graščine in dvorci v občini šentjernej

Nad vasjo Orehovica stoji lepo ohranjena, z vrtovi in sadnim drevjem obdana graščina Gracarjev turn iz 13. stol., od koder se odpira pogled na prostrane njive in travnate preproge.....

več o graščini >

Od starega gradu, ki naj bi nastal že v 12.stoletju in nadzoroval tedaj pomembno pot med Šentjernejskim poljem in žumberškim pogorjem, ni ostalo kaj dosti, zato pa še stoji konec 15. stoletja zgrajeni dvorec Prežek, ki so ga postavili Turjačani....

več o graščini >

Ob poti na Tolsti Vrh, leži nad Orehovico gradič Vrhovo, v njegovi bližini pa je bil odkrit marsikateri predmet iz halštatske dobe. V gradiču je tudi majhna kapelica, v kateri se je 20. julija 1867 drugič poročil kronist Valvasor, ki morda tudi zato o Vrhovem v svoji Slavi Vojvodini Kranjski piše skorajda same lepe reči. Zabeležil je tudi prigodo z neko močno halucigeno zeljo, katere seme....

več o graščini >

Ob glavni cesti iz Novega mesta proti Šentjerneju, pa stoji še ena, malo manj ugledna graščina Volavče. Ko se cesta od Mokrega Polja prvič dvigne v hribček, je treba zaviti desno na kolovoz, skozi gozd....

več o graščini >

Gradovi - nekaj splošnih informacij

(povzeto po Dolenjskem zborniku 1997, avtor: Dušan Kos, slike: MarE)

