gorjanski bataljon in oktobrske žrtve

V Gorjancih so se še naprej zbirali mladi podgorski fantje v želji, da se uprejo okupatorju. Po napadu na Žužemberk se je Dolenjski bataljon razdelil po četah in 28. marca 1942 je Franc Pirkovič – Črt pripeljal svojo četo in jo združil z že zbranimi novinci, ki je narasla na več kot 50 borcev. Utaborili so se na Miklavžu, kjer so  jih 1. aprila napadli Italijani z več kot 2400 vojaki. Partizani so se umaknili, toda zaščitnica je okupatorjevim vojakom prizadejala hude izgube. Hud poraz okupatorjeve soldateske je opogumil nove mladeniče, ki so se podali v Gorjance k partizanom. V začetku maja jih je bilo že več kot 150. Pod Gorjanci je ljudstvo vstalo.

Rojstvo v Gorjancih

13. maja 1942 so se zbrali vsi gorjanski partizani na Pragu v Kobilah, kjer je bil ustanovljen Gorjanski partizanski bataljon. Prvi poveljnik je postal Franc Prikovič – Črt, politični komiar pa Tone Šušteršić – Tine Železnik. V bataljonu so bili predvsem domačini iz podgorjanskih vasi. Okupator se je zbal tolikšne oborožene sile pod Gorjanci in hitro izpraznil svoje postojanke in se utrdil v večjih krajih. Gorjanski bataljon je celo poletje uspešno zadrževal okupatorjeve vojake  v utrjeni Kostanjevici in Šentjerneju vse do jeseni 1942. Okupator se je znašal nad nedolžnim prebivalstvom in z letali in topništvom bombardial podgorjanske vasi Groblje, Prekopo in Ostrog, kasneje pa še Oštrc in Črnečo vas ter Vrhpolje in Gabrje. Preboji močnih okupatorjevih kolon niso uspevali, partizani so jih odločno zavračali in vrnili v utrjene postojanke. Po uspešnem napadu na Brusnice je pod Gorjanci nastalo veliko osvobojeno območje od Podbočja do Podgrada.

Svoboda pod Gorjanci

Na osvobojenem območju so oblast prevzeli odbori OF, ki so od maja do avgusta organizirali volitve v narodnoosvobodilne odbore, dejanska predstavništva oblasti ljudstva. Pod Gorjanci je bilo izvoljenih 37 NOO. Prebivalstvo je z navdušenjem pomagalo partizanom braniti svobodno območje. Ljudje so zbirali hrano in oblačila ter obutev, samo v Vrhpolju so spekli prek 1000 kg prepečenca. V globoki hudourniški grapi v Pendirjevki pod Gorjanci so partizani zgradili bolnišnico za ranjene soborce. 

Gorjance so izdali

Okupator je postal povsem nemočen pred partizani in zatekel se je k znani krilatici rimskih zavojevalcev – Podeli in vladaj! Prvi izdajalci so prišli v Podgorje že sredi junija 1942, ki so se predstavljali kot Štajerski partizanski bataljon. Utaborili so se nad Šentjoštom. Ob partizanskem napadu na finančno stražo na Ratežu so se pridružili borcem Gorjanskega bataljona, toda tik pred zavzetjem postojanke so lažni štajerski partizani – belogardisti spustili italijansko kolono iz Novega mesta v pomoč obkoljenim na Ratežu. Tu so prvič pokazali svoje izdajalske namere. Že med veliko italijansko ofenzivo na Notranjskem in v Kočevskem Rogu je okupator na silo in ob podpori duhovščine oblikoval oborožene skupine, ki jih je imenoval Prostovoljna protikomunistična milica, sami so se nazvali Legija smrti, med ljudstvom pa se je udomačil izraz Bela garda. Pod Gorjance so belogardisti prišli v začetku septembra 1942 in zasedli vasi od Kostanjevice do Orehovice in tako zamenjali italijanske vojake – postali izdajalski hlapci.

Uničevalna nevihta nad Gorjanci

Okupator je nameraval zatreti upor pod Gorjanci in 27. oktobra 1942 je zbral ogromne sile in skupaj z domačimi izdajalci obkolil Gorjance. Obkoljeni partizani so se z zvijačo uspeli umakniti po manjših skupinah in se prebiti skoraj brez izgub. Življenja so izgubili zgolj oni, ki so nasedli belogardistični propagandi in lažnim obljubam župnikov in se predali. Vse so belogardisti pobili.

