zgodovina narodnoosvobodilne borbe v šentjernejski dolini

Občina Šentjernej v NOB

Konec junija 1941 so ustanovljeni terenski odbori OF v Šentjerneju, Kostanjevici in Podbočju.

5. januarja 1942. je odšlo iz Šentjerneja prvih šest prostovoljcev v partizane.

23. marca 1942 je prispela na Gorjance prva partizanska skupina, 28. marca pa Pirkovičeva četa iz Prvega dolenjskega bataljona

1.aprila 1942 se je Gorjanska četa spopadla premočnim italijanskim polkom pri Miklavžu in mu prizadejala 7 mrtvih in 5 ranjenih okupatorjevih vojakov.

13. maja 1942. je bil na Pragu v Kobilah ustanovljen Gorjanski bataljon, ki je štel približno 150 borcev v treh četah.

17. junija je Gorjanski bataljon napadel italijanske finančne stražnike na Ratežu in v dvodnevnem boju tudi uničil posadko. V tem boju je sodeloval tudi Štajerski bataljon, ki so ga sestavljali belogardisti, preoblečeni v partizane in s petokrako rdečo zvezdo. Tu je tudi prišlo do njihove prve izdaje, ko so spustili italijanske okrepitve skozi zasedo.

V maju 1942. so bile volitve v prve narodnoosvobodilne odbore na območju Orehovice.

17. septembra 1942 so se hrvaški partizani spopadli z belogardistično Črno legijo pri Gracarjevem turnu pod Tolstim vrhom, jim prizadejali 7 mrtvih in jih pognali v paničen beg.

Od maja do začetka septembra 1942 je bilo Podgorje osvobojeno ozemlje, na katerem so prebivalci in borci živeli v polnem sožitju.

Od 18. do 20. februarja 1943. je Cankarjeva brigada v sobojevanju s hrvaško 13. brigado napadla belogardistično postojanko v samostanu Pleterje. OB tem napadu je zgorel del samostanskih stavb.

14. novembra 1942. Cankarjeva brigada prvič pride na Javorovico, kjer so jo domačini prijazno sprejeli.

25. maja 1943. je Cankarjeva brigada bila ogorčen boj z Italijani na Tolstem vrhu.

5. oktobra 1943. so nemška letala bombardirala Orehovico, Vrhpolje, Gorjenjo Staro vas in Loko.

15. septembra 1943. so nemški vojaki iz Šentejerneja vdrli v Mokro polje in presenetili Šlandrovo brigado, ki pa je kasneje s pomočjo Gubčeve brigade uspešno odbila sovražnika.

21. oktobra 1943 je pri Prekopi padlo 32 borcev Gubčeve brigade, ko je močna skupina iz SS oklepno-grenadirskega polka prebila obrambo.

22. in 23. oktobra 1943 je Gubčeva brigada na vrhu Gorjancev vodila uspešen obrambni boj proti nemškim gorskim lovcem.

V noči 21. na 22. januar 1944. je 1. bataljon Gubčeve brigade napadel Šentjernej in pregnal nemške vojake, ki so podnevi vdrli iz Kostanjevice.

3. februarja 1944 Cankarjeva brigada prevzame položaje Gubčeve brigade in nadaljuje blokado Novega mesta. 4. bataljon se je razporedil na črti: Ržišče - Ban – Javorovica.

19. februarja sta dve močni koloni iz Kostanjevice in Šentjerneja prodrli proti Gorjancem in zavzeli Javorovico. 4. bataljon Cankarjeve brigade jih je s protinapadom pognal v dolino.

16. marca 1994. so Nemci ob pomoči belogardistov obkolili ter nato zverinsko pobili skoraj vse borce 4. bataljona Cankarjeve brigade.

25. marca 1944 so sovražni vojaki prodrli v Brusnice in na Tolsti vrh, odkoder so jih borci 1. bataljona Cankarjeve brigade zova pregnali.

13., 20. aprila in 1. maja 1944 je 15. brigada – belokrajnska neuspešno napadala belogardistično postojanko v Šentjerneju.

14. novembra 1944 je 15. brigada – belokrajnska neuspešno napadla Šentjernej.

9. decembra 1944. je 3. bataljon Gubčeve brigade blokiral in demonstrativno napadel Šentejernej.