Gradovi v klasičnem pomenu besede so nastajali na Kranjskem od konca 10. stoletja naprej. Prav tako tudi na delu meje med dvema srednjeveškima državama - rimskim ccsarstvom nemške narodnosti in ogrskim kraljestvom. Območje ob celotni meji, prav tako pa tudi na vzhodnem Dolenjskem, je prav zaradi mejne le`~e imclo izjemw vojaški pomen in zato "moralo" biti vseskozi dobro utrjeno. Ta clel je prišet skupaj z Belo krajino h Kranjski relativno pozno, ko so ga sredi 1?. stoletja iztrgali Hrvatom oz. ogrskemu kraljestvu koroške vojvode Spanhei-mi, njihovi zavezniki grofi Višnjegorski in svobodni gospodje Prisi. Pomik meje vzhodno od spodnje Krke ni povzročil le izoblikovanje nove obrambno-frontne črte, ki so jo predstavljali ministeriali na dvorih in gradovih v nižini in nižjem hrihovju vzhodno od Krke, današnjih Gorjancih in na (do konca 1.9. stoletja kranj-skem) Žumberku, pač pa tudi vključitev ozemlja in prebivalstva v politični in družheni okvir Kranjske. Spanheimi so takoj po osvojitvi ozemlja podprli razvoj neagrarnih gospodarskih centrov, zlasti novega trga Kostanjevice, kije nastal na otočku sredi Krke in hitro prevzel vodilno trgovsko in prometno vlogo na širšem območju od mnogo starejšega freisinškega Gutenwerda. Kovanje spanheimskih novcev v Kostanjevici in okolici skoraj cclotno 13. stoletje, jasno izražen pomen mesta kot enega od petih spanheimskih gospostvenih centrov nasploh ter še v 14. stoletju opazen sloj skorajda plemenitih meščanov potrjuje zelo dinamično družbeno in politično strukturo ozemlja vse od 12. stoletja naprej, ko se začne pojavljati v pisnih virih. Zgodnejše, hrvaško obdobje pred okoli letom 1100 se zaradi nmloštevilnih arheoloških raziskav (z izjemo Gutenwerda, ki mu arheologi pripisujejo razvoj vsaj od konca 10. stoletja naprej, kar je glede na danosti po-vsem logično) zaenkrat še ne da posebej izčrpno orisati.
Na tem mestu se posvečam vprašanju gradov in plemiških dvorov na območju vzhodno od spodnjega toka reke Krke do izliva v Savo in vse do reke Bregane, kjerje potekala meja med dvema državnima subjektoma od srede 12. stoletja do današnjih dni. Na jugu se omejujem na ozemlje vzhodno od Novega mesta in Mehovega, torej območja, ki zlagoma prehaja v Gorjance. Časovni razpon zaje-ma obdobje visokega in poznega srednjega veka približno do leta 1500. To je obdobje, ko so imeli gradovi, utrdbe, stolpi ali enostavni plemiški dvori ne le vojaški, marveč tudi družbeni, pravni, kulturni in ideološki naboj zelo drugačen od starejših in kasnejših obdobij.
Opozoriti moram, da ni bil moj namen v tej razpravi iskanje kontinuitete med poseljenimi prazgodovinskimi, antičnimi in zgodnjesrednjeveškimi utrjenimi točkami, kjer so kasneje zrasli srednjeveški gradovi. Gotovoje bilo takšnih utrdb precej, čeprav arheologi večine sploh še niso raziskali, vendarjih ne moremo imeti za ``prave" gradove v srednjeveškem pomenu. Enostavne utrdbe niso imele ideo-loškega naboja, zemljiškega gospostva in specifične kulturne vloge - obstajale so v drugačnem družbenem miljeju, kot se je razvil kasneje, in so zato neprimer-Ijive s pravimi gradovi, ki so pri nas skoraj brez izjeme nastajali po letu 1000. Zato je iskanje kontinuitete zanimivo predvsem za kolonizacijsko zgodovino, ne pa za vprašanja, ki sem si jih postavil na tem mestu. Prav tako puščam ob strani dolo-čevanje arhitekturnih tipov, kijih enostavno združujem pod pojmom "grad" (npr. kastelni grad, utrjena hiša, sestavljeni tipi~ ipd.), za kar so poklicani drugi.
