoslavije, je pa bilo med njenimi pripadniki tudi veliko ljudi, ki so do konca ostali zvesti Habsburžanom. Zlasti starejši duhovniki so se težko sprijaznili s koncem monarhije, ki je kljub nemorali v najvišjih državnih in dvornih krogih velja­la za katoliško. Cesar pa je bil apostolski, kar pomeni, da je bilo za izvolitev konkretnega papeža potrebno njegovo soglasje.

Biti poslej pod pravoslavnim vladarjem, zlasti tako rodbino, ki je prišla na oblast s krvavim dvornim pučem, jih ni veselilo. Več kot šeststoletnega vladanja, kjer je bilo marsikaj narobe tako v gospo­darskem in socialnem, zlasti pa nacionalnem pogledu, ni mogoče pozabiti čez noč. Avstro-Ogrsko so resda njeni nasprotniki imenovali ječa narodov, toda čisto brez pravic njeni državljani le niso bili. Predvsem je obstajala neka skupna kultura, ki je bila povsem drugačna od balkanske. Mnogi so šele sedaj ugotavljali, da svojih "južnih bratov" dejansko sploh ne poznajo. Negotovosti in neznanega si noben zrel človek, zlasti pa ne kmet, ne želi.

Po pregonu neslovenskih žandarjev so v Šentjerneju ustanovili narodno stražo, ki naj bi vzdrževala red in mir. V Kostanjevico so v začetku leta 1919 nastanili srbsko vojaštvo, ki je moralo nadzirati tudi Šentjernejčane.

Resnično slovensko narodno zavest je v Šentjerneju pokazalo predvsem osem prostovoljcev, ki so se šli borit za koroške Slovence. Poleg njih so bili med koroškimi borci tudi še nekateri drugi prebivalci okoliških vasi. Oton Gregorič iz Dolenje Brezovice je bil celo komandant 3. ljubljanske topniške baterije, Franc Jerele iz Šentjerneja pa je bil v posebni udarni enoti.

Na čelo jugoslovanskega gibanja, ki je v imenu liberalnih unitarističnih načel nad vse, tudi nad slovenstvo, dvigovalo interese "ujedinjenja", so se hitro povzpeli liberalci iz jugoslovanske demokratske stranke. Slovence so bili kot narod pripravljeni zatajiti, bili naj bi le pleme. Predvsem pa so bili ostro nastrojeni proti slovenskemu nacionalizmu in "separatizmu", ki ne razume nujnosti in potreb nove jugoslovanske stvarnosti.

Poleg očitkov avstrijakantstva, njegov simbol je bil dolgoletni "nekronani kralj Kranjske dr. Ivan Šušteršič", ki pa se ga je stranka že pred koncem vojne otresla, so klerikalcem očitali zlasti vojna posojila.

Liberalci, ki so za kmete ustanavljali posebno Samostojno kmetsko stranko (SKS), so sprva imeli kar nekaj uspeha. Ljudsko nezadovoljstvo so v skladu s svojo znano "protifarško" gonjo usmerjali predvsem proti duhovnikom in Cerkvi. 22. decembra 1918 so tako uspeli klerikalcem razbiti shod v Šentjerneju.

Nosilci tega naj bi bili trgovci Majzelj, Schmit in Vale, kar je glede na to, kar smo zapisali o klerikalnem zadružništvu, bilo tudi pričakovati. Največji uspeh šentjernejskih liberalcev je bila ustanovitev Kmetske hranilnice in posojilnice v Št. Jerneju 1920. leta. Njeni prvi voditelji so bili posestnik in trgovec Fran Novosel, posestniki Josip Franko, Maks Vale, Janez Strojin, Jožef Kalin, Franc Potočar in Martin Kocjan.

