projekt lojtrnik - muzej na prostem

Vsebina te strani je povzeta po spletnih straneh "Skansen Pleterje" in predstavitvi Muzeja na prostem, ki se nahaja pri Kartuzji Pleterje.

Na straneh "Skansen Pleterje" boste izvedeli še marsikaj zanimivega...

Zanimiv je tudi mlinček za praženje žita, npr. ječmena, ki so ga včasih uporabljali namesto kave. Večina eksponatov je starih prek sto let.

Spoštovani občani, če imate morda zanimiv izdelek, ki je nekoč služil vašim prednikom, vas vabimo, da nas obvestite. Naša želja je, da skupaj z Vami, tako posamezniki, kot različnimi društvi v občini, ohranimo preteklost našega kraja novim rodovom in skupaj nam bo uspelo. Prav tako pričakujemo podporo in finančno pomoč lokalnih skupnosti, za restavracijo posameznih eksponatov. Vsem darovalcem se ob tej priliki zahvaljujemo za sodelovanje, pričakujemo pa nove klice na tel.
 Slavko Novak     tel.:(041) 577-450
 Jože Grgovič      tel.:(041) 274-107
 Simon Udvanc    tel.:(041) 639-191

Daleč v zgodovino posega čevljarska obrt, ki je bila povezana z izdelovalci usnja. Tudi v naših krajih so bili znani izdelovalci usnja, imenovani Usnjarji, ki so prevzemali kože, doma zaklanih živali goveda in svinj in jih z posebno tehnologijo z uporabo čreslovine to je smrekovega lubja, izdelovali kvalitetno usnje. Za potrebe čevljarjev katerih obrt je bila številno zastopana v naših krajih. Usnjarska obrt pa je bila znana na domačiji Medvešček v Šentjerneju. Večje obrtne čevljarske delavnice, kjer so bili zaposleni pomočniki in se učili vajenci obrti so bile Čevljarstvo Oblak Ignaca na Gorenji Brezovici in Kuhelj Romana v Šmarju. Delovali pa so tudi posamezni manjši čevljarji, ki so na željo stranke izdelovali obuvala tudi po domovih, posebno v jesensko, zimskem času. Zanimivo je, da so bili ti mojstri po večini šaljivi ljudje. Danes v okviru projekta lojtrnik predstavljamo čevljarski šivalni stroj, ki izhaja iz leta 1880 in je bil stoletje nepogrešljiv spremljevalec čevljarja. To stoletno umetnino nam je podaril Valter Zofič iz Šentjerneja, ki je bila nekoč last njegovega očeta čevljarja. Z njo je potoval po naših krajih, po domovih in izdeloval obuvala po meri in naročilu seveda z doma izdelanim usnjem od bližnjih usnjarjev. Skromni zaslužki in kvalitetno delo je tudi male ljudi različnih obrti nekoč ohranjalo v Velike. Predvsem obrti, kot so čevljar, kovač, kolar, to so obrti, ki izumirajo.

Čevljarski Šivalni stroj, ki je v Muzeju, je na pogled preprost, vendar že bolj natančen pogled opazi zanimivosti, nožni pogon, premik glave, usklajenost šivov (štepanje), pod njim so nastajala trdna obuvala, ki so nekoč služila številnim članom naših družin.

Slamoreznica je bila nekoč zelo uporabna naprava na kmetijah. Uporabljena za rezanje slame, sena, koruzovne, ajdovce. V zimskih mesecih so se običajno zbrali kmečki sinovi in narezali kar precej tega materiala in sicer tako, da so si med sabo pomagali drug drugemu rezati. Navadno je slamoreznica stala na podih, zato ker so bili prostori zaprti, posebno tla so bila neprodušna, da ob mlatvi niso zrna padala čez morebitne reže. Tako tudi ob rezanju drobni deli niso mogli skozenj.

Ko je bil ta material narezan, so ga zmešali, tako da je nastala »mejšnca«. To je bila krma za živino-konje in krave. Z ozirom na to, da čez zimo konji niso bili tako obremenjeni s furami in kmečkim delom so se tako le prehranili čez zimo tudi na tistih kmetijah, kjer niso imeli dovolj sena. Zanimivo je bilo mešanje in rezanje na kmetijah, kjer so imeli dovolj sena. Prevladalo je seno in manj ostalega, ali pa skoraj nič. Kjer  so imeli manj sena, pa je bila mejšenca iz več ostalega: koruzovne, slame in drugega. Vseh je bil cilj, preživeti živino do prve košnje. V projektu Lojtrnik, kjer zbiramo stare kmečke eksponate, smo lepo ohranjeno litoželezno slamoreznico  z letnico 1895 iztrgali zobu časa z željo, da ostane v spomin prihajajočim rodovom. Izhaja iz domačije Cvelbar iz Dobravice-ob cesti. Tudi slamoreznic je več vrst. O enostavnih lesenih-sila uporabnih, ki so jih izdelovali domači mojstri, pa kdaj drugič.