Poskušal bom predstaviti večino lastnikov in prebivalcev grajskih stavb, ki so bile do okoli leta 1500 izpričane v listinah. Izpričano plemstvo brez omenjanih ~radov zaradi nakazanih problemov ne ponuja predpostavk za trdnejše sklepe. Ceprav morda niso zajeta vsa plemiška bivališča, nas to ne ovira pri poskusu določitve pravno-historične strukture gradov, uprave, kulturnih lastnosti in poslo-vanja z gradovi glede na lastnike, posestnike in prebivalce.
Terminološko so bile določene prave utrdbe v srednjeveških virih z izrazi "castrum", "castellum", "domus" (v latinskih virih), "haus" (do srede 14. in v 15. stoletju), "fest" (od prve tretjine 14. stoletja naprej), "(ge)schloss" (v 15. stolet-ju). Najpogostejša oblika "burg" pa je v visokem srednjem veku nastopala red-ko, pogosteje v drugih povezavah, npr. kot del imena gradu, služba na gradu, grajski hrib. Različni izrazi so bili produkt modnih sprememb v nemškem jezi-ku, navad pisarja in poslovnih partnerjev. Zdi se, da sta pomenila izraza "burg" in "haus" zgolj pravni in ideološki karakter zgradbe kot temeljnega znaka ple-menitosti, medtem ko sta "fest" in "(ge)schlos" poudarjala arhitekturni (mo-gočnejši) karakter plemiškega domovanja. "Hiša" (haus) je imela v srednjem veku tudi pomen patriarhalne družinske, zlasti plemiške skupnosti. To potrjuje tudi zelo pogosto paralelno (sočasno) dvojno poimenovanje objektov, npr. kot "haus und fest". Tu uporabljamo samo dva termina v prevodu - grad in utrdba - drugega za manj ugledno poslopje, še posebej za 12. stoletje.2
Zanimivejše je vprašanje, ali ime gradu in s tem tudi njegova strateška lega nakazujeta zvezo s položajem plemiča in njegove družine (rodbine), imenovane po gradu. Načelno so gradove v 14. stoletju imeli ali na njih vsaj bivali tisti, ki so veljali za najpomembnejše pripadnike plemstva. To še ne pomeni, da so bili isti tudi graditelji, saj enačba izvorno ime=krajevno ime=ime gradu =izvorni sedež plemiške rodbine od poznega srednjega veka pogosto ne drži več. Zato moramo natančneje analizirati vsak grad in na njem bivajoči rod.
Opozoriti velja še na nekaj problemov. Vedno moramo računati na veliko mobilnost posameznikov, ko je izvorno ime ostalo isto, spremenil pa se je sedež osebe, ki je na novem gradu osnovala stransko vejo. V tem primeru "von" ni več pomenil krajevne pripadnosti, temveč postajal skupaj z imenom gradu priimek. Enako je s končnicami "-er", ki od 14. stoletja navadno dokaj zanesljivo opozarja-jo, da oseba ni več živela na imenovanem gradu ali dvoru 3 Konec 14. stoletja pa je končnica postala modna razvada in večinoma ni več imela pomena za nase-ljenost. Podobno je bilo s prodajami gradov in odselitvami bivših prebivalcev, ki jim je ostalo staro ime. Preselitevje največkrat spremenila izvorno ime: Turjačani so v goriški "grofiji v Slovenski marki in Metliki" konec 13. in v začetku 14. sto-letja zasedli oz. zgradili gradove Hmeljnik, Kravjek, Rožek in Gradac, tam ust-varili stranske linije, ki so se po njih imenovale, čeprav so sem ter tja še uporab-ljale staro rodbinsko ime.