Znotraj liberalcev so sprva delovali tudi Anton Majzelj, Franc Jerele in Jože Pirkovič, ki pa so hitro prešli na komunistične pozicije. Ali so jih k temu navedle domače razmere, je težko reči, ker niso bili pravi proletarci. Vsekakor ne gre spregle­dati splošnih evropskih razmer, nagnjenost mladih k borbi za socialno pravičnost, pa tudi modnost gibanja. Vsekakor so se prvi šentjernejski komunisti zelo razlikovali od svojih takratnih novomeških tovarišev okoli Alojza Mušiča, njegovi starši ter bratje in sestre so bili družinski prijatelji Trenzov in so se obiskovali, ker je pri njih prevladoval intelektualizem in neko romantično zanesenjaštvo.

Ta skupina ni nikoli sprejela nasilja, bila je intelektualno kritična kljub revolucionarni romantiki, v tridesetih letih in kasneje je zavrnila Kardelja in se razšla s komunizmom. Šentjernejski komunisti so bili drugačnega kova. Najkasneje septembra 1920 je v Šentjerneju že obstajala trdna komunistična organizacija. Obstoječe politične razmere, zlasti zagovarjanje republike, ki je bila bližja kot jugoslovanska monarhija tudi mnogim klerikalcem, celo duhovnikom, je znala tako spretno izrabiti, da je njeno članstvo naraslo kot nikoli več kasneje, saj je imela okoli 200 članov.

Veliko zaslug za to je imel tudi Franc Schmit. Vsekakor so komunisti zelo učinkovito znali izrabiti tudi nezadovoljstvo z novo jugoslovansko državo. Njen nered, po mnenju Slovencev krivična in roparska menjava starega avstrijskega denarja v jugoslo­vanskega pa je hitro zadušila prvotno navdušenje. Veliko so k temu prispevali tudi davki, s katerimi je kraljevska vlada reševala gospodarska in socialna vprašanja dru­god po monarhiji. Slovensko ozemlje je bilo v očeh mnogih njenih ministrov dolžno plačati "krivdo", ker je bilo del poražene Avstrije.

Komunisti so bili še posebno aktivni pred volitvami v ustavodajno skupščino 28. no­vembra 1920. Na shodu 21. novembra v Šentjerneju, ki je imel najmočnejšo komu­nistično organizacijo na Dolenjskem, so lahko ljudje poslušali gosta iz Ljubljane, ki jim je razlagal prednosti "delavsko-kmečke sovjetske republike".

Na volitvah je zmagala SLS, blizu ji je bila SKS, komunisti naj bi dobili v Šentjerneju okoli 20% glasov. Vsekakor njihova glasnost ni bila v skladu z dejanskim razpoloženjem prebivalstva. 30. decembra 1920 so bili komunisti z Obznano prepovedani, vendar so šentjernejski še naprej ostali svojevrstna politična značilnost in trajnost tega kraja. Zelo pogosto so bili za celotno slovensko komunistično gibanje veliko pomembnejši kot pa njihovi novomeški somišljeniki.

Ob aferi glede zidanja nove šole 1929 je z njimi podpisal protest zaradi domnevnih malverzacij celo župnik Lesjak. 1924 so na nekem visokem drevesu ob Leninovi smrti razobesili celo rdečo zastavo s črnim trakom. Tudi maloštevilni pristaši jugoslovanskih nacionalistov ali orjunašev so bili v Šentjerneju proti njim nemočni. Na občinskih volitvah 9. maja 1921 so ponovno zmagali klerikalci, komunisti pa so bili na drugem mestu in so prehiteli celo SKS. Avgusta 1921. leta je oblast njihove mandate razveljavila. Na ponovnih volitvah je SLS svoj položaj še utrdila. Vse bolj je prevzemala predvojne pozicije, čeprav je morala na nasprotnike bolj resno računati.

Politični razvoj, ki je tako značilen za Šentjernej v dvajsetih letih, je ljudi silno razcepil, saj je v vseh vrstah okrepil skrajneže. Namesto da bi ljudje videli v politični različnosti normalno civilizacijsko pridobitev, so se poglabljale iracionalne sovražnosti. Bolj je opozicija SLS zgubljala pomen, bolj se je v svoji nemoči obra­čala proti Cerkvi in duhovščini. Konkurenčne politične programe je začelo nado­meščati gojeno in vzdrževano politično in ideološko sovraštvo.