Pomembno je, da je tudi ta naprava ob uporabi družila ljudi, kot mnogo drugih v nekdanjem kmečkem življenju. Časi so se spremenili, nihče več ne pospravi koruzovne z njiv. Slama se marsikje po žetvi kar zažge, mnogo manj pa je tudi živine. Sicer pa je bila ta slamoreznica na domačijah kar precej nevarno orodje, še posebno za otroke, ker  ima ostra rezila in je prihajalo tudi do nesreč.

Izredno uporabno kmečko ogrodje, ki je služilo za prevoz krme iz hribovitih krajev v dolino. Lahko je to ogrodje izdelano kar na nekaj načinov. Oblikovala ga je kmečka iznajdljivost, ki je bila prilagojena na posamezna področja, odvisna od lege, naklona zemljišča, ko so pravzaprav hoteli gospodarji le varno pripeljati krmo iz gorjanskih in drugih košenic v dolino na domačijo.

Ko se je v dolini končala žetev so oživele gorjanske košenice, kosci so kosili dolgo v dan, grabljice so obračale, v senci pod košatimi drevesi je bil sodček z vinčkom, na jasi je plapolal ogenj, pekel se je krompir in še kaj, živina in vozovi so v senci počivali.

Zvečer  je odmevala pesem veselih delovnih ljudi, kot da hočejo prebuditi gorjanske škrate. In ko danes nekdo obudi spomine na te čase se mi zdi, da se mu odpira srce. In še nekaj je lahko v tej povesti, krma pripeljana iz gorjanskih košenic na smukah je bila kot zdravilo za živino, bio hrana z vsemi zdravilnimi snovmi, ki jih danes zničijo preden pride do jasli, nakladalniki, puhalniki, vendar brez tega ni možno danes kmetovati.

Zato je prav da predstavimo v projektu LOJTRNIK kmečko napravo SMUKO, ki jo je sestavil vodja projekta Slavko Novak, prvo premo od kmečkega voza za smuko pa nam je podaril Stane Pirnar. Kot velja pri ljudeh misel: eno jabolko na dan, odžene zdravnika na stran, pri živini velja naročilo: eno naročje gorjanske krme, žival premagala bo klance strme.
Na sliki: Slavko Novak ob »smukah« v Muzeju na prostem pri kartuziji Pleterje

Mlačev je bila nekdaj spoštovano opravilo na kmetijah. Mlatiči so bili vzdržljivi ljudje, ki so od ranega jutra, do pozno v večer s cepci mlatili snope. Običajno so mlatiči mlatili na odvračilo, kot so dejali. To pa pomeni, da so si med seboj pomagali, posebno je to veljalo za mlatiče, med katere so spadale tudi kmečke žene in dekleta, ki so enakovredno z možmi vihtele cepce in ravnale slamo, škupo za pokrivanje streh. In vendarle sčasoma so prihajale mlatilnice na različne pogone in olajšale težavno delo mlatičev. Danes predstavljamo mlatilnico, verjetno eno med prvimi, ki je prišla v naše kraje. Leto izdelave je 1880. Je Češkega izvora, ki pa je v naših krajih, kar je posebnost doživela celo štiri vrste pogona. Kot prvi lastnik mlatilnice je bil znani gospodar trdne domačije, ki je nekdaj imela mlin in žago. Na tej domačiji, kar je zanimivo je bila nekoč tudi šola za učence okliških obkrkinih vasi. To je bil Čudovan Jože iz Čadraž. Mlatilnica je bila na gimpel, to je bil konjski pogon. Vendar ker je imela domačija mlin na vodni pogon-to je dovolj vode je tudi na začetku mlatilnico poganjala voda. Leta 1960 je Frančič Alojz iz Čadraž kupil mlatilnico od Čudovan Milana vnuka prvega gospodarja. Pri Frančičevih je bil sprva pogon na gimpel, kar je pomenilo, da je par konjev poganjalo mlatilnico. Pozneje pa je preuredil pogon na znani motor Aran. No treba je dodati, da je danes že pokojni Frančič Alojz imel pozneje še nekaj modernejših mlatilnic. Tako je to prodal Jambrešičevim na Zameško. Na tej domačiji je gospodar Štefan preuredil pogon na jermen in elektromotor ali poganjala jo je elektrika. Do pred kratkim je mlatilnica domovala na podu Jambrešičeve domačije, od koder je bila kot darilo društvu Gallus Bartholomaeuas v okviru projekta »lojtrnik« pripeljana v Muzej na prostem v Pleterje. Zanimivo je, da je bila v uporabi do leta 1978 in kot edina na električni pogon v vaseh ob Krki.