~ Enačitev plemiškega imena z izvornim gradom je vprašljiva še zaradi enega razloga: številni rodovi za osnovanje solidnega rodbin-skega gradu niso imeli gospodarskih in pravnih možnosti. Takšni so živeli na gradovih zgolj kot zamenljivi uradniki in se po teh gradovih začasno imenovali. Diskrepanca med gradovi in njihovimi prebivalci je še večja, če upoštevamo prvi omembi gradu in osebe, ki se je po njem imenovala. Pri večini plemiških bivališč se je namreč najprej omenjala oseba in znatno kasneje grad sam. Eden od raz-logov tiči v redkem prometu z gradovi in (često) nepopolnem datiranju listin, ki nimajo navedenega kraja izstavitve.5
Ko so najkasneje do tretje četrtine 12. stoletja ponehali glavni boji med kranj-sko-koroškim plemstvom na eni in hrvaškim na drugi strani, se je pričelo obdobje utrjevanja nove meje, ki so jo osvajalci prestavili daleč v Žumberk in na Kolpo. Na severnem sektorju so bili glavni osvajalci koroške vojvode Spanheimi, ki so istočasno obvladovali Ljubljano s širšo okolico, do leta 1147 pa tudi laško, slovenjegraško in mariborsko gospostvo ter občasno celo Istro. V tem času so bili Spanheimi glavni politični protagonisti med Alpami, Jadranom in panonskimi ravnicami. K premiku kranjske vzhodne meje preko spodnje Krke so največ pri-pomogli vojvode Ulrik I. (1135-1144), Henrik V. (1144-1161) in Herman (1161-1181), medtem ko so v času vojvode Ulrika II. (1181-1202), najpozneje pa Ber-narda (1202-1256) glavni boji že prenehali. Novi gospodarji ozemlja v trikotni-ku med Bregano, Kostanjevico in žumberškim Kostanjevcem so si zamislili klasično ofenzivno-obrambno linijo, ki jo je na severovzhodu začenjala utrdba Kostanjevica, na jugu pa gradova Sicherstein in Žumberk, oba globoko onstran Gorjancev. Nekaj kasneje so zgradili Gračeno -gotovo šele po popolni umiritvi vojaških aktivnosti. Glede na oba žumberška gradova je jasna klasična vojaška in kolonizacijska taktika obvladovanja slabo poseljenega hribovitega ozemlja: nova poselitev je zagotavljala ne le pokrivanje vojaških izdatkov, pač pa je ovi-rala protinapade, hodisi zaradi obveščevalnega ali vojaškega delovanja koloni-stov. Verjetno so tedaj tudi utrdili ali celo na novo zgradili cesto skozi žumberško pogorje, ki je povezovala Gračeno po dolini reke Bregane mimo Sichersteina in nato zavila proti severovzhodu, prečkala Gorjance in se ustavila v novi meščanski naselbini na otočku sredi Krke - Kostanjevici. Drugi odcep te ceste se je obrnil proti jugu mimo žumberškega gradu po dolini Kupčine vse do Kostanjevca, kjer se je zaključilo spanheimsko gospostvo. Te ceste so na tem območju še danes najpomembnejše prometnice v Žumberku, ki bi ob trajni vključenosti ozemlja v okvir Hrvaške v preteklosti danes potekale najbrž precej drugače.
Mestno naselje je s podporo svojih gospodov Spanheimov hitro dobilo izje-men trgovski položaj, predvsem na račun starejšega Gutenwerda. Postaloje eno najpomembnejših trgovskih središč daleč naokrog in prava tekmica Ljubljani in Kamniku. Za utrditev mesta so bili na dvorcih okoli mesta naseljeni ministeriali z izrazito vojaško nalogo, npr. v Ostrogu in v Studeni. Oglejmo si spanheimske postojanke med Krko in Žumberkom še nekoliko natančneje.