Vstajenje v Gorjancih

Gorjanski bataljon ni bil uničen. Pod Gorjance so prispeli novi partizani – slovita Cankarjeva brigada in skupaj z borci Gorjanskega bataljona začela napadati belogardistične in italijanske posadke, ki so bile znova prisiljene na umik v utrjene postojanke. Po uspešnem napadu na Suhor je bil Gorjanski bataljon razformiran in se je pridružil Cankarjevi brigadi. Na Gorjancih je ostala je samo terenska četa in varovala partizansko bolnišnico v Cvjetiših in je spomladi 1943 znova prerasla v Gorjanski bataljon. Ta je septembra 1943 postal jedro 15. brigade – Belokrajnske.

Bojno zavezništvo na Gorjancih

Gorjanci so bili obkoljeni z različnimi vojskami – italijansko, nemško, belogardistično in ustaško. Vse te vojske so oblikovale posadke okoli Gorjancev in hrvaškega Žumberka in pogosto vdirale v osvobojeno območje in se znašale nad nedolžnim prebivalstvom. Zato so hrvaški in slovenski partizani sodelovali v skupnih bojih. Po tragediji Belokrajnske partizanske čete na Gornjih Lazah decembra 1941 je bilo treba znova oživiti upor v Beli krajini. Tako je skupina 19 borcev Gorjanskega bataljona takoj po ustanovitvi odšla prek Gorjancev. V drugi polovici junija je v Belokrajnski bataljon odšla cela 3. četa.  Že v napadu na Brusnice se je bojevalo tudi 29 hrvaških partizanov. Gorjanski bataljon je skupaj s hrvaškimi partizani napadel ustaško postojanko v Sošicah in pri Jezernicah. Najuspešnejši pa je bil napad in likvidacija belogardistične postojanke na Suhorju 26/27. novembra 1942.  Hrvaški partizani so se pridružili Cankarjevi brigadi in Gorjanskemu bataljonu tudi v napadu na belogardistično postojanko v samostanu Pleterje 20. februarja 1943.

Puntarski duh Gorjancev

Gorjanski bataljon je ponesel uporniški duh Podgorja po vsej Dolenjski, saj so njegovi borci popolnjevali Belokrajnski bataljon, Cankarjevo brigado in bili jedro 15. brigade. V vrstah bataljona se je bojevalo 532 borcev, svoja mlada življenja pa je darovalo 185 partizanov. Največja zasluga bataljona pa je v vzpodbujanju uporniškega duha Podgorcev, saj je v NOB sodelovalo prek 4500 prebivalcev, v partizanskih vrstah pa jih je padlo več kot 800.

Napad na Brusnice

1. in 2.  junija 1942

          Gorjanski bataljon je uspešno zadrževal in vznemirjal okupatorjeve vojake v utrjenih postojankah na vzhodnem delu svobodnega območja. Toda italijanska posadka v Velikih Brusnicah se je globoko zajedla v osvobojeno ozemlje in preprečevala razmah osvobodilnega gibanja. Posadko so tvorili kraljevi karabinjerji in finančni stražniki, ki so se utrdili v šoli.

           1. junija 1942 sta 3. četa in del 2. čete Gorjanskega bataljona obkolili italijansko posadko. Boji so trajali dva dneva. Na pomoč partizanom so prišli še borci 1. čete ter 29 hrvaških partizanov.  Drugi borci so postavili skrbno skrite zasede proti Otočcu in Novemu mestu ter tako zavarovali napad ter preprečili prodoro okupatorjeve vojske. Boje je neposredno vodil poveljnik Gorjanskega bataljona Franc Pirkovič – Črt.

            Po dveh dneh so partizani zavzeli vas. Toda italijanska posadka je uspela rešiti svoje glave, saj so jim na pomoč prihiteli vojaki iz Novega mesta, ki so z oklepniki prebili zasede in vdrli v vas. Partizani niso imeli protioklepnega orožja, pa tudi ne izkušenj za bojevanje z oklepniki.  Kljub temu so gorjanski partizani silovito obstreljevali okupatorjeve vojake in ostrostrelci so jih z natačnimi streli prislili na paničen umik. Na hitro so pobrali ranjene in mrtve ter se pod zaščito oklepnikov na vrat in nos odpeljali v varno zavetje utrjenega in z vojaštvom nabitega Novega mesta.

