javorovica - večni opomin

OB ZORI KRVAVI...

Gorjanci in Podgorci – partizanski zavezniki

Mogočni Gorjanci so s košatimi stoletnimi gozdovi in globokimi grapami nudili varno zavetje borcem za svobodo slovenskega naroda, ki ga je tlačil okupator. Širni pragozdovi, brezpotja in skrite doline ter s hrano bogate podgorjanske vasi in še posebej dobrosrčni Podgorci so zagotavljali partizanom močno izhodišče za uspešne bojne akcije proti okupatorju in njegovim pomagačem. Takoj po prihodu prvih partizanov na Gorjance in ustanovitvi Gorjanskega bataljona je bila italijanska soldateska prisiljena na umik v varnejše večje kraje in Podgorje je postalo svobodno ozemlje vse do velike italijanske ofenzive poleti 1942.

Po končani ofenzivi so prišli pod Gorjance okupatorju zvesti narodni odpadniki – belogardisti in so začeli mučiti  domačine, ki so pomagali partizanom. Ob kapitulaciji italijanske vojske so pobegnili tudi belogardisti, toda ni še minil mesec dni, ko so se vrnili kot domobranci v službi nemške soldateske. V oktobrski ofenzivi 1943. so nemški vojaki storili mnoga grozodejstva nad partizani in domačini in razdejali ter požgali domove nedolžnim prebivalcem. Toda tudi veliko močnejša nemška sila ni mogla pokoriti Gorjance. Po umiku v izhodiščne postojanke je nastalo veliko svobodno ozemlje od Kostanjevice do Suhe krajine in okupatorjeve enote ter domobranske čete so bile prisiljene ostati za varnimi zidovi Novega mesta in večjih krajev v dolini Krke.

Javorovica – trdnjava svobode

Javorovica je bila mirna vasica visoko v osrčju Gorjancev, saj leži 618 m nad morjem. Celo Šentjernejsko polje je kot na dlani in partizani so opazili vsak premik sovražnika po cesti med Novi mestom in Kostanjevico. Prvi so se po kapitulaciji Italijanov v vasi naselili borci Gubčeve brigade že v začetku novembra 1943., zamenjal jih je v začetku  februarja 4. bataljon Cankarjeve brigade. Sovražnik je nenehno poskušal prek Javorovice razbiti partizansko blokado Novega mesta, pa mu ni uspelo. Sredi februarja je zavzel Javorovico, pa so ga hrabri Cankarjevci z naskokom pregnali nazaj v dolino. Uspehi so uspavali partizane in poveljstvo in to se je 16. marca 1944 v nekaj urah težko maščevalo skoraj celotnemu 4. bataljonu Cankarjevcev.

Prelita kri pod Špilarjevo špico

Zgodaj zjutraj so elitni nemški vojaki – krvoločni esesovci v spremstvu slovenskih hlapcev skrivoma podali proti Gorjancem. Obšli so vasi in po skritih stezah obkolili Javorovico z vseh strani. Domobranci so zasedli gozd na robu velike goličave nad vasjo in napravili mitralješka gnezda. Utrujeni partizani so počivali po hišah, saj so nekateri šele zgodaj zjutraj prišli iz doline, kjer so se veselili na mitingu z domačini v Vrhpolju in prinesli obilo hrane za celo brigado. Na zavarovanje so pozabili, tako da je sovražnik skoraj neopaženo prišel do prvih hiš. Zaseda, ki se je napotila proti nižji vasi Ržišče je že med potjo naletela na sovražnika in bila razbita.

Borci v vasi so bili povsem presenečeni. Poskus organiziranega odpora v urejenih bunkerjih je propadel, ker so jih prej zasedli domobranci in Nemci. Mnogi partizani se v preplahu niso uspeli obleči in obuti, pa celo orožja niso dosegli. Nagonsko so se napotili v varno zavetje širnih Gorjancev in se pognali po visokem snegu prek senožeti proti Špilarjevi špici – Pirčevem hribu, najvišji vzpetini nad vasjo. Toda na čistini so jih pričakali rafali iz domobranskih mitraljezov in na mah je padlo skoraj 50 pogumnih borcev. Ostali so se obrnili, da bi poiskali zavetje v hišah in nudili odpor sovražniku. Niso uspeli, Nemci so že bili v vasi. Skupina obkoljenih partizanov se je branila iz cerkvice sv. Ožbolta. Samo nekaj hrabrih borcev na čelu z namestnikom poveljnika Cankarjeve brigade se je uspelo z velikimi izgubami prebiti iz obroča.

Na pordečelem snegu na Gorjanci je obležalo 113 partizanov in partizank. 4. bataljona Cankarjeve brigade ni bilo več.

Brat bratu – krvnik

            Prava tragedija se je zgodila po končanem boju. Sovražnik je zajel 33 partizanov, ki so se predali. Večina so bili mobiliziranci in še brez orožja. Nemci so jih prepustili domobrancem, ki so se zatem pokazali v pravi luči in daleč prekosili svoje gospodarje – zlohotne esesovske krvnike. Zajete partizane so zbrali v kotanji pod cerkvico in jih zločinsko pobili. Eden zajetih partizanov se je opogumil in domobranskega poročnika opozoril, da so vojni ujetniki. Odgovor je dobil z brzostrelko brez besed, šele mrtvemu je domobranec namenil psovko. Med ubitimi ujetimi partizani je bil tudi brat dveh sodelujočih domobrancev. Tudi mrtvim niso domobranci prizanesli. Oropali so jih in mnoge tudi zverinsko masakrirali.

Vojaški poraz ali moralna zmaga!?

            Mrtvi 4. bataljon Cankarjeve brigade je bil vojaški poraz partizanske vojske na Gorjancih in na Dolenjskem. Toda to ni omajalo bojnega duha borcev za svobodo. Že nekaj dni zatem so Cankarjevci nagnali sovražnika s Tolstega vrha v dolino. Od sredine aprila do konca maja je VII. korpus napadal sovražnika v neposredni bližini Ljubljane, uničil domobransko posadko v Trebnjem in pregnal sovražnika iz Suhe krajine.

            Na Javorovici padli Cankarjevci so bili moralni zmagovalci. Sla po maščevanju je vodila partizane v boj proti okupatorju in proti njegovim hlapcem. Domobranci so se končno tudi na Dolenjskem prikazali v pravi luči. Celo sami Nemci so se sramovali domobranskih zločinov. Zločin na Javorovici je razobličil »vojščake za blagor očetnjave«.

            Kri, prelita za domovino, se vedno poplača. Tudi javoroviški padli junaki so prispevali današnji svobodni Sloveniji

Avtor: Milan Gorjanc, Tolsti vrh