Prežek

Enostavni stolpasti gradič Prežek in njegovi prebivalci so bili v 12. in do začetka 13. stoletja priška, nato višnjegorska in končno andeška last. Tudi njihova naloga je bila obramba nove kranjske meje. Valvasor je menil, da je stal stari Prežek visoko v žumberškem pogorju, nad izvirom Kupčine (južno od Žumberka). Nove-ga, katerega podobo vsebuje njegova Slava, pa naj bi zgradili daleč spodaj v do-lini Turjaški (v novem veku). Toda Valvasor je videl stari Prežek v resnici v starem žumberškemu gradu." Lokacija "novega" Prežeka, ki stoji ob vznožju Gorjancev v zaprti dolinici (južno od Šentjerneja), je dejansko skoraj enaka "staremu", srednjeveškemu Prežeku, ki je stal nekaj višje nad novim. Z vojaškega vidika v 12. stoletju in analogije z drugimi gradovi na Gorjancih in v Žumberku je takšna lokacija logična, saj je stari grad nadzoroval danes nepomembno, v davnini pa pomembno pot med Šentjernejskim poljem in žumberškim pogorjem.
Zdi se, da je Prežek nastal pred vsemi drugimi gradovi globoko na Gorjancih in Žumberku, ki so ob ustalitvi meje dobili pravi obrambni oz. obmejni značaj, medtem ko ga je Prežek že v začetku 13. stoletja povsem izgubil. To smemo dom-nevati po imenu, ki izhaja iz imena gospodov Prisov, ki pa jih je na Kranjskem v zadnji četrtini 12. stoletja nadomestila njihova veja grofov Višnjegorskih. Šele njihovi ministeriali so se prvič omenjali leta 1180, grad pa je torej moral nastati nekaj desetletij prej, še v času aktivnosti Prisov. Izrecno se je omenjal šele okoli leta 1215. Po smrti grofa Albrehta Višnjegorskega (1209) je grad Prežek, tako kot vso drugo višnjegorsko dediščino, priženil grof Henrik IV. Andeški. Za mini-steriale jih je imel še češki kralj Otokar, ko je leta 1254 freisinški škofiji podelil Ulrika, Gotfrida II., Markvarda in Wulfinga s Prežeka skupaj s še nekaterimi drugimi ministeriali.'3 Prežek in posest sta namreč po izumrtju Višnjegorskih in Andeških leta 1229 prešla na avstrijske vojvode Babenberžane, zatem pa na Otokarja, ne pa na bližnje Spanheime (o darovnici iz leta 1254 gl. Otočec).
Kot andeški ministeriali so bili grajski stanovalci pogosto v gospodovem spremstvu. Leta 1228 sta se omenjala brata Gotfrid in Majnhard, istega leta in naslednje leto pa še Ulrik, ki je bil iz istega rodu. Možno je, da so bili istega rodu kot oni, ki so se imenovali po Kronovem." Takoj po Otokarjevi predaji Prežeka ga je Freising podelil v fevd Ulriku Spanheimskemu, po njegovi smrti pa spet Otokarju.'8 Tedaj je na gradu še živel stari ministerialni rod, ki ga spre-memba gospoda ni v ničemer prizadela. Leta 1238 so se omenjali Gotfrid, Ul-rik, Gotfrid II. in njegov brat Henrik, leta 1249 in 1264 Gotfrid II. in Ulrik, leta 1261 in 1263 Gotfrid II., leta 1265 Ortolfs ter leta 1267 Gotfrid II. in Wulfing. Stanje se ni spremenilo niti po smrti vojvode Ulrika, ko je grad (ver-jetno) znova prejel kralj Otokar, in po zmagi Habsburžanov leta 1275. Tedaj sta na Prežeku živela Ortolf (1270) in Henrik (1273).
Stari rod je zanesljivo živel še leta 1318 (Henrik II.), zatem pa ni več jasno, ali so bile osebe, ki so se imenovale po gradu, v kontinuiteti z njim: leta 1318 se je po njem imenoval Arnold, leta 1320 Bertold in leta 1322 še Bertoldov sin Tomel. Grad je pred letom 1327 prejel v upravo Rudolf s Svibnega, ki se je zaradi njega sprl s Freisingom. Žal ravno od tedaj naprej ni več virov, ki bi omenjali grad ali njegove prebivalce. Očitno je rod Prežeških do tridesetih let 14. stoletja izumrl, grad pa je Freising pritegnil v neposredno upravo. Prežek je bil glavno freisinško oporišče na desnem bregu Krke. Leta 1317 in v letih 1381--1410 je bil adaptiran in bil v 15. stoletju sposoben odbijati turške napade. Upra-vo je izvajal freisinški gradiščan, ki se je prvič omenjal leta 1389. Prežek je kljub enaki usodi kot Otočec (do druge polovice 13. stoletja) kasneje šel po svoji poti, ki je bila posledica izumrtja domačega rodu. Nastali vakuum so freisinški škofi raje zapolnili z lastno upravo, kot pa tvegali z nevarnostjo odtujitve pri po-delitvah v fevd. V drugi polovici 15. stoletja je bil Prežek skupaj s Klevevžem in Gutenwerdom združen pod istim freisinškim oskrbnikom s sedežem na Klevevžu. Freisinški škofi so torej obdržali stari grad do konca 15. stoletja, nato pa je utrdba propadla. Novi grad so res sezidali Turjaški, tako kot pravi Valvasor, ver-jetno konec 15. ali v začetku 16. stoletja: Andrej Turjaški je bil v začetku 15. sto-letja gradiščan na starem Prežeku, konec istega stoletja paje drugi Andrej pre-jel gradiščanstvo v dosmrtno upravljanje, prav tako pa tudi njegovi otroci. Od srede 16. stoletja sta grad in gospostvo, sicer še vedno freisinški fevd, prešla v roke Sigesdorferjev.