Političnim napetostim so se pridružile še gospodarske težave. Stara Jugoslavija še zdaleč ni bila tako organizirana kot Avstrija. Vse bolj jo je preveval duh balkanizma, ki je začel prodirati tudi v naše kraje. Bolj kot ta pa je kratkoročno škodila ljudem kmetijska politika. Slovenska proizvodnja hrane je potekala v bistveno drugačnih okoliščinah kot v Slavoniji in Vojvodini. Slovenski kraji so bili v Jugoslaviji brez svojega stolet­ja običajnega tržišča na Primorskem in tudi nemškem delu Štajerske. Oba silno pomembna trga sta bila poslej tujina. Ceneni agrarni pridelki z juga so zbijali ceno, industrije, ki bi morala to kompenzirati in unovčiti prednost pred zaostalim "jugom", pa v Šentjerneju ni bilo. Do denarja je bilo silno težko priti. Vse to je imelo tudi politične posledice in SLS je 1925. in 1928. leta celo izgubila na občinskih volitvah v korist SKS. SLS je na občinskih volitvah 1933 svoj primat znova pridobi­la.

Pred volitvami 1935 v beograjski parlament so komunisti v Šentjerneju znova pokazali, da še vedno obstajajo. Med njene vplivne člane se je uvrstil tudi Martin Bajc. Napisi v čast Stalinu pa po vsem tistem, kar se je dogajalo v Sovjetski zvezi, dokazujejo, da je ideologija že popolnoma prevladala nad razumom in potrebno družbeno kritičnostjo. Ni namreč mogoče trditi, da niso vedeli, kaj se dogaja v "prvi deželi socializma", saj je bil eden izmed njih jeseni 1934 celo sam tam. Na občinskih volitvah 1936. leta je JRZ, ki jo je SLS podpirala, že zelo krepko zmagala. Pristaši levega "kmečko-delavskega gibanja" so dobili le približno tretjino glasov. Še huje je bila opozicija poražena na parlamentarnih volitvah decembra 1938, ko je dobila le 54 od 758 oddanih glasov.

Vsekakor pa komunisti v tem času niso več de­lovali kot klasična, ampak predvsem kot kadrovska stranka, kar pomeni z ma­loštevilnimi, predvsem povsem predanimi člani, kar ji je dajalo nesorazmerno ve­liko moč. Dokaj klasičen primer popolne in nekritične predanosti partiji so bili člani družine Pirkovič, ki so po inteligenci in izobrazbi nedvomno visoko presegali lokalno povprečje. Komunisti so izrabljali vsako priliko, in teh je bilo dovolj prak­tično vsak dan, za širjenje nezadovoljstva z obstoječo oblastjo in ponujanjem rešitev po vzoru Sovjetske zveze. Znali so si najti tudi ugledne in vplivne simpatizerje, kot je bil na primer dr. Dušan Reja.

Pred II. svetovno vojno, vse do razhoda 1938. leta, je bilo v Šentjerneju poleg klerikalnih organizacij in društev dejavno tudi Društvo kmečkih fantov in deklet, ki je bilo ustanovljeno leta 1933. Dve leti kasneje, 16. junija 1935, so organizirali veliko in odmevno manifestativno prireditev s tekmovanjem v košnji.

Politične razmere so bile v zadnjih letih pred II. svetovno vojno vse prej kot normalne. Politične strasti so obvladovale razum, stranka je bila vse, človek nič. Najhuje je bilo, da so celo osebne zamere dobivale politični karakter. K temu je ne­malo prispevala tudi balkanizacija Slovenije. Nihče ni vzgajal k strpnosti, mnogim je bil blizu celo terorizem. Na to kaže poizkus ustanovitve levičarske Črne roke. Ljudje so drug drugega skoraj do obisti poznali. Skrivnosti praktično ni bilo.

