arheološke najdbe in odkritja v šentjerneju

ARHEOLOŠKE NAJDBE V OBČINI ŠENTJERNEJ

Pred približno 15 milijoni let je nastala udorna kotlina Krškega polja, ki jo je z vzhoda zalilo Panonsko morje. Gorjanci so bili polotok na njegovem južnem robu. Danes je v Sloveniji šentjernejska okolica najbogatejša s fosilnimi ostanki. Šentjernejsko polje leži na zahodnem delu Krške ravnine, na južni strani meji na Gorjance, na severni na desni breg Krke, na zahodu na novomeško pokrajino, na vzhodu pa se Šentjernejsko polje nadaljuje preko Krške ravnine v Panonsko nižino. Zgodba o življenju v prazgodovini na našem področju skoraj v celoti temelji na arheoloških najdbah. Šentjernejsko polje z bližnjimi obronki Gorjancev predstavlja enega najpomembnejših arheoloških območij v Sloveniji. Arheologi imajo dokaze, da so na našem območju že v mlajši kameni dobi okoli 4000 do okoli 2000 let pr.n.št. živeli ljudje. Najštevilnejše najdbe na Šentjernejskem polju sodijo v čas starejše železne dobe 8. do 3. stol.pr.n.št. O zelo močni poselitvi pri nas v starem veku – antiki okoli 8. pr.n.št. do 5.stol.n.št. govore najdbe posameznih grobov in celo grobišč, kot tudi ostanki kamnitih ali iz opeke zgrajenih stavb velikih kmetijskih posesti. Posebnost predstavlja večje antinčno naselje Crucium ali današnje Groblje pri Prekopi. Trajno poselitev predstavljajo srednjeveški in novoveški gradovi in dvorci.

Začetna izkopavanja je v 19. stoletju opravil eden prvih starinoslovcev, Ljubljančan Jernej Pečnik, ki je raziskoval prazgodovinske in rimske ostanke.

Največ časa je konec XIX. stoletja posvetil raziskavi nekdanjega rimskega mesta Crucium, na prostorih današnjih Grobelj. Mesto sicer ni bilo veliko, toda bilo je bogato. Našli so ostanke hišnih tal, ki jo jih prekrivali mozaiki, stene hiš so bile opremljene s stenskimi poslikavami.

Uro hoda nad Mihovem so odkrili ostanke velike utrdbe, ki so jo zgradili preživeli prebivalci Cruciuma potem, ko so njihovo mesto uničili Huni in Obri. Jernej Pečnik je na tem mestu odkopal več grobov, ki so imeli številne bogate predmete.

Med najaktivnejšimi raziskovalci preteklosti šentjernejskega polja pa je zasebni ljubiteljski starinoslovec Ignacij Kušljan, ki je na raznih krajih izkopal več tisoč predmetov. Večina zgodovinskega bogastva iz kar štirih obdobij – halštatskega, latenskega, rimskega in srednjeveškega, je danes v muzejih na Dunaju. Kakšno bogastvo je za Slovenijo za vedno izgubljeno.

Ignacij Kušljan je samo med letoma 1889 in 1903 prekopal 482 grobov in našel 47 srebrnih predmetov, med njimi velik galski kovanec in štiri male, 50 ščitov, 45 mečev, žlahten rdeč kamen, 26 sulic, 4 sekirice, 800 korald, 21 zapestnic, 34 fibul, dva pasa, 5 nožev, 17 kosov različne posode, nekaj kamnitih dlet in kos kamnitega kladiva. Pri nekaterih truplih je našel novce v ustih mrtveca.

V okolici Šentjerneja so odkopali številne halštatske in latenske gomile, rimske grobove in staroslovanska grobišča. Po osvojitvi Slovenske marke v vojnah 1125 – 1131 so si Draškovčani in Sichersteinerji razdelili gozd na tleh sedanjega Šentjerneja in ga iztrebili.

Skozenj so obrnili Kobilski potok, ki je dotlej tekel proti Grobljam. Na južni strani potoka se je razvilo kmečko naselje, na severni pa vojaško in obrtno s cerkvijo sv. Mihaela. Kasneje so freisinški škofje v imenu oglejskih patriarhov ustanovili faro sv. Jerneja, ki je prvič omenjena leta 1249. Cerkev sv. Mihaela, ki je stala ob farni cerkvi, je postala kasneje kostnica in se zadnjič omenja 1627. leta.

1641 je cerkev sv. Jerneja dobila sedanji zvonik, leta 1827 pa so jo preobokali. Stavba skriva temelje treh starejših objektov (dveh iz romanike in enega iz gotike). Okoli obeh romanskih cerkva je bilo pokopališče. Pokopavanje okoli župnijske cerkve je kontinuirano trajalo vse do 19. stoletja. Pri skeletih so ohranjeni deli oblačil, obutve, nakit, svetinje, rožni venci. Dokaj bogati pridatki pričajo, da je šlo za pokope duhovnikov in članov imenitnejših fevdalnih rodbin iz okoliških gradov med 16. in 18. stoletjem.

Po končanem arheološkem izkopavanju (1985-1986) so zasuli le del odkopane površine, drugi del pa je nadkrit z betonsko ploščo, v kateri je ostala zastekljena panoramska površina s prezentiranimi zidovi romanskih cerkva. V novem cerkvenem tlaku so z raznobarvnim marmorjem nakazani tlorisi najdenih arhitekturnih ostankov.