Vrhpolje

Dvor v Vrhpolju je do konca 15. stoletja ušel freisinškim škofom. Prvič se omenja posest v Gorenjem Vrhpolju, ki je pomembnejše, starejše (oskrbljeno s cerkvijo) od Dolenjega, v urbarju iz leta 1306, a za leto 1299, ko je vseh (?) 19 hub tam postalo prostih po smrti viteza Ulrika Vrhpoljskega. Osebe s tem iz-vornim imenom sicer ni moč najti v nobenem drugem viru. V naslednjih letih se je posest temeljito razkrojila in prešla v roke okoliških vazalov. V prvi polovici 15. stoletja jo je prejel pleterski samostan, čigar nasledniki so jo obdržali vse do 18. stoletja, vendar brez dvora. Ta je menda pripadel vitezu Gestlu Tur-nerju, seveda če je šlo za isto bivalno enoto, ki je bila še leta 1439 označena za edlirignun zu Ohervekt znnachst bei sancl Vrbans kirchen. Po tej domnevi so se trajno ohranjale določene plemiške pravice na zgradbi, čeprav stalno ni bila naseljena s plemiči. Po Valvasorju je stal dvorec še v 17. stoletju, ko je bil spet v rokah plemiča - Ivana Vida Muretiča.

Vrhovo

Nepomembno, prvotno stolpasto oz. dvorno zasnovano poslopje Vrhovo pri Šentjerneju (Freihof) ob vznožju Gorjancev nedaleč stran od Gracarjevega turna je nastalo najbrž šele v 14. stoletju, v času intenzivnega razpadanja in odtuje-vanja freisinških posesti na Dolenjskem, o čemer govori tudi posestna slika ožjega območja Vrhovega v 15. in 16. stoletju. Nemško ime govori o "svobodnem dvoru", kar bi utegnilo pomeniti le to, da so ga lastniki že v 14. stoletju odteg-nili freisinški fevdni oblasti, ne pa tudi vse zemljiške posesti, ki sojo viri še daleč v novem veku označevali za freisinški fevd. Dvorec se je prvič omenjal leta 1389 v imenu nekega Hansa. Šlo je za isto osebo, ki je imela še leta 1423 skupaj z Nikolajem freisinški dvorec v Praprečah in še precej manjših fevdov. Nikolaj je skupaj z bratom Ficlom in sestrama Ano in Katarino zastavljal hubo v bližnjem Vrhpolju pleterskemu konventu. V isto generacijo je spadal Rajher, ki je leta 1392 prejel v zastavo neko posest v mirnopeški fari. Naslednjo generacijo last-nikov sta predstavljala brata Hans II. in Lienhard, ki sta se omenjala še leta 1459. Izvor tega rodu ni ugotovljiv, očitno pa je šlo za nižji sloj lokalnega viteštva, ki se je v 14. stoletju otresel odvisnosti od svojih gospodov in tu pa tam uspel poseči po večji posesti.
Na prelomu 15. stoletja je bil gradič temeljito prezidan. Valvasor navaja kot graditelja leta 1533 povsem na novo sezidanega gradu Hansa Verneškega. V resnici je šlo za večjo prezidavo, potem ko je Hans II. Vrhovški leta 1509 izročil grad in gospostvo hčerki Elizabeti, vdovi po Andreju z Verneka. Rod njenega sina se je obdržal na Vrhovem vse do začetka 18. stoletja.
Ob vznožju Gorjancev in Žumberka so v poznem srednjem veku nastali še trije manjši gradovi, ki niso bili povezani s pomikom kranjske meje v 12. stoletju, ne s freisinškim gospostvom in starimi dinastičnimi rodbinami: Graben pri Novem mestu, Gracarjev turn in Mokrice.
(Vir slike:

http://mojaslo.pfmb.uni-mb.si/predstavitve/sentjernej/slika6.htm)

Gracarjev turn

Gradič Gracarjev turn je bil zgrajen verjetno šele v 15. stoletju, njegovi gra-ditelji pa so bili morebiti Gracarji, veja Turjaških, ki je v začetku 14. stoletja zgradila Gradac v Beli krajini in se po njem tudi imenovala vse do okoli leta 1475, ko so izumrli v moški liniji. Čeprav se grad in njegovi prebivalci zanesljivo omenjajo šele v 16. stoletju, je slovensko ime (ne pa nemško!) kar soliden in-dic za izvor ustanoviteljev. Valvasor sicer pravi, da je nemško ime nastalo šele po izumrtju Gracarjev in prišlo po njegovem iz rodovitnih lastnosti tal. Zanimi-vo je, da se je stolp Rožek pri Dolenjskih Toplicah še leta 1477 imenoval Gretzer turen zu Rossegk, kar govori o lastnikih in graditeljih Rožeka. Tudi Grarse der turn auf der Mark üncz auf die Briganie, ki se omenja leta 1311 v popisu po-sesti koroških vojvod na Kranjskem, ni Gracarjev turn niti Rožek, pač pa grad Gračeno nad Bregano.
Če so bili Gracarji resnično ustanovitelji gradu in gospostva, je njihovo delo-vanje ob vznožju Gorjancev pomenilo okoriščanje s posestjo neznanih gospostev, morda propadlega Sichersteina oz. lokalnih deželnoknežjih vazalov, saj bi nekdanje freisinško, kostanjeviško ali celjsko lastništvo pustilo sledi v virih. Grad sam je imel v 15. stoletju določeno vojaško funkcijo, saj je nastal v času najhujših turških vpadov na Kranjsko in v bližini leta 1473 uničenega Gutenwerda.
VIR: Gorjanci, Dolenjski zbornik 1997, deloma internet 

OSTALA KULTURNA IN ZGODOVINSKA DEDIŠČINA

Gradovi, graščine in dvorci podobno kot sakralne stavbe sodijo v tisto zvrst kulturne dediščine, ki ima v pokrajini in naseljih poseben položaj in pomen, saj navadno odločilno zaznamuje njihovo vedutno fizionomijo. Drugo nič manj pomembno plat grajskih stavb predstavlja njihov širši zgodovinski, umetnostnozgodovinski, kulturni, pravno-socialni in politični pomen.

