izjemno bogata in raznolika dediščina naših krajev

Objavljamo povezavo na spletno mesto "Heritage Trail" (Po poteh dediščine), ki predstavlja Regijsko mrežo tematskih poti...

Občina Šentjernej je partnerica pri projektu Regijska mreža tematskih poti.

Zares neverjetno bogata dediščina naših krajev obsega naslednje kategorije:

• zgodovinska dediščina

• umetnostno-zgodovinska

• naravna dediščina

  • podzemna dediščina

  • jarčev kamen

  • botanična dediščina

  • gozdna dediščina

  • mogočni vrhpoljski lipi

  • drevesna dediščina

• kulturna dediščina

• arheološka dediščina

• geološka dediščina

• zoološka dediščina

• etnološka dediščina

Na tej strani so pregledno, a še vseeno dovolj zgoščeno predstavljene vse  - in če ne boste brali vsega, le kliknite na ime ustrezne kategorije in si oglejtele tisto, kar vas najbolj zanima.

Leta 1913 je umrl v Ljubljani eden prvih starinoslovcev, Jernej Pečnik. Ugotovil je, da je bilo na prostoru današnje vasi Groblje bogato rimsko mestece »Crucium«, ki do danes še ni v celoti raziskano.

Neki posestnik je pri kopanju temeljev odkopal poslikano steno rimske zgradbe. Ko so Huni in Obri premagali Rimljane in razdejali Crucium, so se prebivalci umaknili na Gorjance in zgradili močno postojanko.

Zgodovinska dediščina

Zgodovinska dediščina je rezultat nemirnih dogodkov, ki so ob koncu 12. stoletja pripeljali do ustalitve meje na območju vzhodno od spodnjega toka reke Krke in s tem njegovo priključitev deželi Kranjski. Vzporedno je prišlo do oblikovanja posvetne in cerkvene uprave ter obrambne linije gradov. Novonastali spanheimovski trg Kostanjevica je kot protiutež bližnjemu freisenškemu Gutenwerdu od sredine 13. stoletja prevzel vodilno trgovsko in prometno vlogo. Nastajale so prve pražupnije (Šentjernej). Leta 1234 so Spanheimi na svojem novopridobljenem ozmelju pri Kostanjevici ustanovili cistercijanski samostan "Fontis sanctae Mariae", leta 1407 pa Herman II. Celjski v samotni dolini pod Gorjanci kartuzijo Pleterje.

V 15. stoletju so skozi te kraje vodile turške vpadne poti, v 16. stoletja pa so se Podgorci dvignili v dva velika kmečka punta. Na to gospodarsko in demografsko oslabelo obmejno območje so se po letu 1530 začeli naseljevati uskoki, ki so bili kot graničarji vključeni v Vojno krajino. Njihovi potomci živijo v hrvaških žumberških vaseh še danes.
Ob koncu 18. stoletja so jožefinske reforme državne in cerkvene uprave, šolstva in vojske skušale modernizirati avstrijsko državo in ji dati nov zagon. V začetku 19. stoletja je bila Dolenjska vključena v francoske Ilirske province. To stoletje je doba industrijske revolucije, zato so tudi na Gorjancih nastajali zametki industrijskih obratov, vezani na naravne danosti območja (žage, glažuta). Ob koncu 19. stoletja je te agrarne kraje zajelo množično izseljevanje v industrijsko razvite prekomorske in zahodnoevropske države.
Ko je po razpadu Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni nastala Jugoslavija, je slovenska stran Gorjancev v upravnem pogledu spadala v Dravsko banovino. Med drugo svetovno vojno so gozdnati Gorjanci omogočili nastajanje partizanskih enot, v dolini Pendirjevke (zatrep Peteršiljka) je delovala partizanska bolnišnica. Marca 1944 je bil na Javorovici izdan IV. bataljon Cankarjeve brigade, ki so ga uničile nemške in domobranske enote. Vsako leto je za 1. maj organiziran pohod iz G. Vrhpolja do Javorovice.