           Sicer so priznali samo enega ranjenega svojega pripadnika, toda verjetno jih je bilo še več, saj je njihov bes bil zelo močan. Že po nekaj dneh je v vas vdrla močna kazenska odprava, ki je vas požgala in oplenila.

            Borci Gorjanskega bataljona so s svojo zmago razširili osvobojeno ozemlje na celotno Podgorje – od Podbočja do Podgrada. V Brusnice ni bilo več okupatorja, da bi se tu nastanil in trpinčil prebivalstvo.

Boji in dogodki

Gorjanskega bataljona

        5. januarja 1942 je v Gorjance prispela prva skupina prostovoljcev partizanov iz okolice Šentjerneja.

        28. marca 1942 je v Pendirjevko v Gorjancih prišla četa iz Dolenjskega bataljona, ki jo je vodil Franc Pirkovič – Črt in se združila z že prispelimi novinci v Gorjansko četo, ki je štela več kot 50 borcev.

       1. aprila 1942 so borci Gorjanske čete odbili napad in prizadejali hude izgube italijanskim vojakom v boju pri Miklavžu. Padlo je 6 vojakov in 1 major ter bilo ranjenih 5 vojakov.

       13. maja 1942 je bil na Pragu v Kobilah ustanovljen Gorjanski bataljon, ki je štel približno 150 borcev v treh četah in v treh mesecih narastel na prek 300.

        Od 21. do 26. maja 1942 so potekali ogorčeni boji u neposredni okolici Kostanjevice, ko so partizani uspešno zavrnili močne italijanske sile in jim prizadejali hude izgube

        25. maja 1942 se je Gorjanski bataljon predstavil krajanom s celotno oborožitvijo po maši na Lurdu pri Šentjerneju.

        1. junija 1942 je Gorjanski bataljon napadel italijansko posadko v Brusnicah in jo pregnal. Nekaj dni zatem je kazenska odprava okupatorjeve vojske iz Novega mesta požgala ijn oplenila vas.

        14. junija 1942 se je Gorjanski bataljon udeležil velikega ljudskega praznovanja na Tolstem vrhu.

        17. junija 1942 je Gorjanski bataljon napadel italijanske finančne stražnike na Ratežu in v dvodnevnem boju prizadejal hude izgube.  Belogardistični »Štajerski bataljon« je prvič izdal.

        28. junija 1942 je 3. četa skupaj z Belokrajnskim odredom napadla posadko okoli 80 mož italijanske obmejne milice pri gostilni Zajc na Gorjancih. Še isti dan so se Italijani umaknili v Novo mesto.

         22./23. julij 1942 sta 2. četa Gorjanskega bataljona in Belokrajnski odred napadla italijansko posadko na Hrastu.

          27. septembra 1942 je Gorjanski bataljon skupaj s hrvaškimi partizani napadel ustaško postojnako v Sošicah in zajel prek 30 ustašev in zaplenil precej orožja.

          V začetku oktobra 1942 so hrvaški partizani ob pomoči Gorjanskega bataljona likvidirali ustaško skupino v Jezernicah. Padlo je 20 ustašev, ujetih tudi 20, plen je bil zelo bogat.

          23. novembra 1942 sta Cankarjeva brigada in Gorjanski bataljon napadla belogardistično postojanko v Podbočju in pregnala sovražnika v Kostanjevico.

          26./27. novembra 1942 so v skupni akciji hrvaška 13. proletarska in Cankarjeva brigada ter Gorjanski bataljon likvidirali belogardistično-italijansko postojanko na Suhorju. Sovražnik je imel hude izgube: ujetih je bilo 99 belogardistov in 16 Italijanov.  Po italijanskih in belogardističnih virih je padlo 21 Italijanov in 15 belogardistov. Ujete belogardiste in Italijane so partizani izpustili domov, nekaj pa jih je ostalo v partizanih.

         11. decembra 1942 je Gorjanski bataljon razformiran. 2. in 3. četa sta se priklujučili Cankajevi brigadi, 1. četa pa je ostala na terenu.

         Spomladi 1943 je 1. četa z novinci znova prerasla v Gorjanski bataljon.

         28. septembra 1943 se je Gorjanski bataljon vključil v novoustanovljeno 15. brigado – Belokrajnsko.

Avtor: Milan Gorjanc, Tolsti vrh