Na splošno lahko gradove označimo kot utrjeno prebivališče fevdalnega gospoda na izbranem, naravno ali umetno zavarovanem kraju. Gradovi so lahko pomenili tudi upravno in politično središče določenega fevdalnega ozemlja, kar je bilo na Slovenskem pogost pojav. Po arhitekturnih zasnovah, sestavinah in funkciji razlikujemo več tipov gradov. Večinoma obsegajo obrambni stolp (bergfrid), stanovanjsko stavbo (palacij), grajsko kapelo in obzidje z obrambnim hodnikom in stolpi. Zaradi izrazitega obrambnega značaja je bila skozi ves srednji vek, se pravi do 16. stoletja, njihova stanovanjska funkcija povsem ob strani. S spremembo načina vojskovanja in z novim življenjskim slogom pa so od 16. stoletja naprej gradove počasi nadomeščale v dolinah in na ravnicah pozidane graščine in dvorci z razkošnimi sobanami in parki, pri katerih je bila obrambna funkcija podrejena stanovanjski udobnosti. Veliko srednjeveških gradov, zlasti težko dostopnih, je bilo zato opuščenih in prepuščenih propadu.

Večina primerov gradov in dvorcev, ki jih predstavljamo, razkrivajo vse glavne sestavine in razvoj, še posebej pa izžarevajo nekdanjo moč, pomen in sijaj. Večinoma izvirajo iz 12. ali 13. stoletja, seveda pa so v kasnejših stoletjih doživljali različne prezidave in predelave, nekateri, zlasti dvorci, so bili zgrajeni ali temeljito predelani tudi v novejšem času. Med najstarejše pri nas štejemo gradove Celje, Prem, Ptuj, Pišece, Rajhenburg, Stari grad pri Otočcu, Žužemberk. Po slikovitosti med drugim izstopajo Bled, Jama, Bizeljsko, Podsreda, Goričane, po ohranjenosti pa Snežnik, Dobrovo v Brdih, Hrastovec, Murska Sobota, dvorec Zemono in drugi. Omembe vredna je tudi njihova likovna oprema, zlasti stenske slike z nabožno ali mitološko vsebino (Brežice, Hudičev turn v Soteski, Gracarjev turn, Goričane, Turjak), oltarji v grajskih kapelah in različno kiparsko okrasje (Bizeljsko, Bokalce, Ptuj, Prem, Murska Sobota), ki odslikava pomembnost in razgledanost tedanjega plemstva. Mnoge od njih danes obravnavamo kot najpomembnejše likovne stvaritve na slovenskih tleh.

Do današnjih dni se je v Sloveniji ohranila le dobra desetina nekdanjih grajskih stavb, še več je bilo uničenega, ukradenega in izgubljenega grajskega inventarja. Nekdanjo veličino in sijaj mnogih uničenih gradov danes lahko opazujemo le še na grafikah v topografijah J. V. Valvasorja in G. M. Vischerja s konca 17. stoletja. Veliko tistih, ki so preživeli različne nesreče, vojne vihre in opustošenje zaradi političnih predsodkov, pa je vendarle danes dobilo nove funkcije in vsebine, ki so seveda pogosto pogoj za oživitev, obnove in restavratorske posege. Zato dandanašnji gradove, graščine in dvorce dojemamo ne samo kot nosilce spominov, temveč tudi kot možnost razvoja in različnih kulturnih povezovanj med ljudmi. V primerjavi z ostalim spomeniškim patrimonijem naj bi bilo pri gradovih to še toliko lažje, saj množica sporočil iz preteklosti, pogosto prepletenih z ljudsko domišljijo, dajejo grajskim stavbam poseben in edinstven čar.