Umetnostno-zgodovinska dediščina

Gorjanci se ponašajo z zanimivo kulturnozgodovinsko preteklostjo. Nemirna deželna meja med Ogrsko in Kranjsko se je ustalila na Breganskem potoku šele okoli leta 1200. Njeni ustalitvi je sledilo oblikovanje cerkvene uprave. Na desnem bregu Krke sta bili ustanovljeni župniji Šmihel pri Novem mestu in Šentjernej, ki sta kmalu oblikovali široko mrežo podružničnih cerkva. Cerkvena organizacija je bila sprva tesno odvisna od fevdalne oblasti. Pomembno upravno središče in izhodišče grofov Višnjegorskih za osvajanje Bele krajine je bil grad Mehovo, v pisnih virih prvič omenjen leta 1162. Velik strateški pomen je v obmejnem pasu na pobočjih Gorjancev imel stari grad Prežek, kot lastnina Prisov v pisnih virih prvič omenjen leta 1180 in ob potresu leta 1511 močno poškodovan in zato porušen. Novi grad je bil pozidan nižje v dolini, pri tem pa kot gradivo uporabljen kamnit material porušenega gradu.

Nedaleč od mesta Kostanjevice je leta 1234 koroški vojvoda Bernard Spanheimski ustanovil cistercijanski samostan. Od njegove prvotne romanske oz. zgodnjegotske zasnove je ohranjena le v kasnejših stoletjih precej predelana samostanska cerkev. Današnji videz samostana, razpuščenega konec 18. stoletja, odlikuje baročna podoba iz sredine 18. stoletja z enim največjih arkadnih dvorišč v Evropi. Spomeniška služba načrtno obnavlja samostanska poslopja že od leta 1929. Po letu 1961 je tu našla svoje mesto Forma viva, v obnovljenih dvoranah pa Galerija Božidarja Jakca z likovnimi zbirkami sodobnih slovenskih umetnikov in pleterska zbirka slik starih mojstrov.

Leta 1407 je celjski grof Herman II. ob vznožju Gorjancev ustanovil kartuzijanski samostan Pleterje. Tudi ta je bil razpuščen z jožefinskimi reformami ob koncu 18. stoletja, za razliko od kostanjeviške cisterce pa je kartuzija znova zaživela v začetku 20. stoletja. Takratje.bil tudi na novo pozidan večji del samostanskih poslopij saj so od prvotnega samostana ohranjeni le stara gotska cerkev z zakristijo in del križnega hodnika.

Omeniti velja tudi vrsto podružničnih cerkva.

Na Gorjancih izstopa cerkev sv. Miklavža ter razvaline cerkvic sv. Jere in sv. Elije na Trdinovem vrhu. V ruševinah je tudi romanska cerkev sv. Danijela nad Dolenjim Suhadolom. Njihova lega na izpostavljenih razglednih točkah razodeva njihov nekdanji romarski značaj, kakršnega izdajata tudi Marijina cerkev pri Malih Vodenicah in Miklavževa cerkev nad Pangrč Grmom. Slednja se ponaša z gotskimi freskami iz dveh različnih časovnih obdobij in z zlatimi baročnimi oltarji. Večina podružničnih cerkva stoji v naseljih (Dolž, Črneča vas, Gorenje Vrhpolje, Šmarje, Veliki Cerovec) in s svojo arhitekturo oblikuje značilno podobo podgorskih vasi.

Naravna in kulturna dediščina Gorjancev

Za Gorjance je značilno prepletanje in dopolnjevanje naravne in kulturne dediščine. Podobo naravnih danosti gradijo prostrani bukovi gozdovi, ohranjeni gozdni rezervati, botanično zanimive košenice ter vrsta bistrih potokov in izvirov. Naravno dediščino nadgrajuje človekova poselitev v prazgodovinskem in kasnoantičnem obdobju, od 16. stoletja dalje pa je sožitje dveh etničnih skupin. Ob vznožju Gorjancev se je izoblikovala raznolika kulturna krajina s številnimi vasmi in zaselki z značilnim Ijudskim stavbarstvom. Krajini dajejo poseben poudarek starodavni gradovi in številne cerkve. Trajen spomenik Gorjancem in njihovim ljudem pa je v slovenskem leposlovju postavil Janez Trdina v znamenitih Bajkah in povestih o Gorjancih in v Verskih bajkah.