Tudi najmočnejša, to je klerikalna stranka, je v vsem obravnavanem obdobju izredno živahno delovala, čeprav se zdi, da je bilo župniku Lesjaku bližje gospodarstvo kot politika. Na to misel navezuje ustanovitev zadružne elektrarne, ki je začela delovati 2. avgusta 1925 in omogočila tudi javno razsvetljavo v Šentjerneju. Organizirane so bile številne kulturne prireditve, razvito je bilo društveno in družabno življenje ter izobraževalna predavanja. Prav po zaslugi politične konkurence je bilo v naših vaseh, zlasti jeseni in spomladi, pred začetkom večjih poljskih del, družabno življenje zelo živahno.

Kljub obsežnemu kulturnemu in političnemu delu, časopisju in številnim brošuram pa je bila SLS med obema vojnama, razen takrat ko je bila v opoziciji, idejno dokaj šibka. Njen socialni program je otopel, zadružništvo ni bilo več tako uspešno, spopadalo se je tudi s krizo. Njeno nenačelno paktiranje z beograjskimi oblastmi so nasprotniki lahko s pridom izkoriščali. Njena najšibkejša točka pa je bila pretirana navezanost na duhovščino, zlasti kaplane. Politika je za laike.

Mnogi izmed kaplanov so šli v političnem aktivizmu predaleč in nekoliko pozabljali na svoje temeljno poslanstvo. Drugačno ravnanje jim sicer ne bi prineslo drugačne usode med II. svetovno vojno in po njej, saj so bili v bistvu že vnaprej ok­valificirani za družbeno zlo in oviro "napredku", toda nasprotniki ne bi imeli nobenega konkretnega argumenta. Seveda je bilo v različnih sodbah in obsodbah mnogo laži in ponarejenih dejstev, toda vsaka dejanska napaka je bila desetkratno izkoriščena.

Razpada stare Jugoslavije, kljub njenim številnim napakam in slabostim, niso bili veseli. Dobrih dvajset let življenja v njej je pustilo sledove. Zlasti v šolah so pazili na državljansko vzgojo mladine. Zadržki proti pravoslavnemu vladarju so pri večini poniknili. To se je posebno pokazalo ob spominskih prireditvah ob atentatu na kralja Aleksandra 1934. leta Tudi med komunisti, razen skrajnežev, ki jim je bila Sovjetska zveza začetek in konec, so bili številni resnični jugoslovanski patrioti. Zaradi patriotizma in siceršnje ljubezni do orožja, ki pride v zaledju obširnih gozdov, kot so gorjanski vselej prav, so ljudje različnih političnih nazorov skrili zelo veliko orožja nekdanje jugoslovanske vojske. Med njim so bili celo mitraljezi. V trajnost okupacije ni nihče verjel. Povsem neutemeljeno pa je mnenje, da so se pripadniki desnice že vnaprej pripravljali na državljansko vojno. To je sprevračanje resnice oziroma pripisovanje svojih nečastnih namenov drugim.

Nemci so vkorakali v Novo mesto 11. aprila, naslednji dan pa so zasedli večino Dolenjske. V marsikateri vasi so bili sprejeti neverjetno prijazno. Naklonjenost pre­bivalstva ni izhajala toliko iz oportunizma, še manj ali pa sploh ne iz navdušenja za nacionalsocializem, ampak iz spoštovanja do reda in boljših možnosti za zaslužek, zlasti pa večjega upoštevanja delavcev in preprostih ljudi sploh. Pri nekaterih komunistih in njihovih simpatizerjih je bilo seveda čutiti tudi posledice sporazuma Ribbentrop-Molotov iz leta 1939.

Ko so Italijani in Nemci 22. aprila 1941 na Dunaju podpisali sporazum o razdelitvi slovenskega ozemlja in se je to razvedelo med našimi ljudmi, so se mnogi Slovenci zelo razburili. Priti pod Italijane je bilo zanje sramotno. Mussolinijevi rojaki že vse od napoleonskih vojn niso med Slovenci uživali nobenega ugleda. Z njimi so se bojevali kot avstrijski vojaki sredi 19. stolet­ja, strahotno so jim zamerili uničenje papeške države, poznali so jih iz I. svetovne vojne, znano jim je bilo preganjanje primorskih Slovencev ...