Svinčeni dež iz utrganih oblakov

         Po kapitulaciji Italije je na območju okupacijske Ljubljanske pokrajine nastalo veliko osvobojeno območje. Tiste dni so se na Dolenjskem rojevale nove brigade slovenske partizanske vojske: Levstikova brigada v Dolenjskih Toplicah, XII. brigada v Mokronogu, v Veliki Bučni vasi pri Novem mestu XIV. brigada – železničarska, pri Metliki pa XV. brigada – belokrajnska. 3.oktobra je bil ustanovljen VII. korpus s XIV. XV. in XVIII. divizijo. Te brigade so napadale nemškega okupatorja prek meje in prodrle vse do Save pri Boštajnu. Sovražnik se je ustrašil, da bodo pričele osvobajati tudi Štajersko.

         Sam führer Hitler je zahteval odločne, surove in brezobzirne ukrepe proti upornim Slovencem in Istranom. Iz Italije so privlekli sile elitnega 2. SS oklepnega korpusa ter mu pridali znova oblikovano 162. pehotno divizijo – turkestansko, ki so jo sestavljali ujeti vojaki sovjetske Rdeče armade, po rodu iz muslimanskih območij Turkestana in Azerbajdžana, poveljevali pa so Nemci. Nemci so zbrali prek 50.000 vojakov, 150 tankov in prek 100 topov. To veliko ofenzivo so slikovito poimenovali »Wolkenbruch« - prelom oblakov.

         V prvem delu ofenzive od 18. do 30. septrembra so Nemci potisnili parizanske enote od Gorice, iz Vipavske doline ter s Krasa v Trnovski gozd, zatem so od 2. do 11. oktobra so napadli partizanske sile v Slovenski Istri in Brkinih. Komaj ustanovljenim brigadam so prizadejali občutne izgube. Tako se je takoj razpadla Rabska brigada, v kateri je bilo prek 2000 internirancev iz italijanskega koncentracijskega taborišča na otoku Rabu, borci komaj ustanovljene 1. istrske brigade pa so se razšli po domovih. Nemci so tu nastopili z največjo surovostjo, požgali so skoraj vse vasi, izropali imetje prebivalcev in postrelili veliko nedolžnih ljudi. V Brkinih je težke boje z Nemci bila XIV. divizija. V tretjem delu so odrinili hrvaške partizane od hrvaškega Primorja in od ceste ter železnice z Reke proti Zagrebu.

         21. oktobra zgodaj zjutraj so močne sile napadle iz Kostanjevice proti Novem mestu, vzdolž grebena Gorjancev in iz Hrvaške proti Beli krajini. V hitrem in surovem prodoru oklepnikov vzdolž ceste Kostanjevica – Novo mesto in pehote po obronkih Gorjancev so že popoldne vdrli v Novo mesto. V Metliki so borci XII. in XV. brigade uspešno zadrževali Nemce, a so se morali umakniti, ker so iz Novega mesta prek Vahte pridrveli esesovski oklepniki. Gubčeva brigada je uspešno odbranila Gorjance in prisilila nemške gorske lovce, da prenehajo oblegati goro. 4. bataljon je bil na levem bregu Krke pri Bučki in je s prekopavanjem cest močno oviral prodiranje Nemcev proti Novem mestu. Med prodorom so nemški vojaki brezobzirno požigali in morili nedolžne prebivalce ter zajete in ranjene partizane. V drugem delu so sovražnikove enote obkolile Kočevski Rog, Suho krajino in Mirensko dolino. Tako kot v dolini Krke so tudi tu brezdušno morili nedolžne ljudi in požigali. V Dobrniču, v okolici Trebnjega in Mokronoga ter na Čatežu so ubili 123 talcev. V Kočevskem Rogu so požgali vsa skladišča in bolnišnice ter pomorili nekaj ranjencev. Ofenzivo so zaključili na Veliki gori pri Ribnici, Mokrcu in Krimu.

         V ofenzivi so na strani novega okupatorja sodelovali dovčerajšnji hlapci italijanskega – belogardisti. Takoj po kapitulaciji fašistov so se pred roko pravice slovenskega ljudstva zatekli v nemške postojanke. Že 23. septembra je ustanovljena Slovenska domobranska legija. V veliki nemški ofenzivi so varovali zaledje nemški vojski, bili vodiči podivjani Hitlerjevi soldateski in ovajali zavedne Slovence. Tudi sami so zverinsko ubijali.

Svinčeni dež oktobra 1943 je krvavo zapisan v zgodovini naroda.