Malo je kmečkih pripomočkov, ki bi tako hvaležno nekoč služili svojemu namenu na kmetijah, kot je to« Pajkel«. Domače ime za stroj za čiščenje zrnja. Imele so ga le večje kmetije, manjše pa so si ga izposojevale od večjih. Izdelovali so ga domači obrtniki in samouki ljudje, ki so izdelovali orodja iz lesa. Pa tudi takratna industrija ga je izdelovala serijsko, kot npr. Industrija kmetijskih strojev Kremžar iz Ljubljane. In ker je bil vedno shranjen na podih, kjer se je mlatilo žito, pod streho na suhem, je danes marsikje ohranjen, kot spomin na preteklost, zaprašen sameva a lopute in prenosi še delujejo. Društvu Gallus Bartholomaeus ga je podarila Marija Žnidaršič iz Ostroga. Manjšega, ki pa je tudi lepo ohranjen, pa smo s pomočjo Ruperčič Antona iz Gadišča, pripeljali iz zapuščene kmetije pri Mrni peči. Naprava »Pajkl«, ki poganja z loputami zrak in s tem čisti, loči zrnje od plev in zeli z menjavo sit. Čisti tako različne vrste žit, kot naprimer pšenico, ječmen, ajda in še druge kulture. Njem značilen enakomeren zvok, ki je nekoč odmeval v vasi je oznanil, da so mlatiči opravili mlatev žita, da sedaj čistijo (pajklajo zrnje) in da se bliža zaključno opravilo, ki ga pripravlja gospodinja, to je bogat mlatiški likof, ki je vedno sledil, ko so končali mlatev in je bilo zrnje v kašči. Že dolgo ni več časov, ki so tako bogatili in združevali ljudi po naših vaseh in vendar so ostali za marsikoga še prijetni spomini. Kruh in zrnje je bilo povsod cenjeno, kot svetinja. Žitna polja so bila bogastvo kraja. Ljudje so spoštovali delo, čeprav trdo, da je le zagotovilo preživetje. To so bili nekdanji časi. V projektu »Lojtrnik« poizkušamo ohraniti del naše preteklosti novim rodovom tudi s tem, da zbiramo in ohranjamo to nekdanjo zapuščino naših prednikov, ki so jo v takratnem času za preživetje številnih družin s pridom uporabljali.

Zdrava kmečka pamet je bila prisotna v preteklosti in je tudi še danes. Doma izdelani pripomočki na kmetijah so živ dokaz, kako je človek razmišljal, da izboljša kvaliteto plodov, da se pri prevozu ne poškodujejo in ne izgubljajo. V projektu Lojtrnik smo uspeli rešiti pred zobom časa že kar redki eksponat, kmečki gnojni koš.

Ohranjen, lepo zaokrožene oblike, lepo pleten, močan, kar kaže, da izhaja iz trdne kmetije. Podaril nam ga je na žalost danes že pokojni Martin Šuštaršič iz Dobravice, izhaja pa iz krajev okoli Trebnjega od koder ga je pripeljal prav on. Gnojni koš je služil svojemu namenu bolj v hribovitih krajih, predvsem za prevoz hlevskega gnoja na polje in vinograd ter prevoz pridelkov iz polja domov, kot so krompir, storži koruze, jabolka, skratka zelo praktičen in primeren. Pletenje tudi ni poškodovalo pridelkov pri nakladanju, pa tudi v sredini odprta  odprtina, ki je bila namenjena za razlaganje pridelkov je bila praktično zaprta z vratmi. Služil je tudi za prevoz živali na sejme, predvsem manjše, kot so telice, prašiči in drugo. Skratka sila uporaben in praktičen voz na kmetiji. Danes stoji pod kozolcem Pleterske domačije – Muzeja na prostem, kot lepotec na katerega se ozre marsikateri obiskovalec in nemo priča o svojem namenu v preteklem času.