Nemci so vsaj dobri vojaki, imajo red, delo za vse in kruh, toda Italijani? Proti premikom meje v italijansko korist so Dolenjci marsikje protestirali, tudi na Šentjernejskem polju. Italijani so morali protiitalijanske demonstracije s silo zadušiti. Tudi zaradi nejevolje ljudi so se Nemci umaknili iz Šentjerneja šele v prvi polovici junija. Pravo naravo nemške okupacije so Šentjernejčani lahko kmalu spoznali, ko so začeli z onstran bližnje razmejitvene meje sprejemati slovenske pregnance.

Prvoten odpor proti Italijanom je razmeroma hitro splahnel, ker so s seboj pripeljali ogromno hrane, zlasti testenin. Sprva so se obnašali dokaj benevolentno, vojaki so iskali stike s prebivalstvom, zlasti z dekleti. Ta pred romansko uglajenostjo in mediteranskim temperamentom niso bila povsem imuna.

Omenili smo že, da je veliko mož skrilo orožje, ki ga je odvrgla umikajoča se jugoslovanska vojska. Obstajal je splošen prezir do okupatorja, večina je bila priprav­ljena vsaj na pasivni in državljanski odpor, smisel oboroženega odpora, zlasti trenutka, ko naj bi z njim začeli, pa je bil zelo vprašljiv.

Komunisti so v svetovni vojni nedvomno videli večjo možnost za izpeljavo svojih revolucionarnih načrtov kot pa v trdnem miru. Nenazadnje je I. svetovno vojno izra­bil tudi njihov najsvetlejši vzor Lenin. Komunistična partija Slovenije se je zavedala moči šentjernejskih komunistov in je z njimi po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo hitro obnovila stike.

V snovanju Osvobodilne fronte pa se je tudi v Šentjerneju pokazala njena ideološka ozkost in popolna prevlada komunistov, kar tu sploh ni bilo težko. Tudi v tem primeru so bili jedro člani družine Pirkovič. S pravim oboroženim odporom pa so Šentjernejčani začeli šele leta 1942. Prvih šest partizanov je odšlo proti gornji Krki v začetku januarja. Orožja in streliva so našli dovolj v domačem okolju. Kmalu jim je sledila druga skupina, ki je odšla na Frato. Od tam je 23. marca posebna skupina prišla na Gorjance.

Sem jo seveda ni privabilo zgolj domače šentjernejsko zaledje, ampak tudi nujnost posegov na nemško okupacijsko področje. Italijanom vse skupaj seveda ni ostalo prikrito in 1. aprila so jih pri Miklavžu napadli. Napad je organizacijsko partizanom pomagal, saj so pridobili nove borce in maja že ustanovili Gorjanski bataljon. Italijani so svojo vojsko skoncentrirali v Kostanjevico in Šentjernej, okolico, tudi kontrolo nad cesto do Novega mesta, pa prepustili partizanom.

Julija 1942, potem ko so mesec poprej še sodelovali, je dokončno propadel poizkus, da bi se partizansko gibanje povezalo z nacionalističnim, ki ga je predstavljal znani Štajerski bataljon. Ta je bil v bistvu četniška, ne pa belogardistična formacija. S tem se je tudi formalno začela državljanska vojna. Skupen boj vseh nasprotnikov proti okupatorju ni bil več mogoč. Boriti se proti okupatorju mimo komunistične partije ni bilo dovoljeno.

Partizanom je v nekem smislu kar ustrezalo, da so Italijani držali Kostanjevico in Šentjernej, njim pa prepustili zaledje, ki so ga še posebno potrebovali za vzdrževan­je stikov s hrvaškimi partizani. Zato večjih akcij tu niso načrtovali. Razmere so se spremenile, ko so septembra 1942 začeli tu delovati tudi belogardisti. Ustanovili so postojanke na Gracarjevem turnu, v Dolenji Brezovici in Kostanjevici. Med njih je vstopilo kar nekaj domačinov, tako eni kot drugi so tudi prisilno mobilizirali.