Zmagoviti pohod dolenjskih partizanov

          Takoj po kapitulaciji Italije so partizanske brigade začele z ofenzivo proti nemškemu okupatorju. Brigade so začele vznemirjati nemške postojanke ob meji in varovale osvobojeno ozemlje pred vpadi nemških policistov. Cankarjeva brigada je napadala Nemce ob meji na širšem območju pri Litiji in ogrožala vojaške transporte po železnici. XII. brigada bila na območju med Gabrovko in Bučko in njen 4. bataljon je uspešno uničil nemški vojaški transport med Kresnicami in Jevnico. XV. brigada – belokrajnska pa je sodelovala s partizani s Hrvaškega v napadu na Ozalj. XV. divizija je 11. oktobra začela z močno ofenzivo proti Nemcem ob meji: Cankarjeva brigada je napadala na območju Podkuma, XII. brigada je zavzela nemške postojanke v Krmelju, Šentjanžu in Boštajnu, XV. brigada pa je zavzela Bučko.

          Šlandrova brigada je že 12. septembra napadla prek 765 belogardistov, ki so se zbirali v Mršeči vasi          pod okriljem nemške vojske. Zaneseni z dosedanjimi zmagami in uspehi so partizani napadali na bunkerje kar podnevi in po čistini. Belogardistom so na pomoč priskočili še Nemci s pehoto,  topništvom in bojnimi letali. Šlandrovci so pretrpeli precejšnje izgube, padlo je 9 partizanov, ranjenih je bilo 23, 6 pa ujetih. Padli so pokopani v Grobljah, ujeti pa ustreljeni kot talci v Mariboru.

Krvava žetev med Gubčevci pri Ledeči vasi

         Gubčeva brigada je po uspešni razorožitvi italijanske vojske  nadaljevala napad na nemške postojanke ob meji okoli Kostanjevice in na vzhodnih obronkih Gorjancev. Trikrat je poskušala osvoboditi Kostanjevico, skupaj s partizani iz Hrvaške je osvobodila Stojdrago, pregnala Kočevarje s domov izgnanih Slovencev in varovala svobodno ozemlje na široki bojni črti od Bučke pa do grebena Gorjancev. Tiste dni je Gubčeva brigada narasla na štiri bataljone s skoraj 1400 borci.

       Prvi udar so podivjani esesovci namenili prav Gubčevcem, za katere pa je bil napad precejšnje presenečenje. Dan prej so obrambno črto razredčili, ker so izmaknili 3. bataljon in je obrambo kostanjeviške smeri sprejel 1. bataljon, medtem ko je 4. bataljon bil daleč prek Krke v okolici Bučke.  Ko je 1. oklepno-grenadirski polk vdrl iz Kostanjevice, so ga borci Gubčeve brigade pričakali z uraganskim ognjem in poškodovali čelni tank ob porušenem mostu pri Prekopi. Esesovci so se hitro znašli, odločno nadaljevali ter razdelili Gubčevce na dva dela - med cesto in Krko sta ostali dve četi. Ena se je hitro umaknila mimo Ledeče vasi na obronke Gorjancev, 1. četa pa se je s težavo in pod močnim ognjem strojnic in tankov umikala proti Ledeči vasi. Toda močna skupina iz 314. grenadirskega polka se je prebila prek gozdnatega območja Boršt in udarila v bok partizanom. Da jih sovražnik ne bi obkolil, so se hrabri Gubčevci prebijali po čistini nekdanjega ribnika proti Gorjancem. Umik in razpršitev  je tudi ovirala gosta in široka ograja iz bodeče žice, ki so jo postavili Italijani. Četa se je znašla v uraganskem navkrižnem mitraljezkem ognju. Ogorčen boj je trajal največ uro, nakar je vse utihnilo. Nemci so oddivjali naprej. Šele proti večeru so se domačini približali bojišču. Pred očmi so zagledali grozovit prizor. Na polju je obležalo 32 bork in borcev skupaj s svojim poveljnikom. Samo majhnemu številu je uspelo ubežati smrti. Padle so domačini pokopali v Grobljah.

          Borci 1. čete niso dali zaman svojih življenj. S hrabrim bojem so upočasnili sovražnika in tako omogočili izmik brigadi v Gorjance in umik ostalih partizanskih enot iz Novega mesta.

Prva četa prvega bataljona Gubčeve brigade bo večno živela.