mag. Robert Peskar, univ.dipl.umet.zgod.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Območna enota Piran
Trg bratstva 1
6330 Piran
Tel.: 05 671 09 41
Fax: 05 671 09 51
e-pošta: zvkdpi@siol.net
http://www.zvkds-slo.si

Socerb (San Servolo)

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Območna enota Novo mesto
Skalickega 1- Grad Grm
8000 Novo mesto

Tel.: 07 3931 540
Fax: 07 3931 590
e-mail: zvkdnm@siol.net
http://www.zvkds-slo.si

Dvorec Grm (Stauden) v Novem mestu
Gracarjev turn (Feistenberg)
Hudičev turn v Soteski (Ainöd)
Otočec (Wördl)
Metlika (Möttling)
Brežice (Rann)
Mokrice (Mokriz)
Stari grad pri Otoccu (Altenburg)
Bizeljsko (Wisell)
Pišece (Pischätz)
Žužemberk (Seisenberg)
Podsreda (Hörberg)

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Območna enota Kranj
Tomšičeva 7
4000 Kranj
Tel.: 04 280 73 11
Fax: 04 280 73 29
e-pošta: zvkd.kranj@siol.net
http://www.zvkds-slo.si

Krumperk (Kreutberg)
Strmol (Stermol)
Bled (Veldes)

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Območna enota Nova Gorica
Delpinova 16
5000 Nova Gorica
Tel.: 05 302 86 88
Fax: 05 302 86 90
e-pošta: jasna.svetina@gov.si
http://www.zvkds-slo.si

Grad Jama (Lueg) v Predjami
Prem (Bremb)
Rihemberk
Dobrovo (Dobraw) v Brdih
Vogrsko (Ungerspach) - Božičev grad
Kromberk (Cronberg)
Zemono (Belvedere)

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Območna enota Ljubljana
Tržaška 4
1000 Ljubljana
Tel.: 01 241 07 00
Fax: 01 425 61 12
e-pošta: tajnistvo@lj.zvkds-slo.si
http://www.zvkds-slo.si

Bogenšperk (Wagensperg)
Snežnik (Schneeberg)
Fužine (Kaltenbrunn) pri Ljubljani
Škofja Loka (Bischofslack)
Sevnica (Liechtenwald)
Goričane (Görtschach)
Turjak (Auersperg)
Ljubljanski grad
Rajhenburg nad Brestanico
Bokalce (Stroblhof) pri Ljubljani

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Območna enota Celje
Glavni trg 1
3000 Celje
Tel.: 03 426 03 00
Fax: 03 426 03 03
e-pošta: zvkdce@gov.si
http://www.zvkds-slo.si

Stari grad nad Celjem (Cilli)
Velenje (Wöllan)

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Območna enota Maribor
Slomškov trg 6
2000 Maribor
Tel.: 02 228 48 00
Fax: 02 252 21 22
e-mail: zavod@mb.zvkds-slo.si
http://www.zvkds-slo.si

Dornava (Dornau)
Viltuš (Wildhaus)
Murska Sobota (Belmura)
Ptuj (Pettau)
Hrastovec (Gutenhag)

Ostali zaščiteni objekti in spomeniki v občini Šentjernej

Zaščiteni kulturni spomeniki in drugi objekti

• zaščitena kmečka hiša v Šmarju

• zaščitena kmečka hiša v Tolstem vrhu

• zidanice in sušilbice

• kozolci

Kartuzija Pleterje

Na mestu, kjer je v desetem stoletju stal grad Sicherstein, je 1407. leta celjski grof Herman II. ustanovil pleterski samostan svete Trojice...

Nazaj na spisek gradov

Vsebina teh strani je last Občine Šentjernej ali podjetij oz. posameznikov, kjer je to navedeno.
Spletna stran je zaščitena kot avtorsko delo. Vse pravice so pridržane.

Prepovedano je kopiranje ali drugačno presnemavanje vsebine in njena javna

raba brez predhodnega pisnega dovoljenja nosilcev ekskluzivne pravice.

Copyrigh(c) 2003: Občina Šentjernej & Edvard Bogataj