Partizani so v okviru svoje revolucionarne vneme konec septembra požgali kostanjeviški samostan ter gradove Vrhovo, Prežek, Dobe in Dobravo ter šolo pri Sv. Križu.

Državljanska vojna je začela dobivati tudi svojo kulturno dimenzijo.

Italijani so konec oktobra in v začetku novembra 1942 sprožili v vzhodnogorjanski prostor ofenzivo, ki pa ni dosegla ciljev. Kot običajno je trpelo predvsem nedolžno civilno prebivalstvo, v čemer so bili Italijani pravi mojstri. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da tukajšnje prebivalstvo pod njimi ni toliko pretrpelo kot drugod na Dolenjskem in Notranjskem, kjer so postrelili veliko talcev, požgali veliko vasi in številne odvedli na Rab in v druga taborišča.

6. novembra 1942 so belogardisti zasedli Pleterje in ga utrdili. Ker so s tem posegli razmeroma globoko v gorjanski masiv, so partizani sklenili, da jih bodo napadli. Načrt so s hrvaško pomočjo skušali uresničiti 18. in 19. februarja 1943. leta. Ker ni bilo uspeha, so 20. februarja samostan zažgali.

Belogardisti so se preselili v Šentjernej, Italijani pa so z izgradnjo pasu utrdb in žičnih ograj možnosti partizanskega delovanja zelo omejili. Negativno je odmeval tudi razkol v partizanskem gibanju, ki ga je sprožila dolomitska izjava. Zaradi njega naj bi zapustil partizansko gibanje ugleden partizanski poveljnik iz vzhodne Dolenjske, sicer krščanski socialist, Janez Marn - Črtomir, ki se je kasneje pridružil nasprotni strani oziroma iskal lastno pot z bataljonom slovenskih četnikov.

Po italijanski kapitulaciji so so partizani 8. septembra zasedli tudi Šentjernej. 28. septembra 1943 je bil gorjanski bataljon vključen v okvir 15. brigade in XV. divi­zije, s čimer je bilo končano obdobje obstoja samostojne partizanske enote na tem območju.

Komandant te brigade je postal Anton Zgonc - Vasja, politični komisar pa Niko Šilih. Prvemu pripisujejo vodenje povojnih pobojev Slovencev na Rogu, drugi pa je bil tudi na najodgovornejših mestih v notranjem ministrstvu.

Nemci in domobranci so potem Šentjernej vse do konca II. svetovne vojne trdo držali v svojih rokah. Preko gorjanske etnične meje so večkrat vdrli tudi ustaši. Vilma in Ivo Pirkovič ocenjujeta za bistveno širše področje, kot ga tu obravnavamo, to je svet med Krko in Gorjanci, da je sodelovalo v partizanskem gibanju okoli 4500 prebivalcev, blizu 800 naj bi jih padlo."

Čeprav večjih vojaških operacij ni bilo, pa je prebivalstvo državljansko vojno strahotno občutilo. Bolj kot tragični dogodek na Javorovici 16. marca 1944, ko je bilo ubitih prek 140 partizanov, med katerimi pa skoraj ni bilo Šentjernejčanov, je med njimi odmevala ustrelitev 20 talcev pri Ajdovski njivi 21. oktobra 1943. leta.

Bilanca smrti brez udeležencev partizanskega gibanja je v šentjernejski fari naslednja: Italijani so pobili 10 ljudi, Nemci 24, domobranci 11, partizani 43, zaradi bombardiranj je življenje zgubilo 15 ljudi, vseh civilnih žrtev vojne naj bi bilo 133.

Na protipartizanski strani je padlo 105 ljudi. V povojnih pobojih je bilo pobitih 279 ljudi, od tega 117 v starosti do 21 let.

Čeprav je vsaka smrt velika tragedija, je ta pri vojakih lažje sprejemljiva, ker je njihova osnovna dejavnost sejanje smrti proti enako nastrojenim nasprotnikom.

Povsem nekaj drugega pa je pobijanje neoboroženih in nemočnih in, ker niso bili sojeni, tudi nedolžnih. To je zločin ne glede na to, kdo ga zagreši in v imenu kakšne ideologije in zakaj.