Krvavi davek Podgorja svitu svobode

         S kapitulacijo italijanske fašistične soldateske in pobegom okupatorjevih pomočnikov – belogardistom se je nad Gorjanci pojavila zarja bližajoče se svobode. Ljudje v Podgorju so zadihali svobodno. Tisto jesen 1943. je bila letina bogata, kašče so bile polne, v zidanicah je vrel cviček, hlevi so se polnili z živino, ki je prejšnji okupator le ni uspel odvzeti. Mladi so se množično odzvali klicu domovine in se vključili v partizanske vrste. V tistih dneh je samo osrednji in vzhodni Dolenjski  med borce na svobodo prišlo skoraj 4000 prostovoljcev.

         Nemški okupator, tik za mejo na Krki, se je ustrašil. Nekaj dni po odhodu Italijanov je začel z bombardiranjem z letali ustrahovati prebivalce Podgorja. Tako je 13. septembra 1943 umrlo v zločinskem bombardiranju Šentjerneja 9 nedolžnih vaščanov, med njimi tudi cela družina Jankovič. Že naslednji dan so spet bombardirali vas Groblje, kjer sta padli 2 nedolžni žrtvi. Nemška letala so sejala bombe  tudi na Orehovico, Vrhpolje, Gorenjo Staro vas in Loko, razdejali so pa tudi Novo mesto. Med žrtvami terorističnega bombardiranja so bili tudi trije otroci, stari 10 in 11 let. Uvod v zločinsko morijo so nemški vojaki najavili s poboji nedolžnih domačinov tik ob takratni okupacijski meji, 16. oktobra so v Zameškem ustrelili aktivistko OF. S terorističnim bombardiranjem in streljanjem aktivistov je hotel zastrašiti prebivalstvo in pridobiti na času za še okrutneješe maščevanje.

         Zgodaj zjutraj na četrtek 21. oktobra 1943 so se utrgali oblaki, začela se je strašna nevihta, bobnelo je in grmelo, vmes pa so sekale ostre strele. Ne, ni se vlil dež z neba, svinčeno točo su bruhali nemški oklepniki in vojaki v uniformah Hitlerjevega Wehrmachta, po narodnosti Avstrijci, Turkestanci in Azerbejdžanci, za vodiče pa so jim bili Slovenci. Sejali so strah s nezaslišanim terorjem. Ubijali so vsepovprek. Že zgodaj zjutraj so v Kostanjevici zaprli 75 ljudi, od katerih so jih 25 ustrelili pri Malencah. Krajši ogorčen odpor Gubčeve brigade pri Prekopi so esesovci hitro zlomili in v gramozni jami pri Ostrogu ubili 4 nedolžne može, pred tem pa v Prekopi 9 talcev..

         Strašna morija se je začela ob 9. uri v Šentjerneju. Pobesneli esesovci so pridrveli v središče vasi, sproti pobijali krajane, med njimi tudi štiri bolnike, ki so jih izvlekli iz postelj in pokončali pred domačijami. Po hišah so polovili nič hudega sluteče moške, z njimi tudi dva šestnajstletnika. Odgnali so jih na Ajdovo njivo, nagnali v beg in zahrbtno pobili. Tisti črni četrtek je v Šentjerneju pod zločinskimi streli padlo 27 domačinov.  Še živeči domačini vedo povedati, da so okupatorjeve vojake vodili v nemške uniforme preoblečeni nekdanji belogardisti.

         Zločinska nevihta je nadaljevala pomor proti Novemu mestu.  Mimogrede so pri Ratežu ob cesti pomorili 19 ljudi, v Brusnicah 15, v Gaberju 20 domačinov. Ob vdoru v Novo mesto so spotoma morili nedolžne ljudi na Malem Slatniku, v Žabji vasi, v Kandiji, v Ločni in na Marofu, skupaj 26 žrtev. 

         Nemška soldateska je divjala naprej proti Beli krajini, Kočevskemu Rogu in Suhi krajini ter morila vsepovsod brez vzroka in brez razloga. Za njo so ostali domači izdajalci, ki so se takoj vdinjali novemu okupatorju. Tudi oni so začeli izdajati in ubijati. Mnogi sodelavci OF in simpatizerji narodnosvobodilnega boja, ki se niso uspeli umakniti, so padli pod streli, bili obešeni ali celo zaklani. Okupator se je strašno znesel nad svobodoljubnim Podgorjem. V tistih dneh kratkotrajne svobode je v Podgorju padlo več kot 50 partizanov in okoli 350 povsem nedolžnih krajanov, nekaj so jih pobili kot talce, še več pa iz gole objestnosti in krvoželjnosti.

Oktobrskih žrtev leta 1943 Podgorje ne bo nikdar pozabilo.

Avtor: Milan Gorjanc, Tolsti vrh