Pestrost kvalitetne naravne in kulturne dediščine je spodbudila naravo -varstvenike, da so pred dobrim desetletjem predlagali, da se del Gorjancev zavaruje kot krajinski park. Predlog obsega osrednji del grebena Gorjancev med Vahto in Črnečo vasjo nad Kostanjevico v občinah Novo mesto, Šentjernej in Krško. V njem je popisana in ovrednotena geološka, geomorfološka, podzemska, hidrološka, botanična, drevesna,

gozdna in zoološka naravna dediščina, dopolnjena z arheološko,

zgodovinsko, umetnostnozgodovinsko, etnološko in tehnično deediščino.

Geološka in geomorfološka dediščina

Plasti ploščatega apnenca in laporja pri Šutni, nastali v globokem morju srednje krede pred 95 milijoni let.

Geološko podobo Gorjancev gradi preplet apnencev in dolomitov ter njihova dinamična geomorfološka preteklost. Izstopajo številni slikoviti skalni osamelci, v strmih pobočjih izvirnih dolin pa je tudi več skalnih odlomov, ki so na Dolenjskem redek naravni pojav.

Na grebenu med dolino Kobile in Pendirjevke stoji ob Laški poti deset metrov visok skalni zob, znan kot Jarčev kamen. V dolini Pendirjevke sta znameniti skalni steni Vratolom in Huda peč, v kateri naj bi bival škrat Taus. Ob cesti proti izviru Gospodična je izrazit skalni odlom Jelenov skok, ob cesti iz Gabrja proti Krvavemu kamnu pa ob Vrtaškem potoku nekaj deset metrov visoka skalna stena.

Jarčev kamen - skalni samotar

Na grebenu med dolinama Kobile in Pendirjevke na Gorjancih stoji ob Laški poti Jarčev kamen. Na prevladujoči dolomitni osnovi mestoma izstopajo trši apnenci (skalni samotarji in stene). Najbolj izrazit in izpostavljen samotar je Jarčev kamen, na zgornji strani visok 10 m.

Podzemna naravna dediščina

Kraški pojavi so vezani predvsem na širše območje zakrasele Opatove gore, kjer so raziskana številna brezna in jame. Najbolj znana je turistično urejena Kostanjeviška jama, v kateri je bilo leta 1996 odkrito njeno nadaljevanje. Z novimi rovi je 438 m dolga jama postala dolga prek 1.000 metrov in sodi med najdaljše dolenjske jame.

Tik ob hrvaški meji na vrhu Gorjancev je prostorna in lepo zasiganajama Stričanica, na katero je vezano ljuclsko izročilo. Na pobočjih Opatove gore najdemo še številna brezna. Po globini izstopajo 72 metrov globoko brezno Pekel, Brezno pri Bosanski bajti (-68 m) ter Kičer (-57 m). Vrsta manjših kraških objektov je tudi na pobočju Trdinovega vrha med Gabrjem in Dolžem. To so krajše fosilne izvirne jame, dolge do 15 metrov. Problematično onesnažena je Lavtarška jama (-18 m) pri Velikem Cerovcu, s smetmi pa je v večji meri zasuta tudi slikovita Poganjščica pod Javorovico (-22 m), v kateri naj bi prebival celo sam Gorjanski vrag.

Hidrološka dediščina

Za Gorjance je značilna razvejena hidrografska mreža, ki jo pletejo gorjanski potoki Klamfer, Pendirjevka, Kobila, Lačni potok, Obrh, Studena in Sušica. Med njihovimi pritoki velja omeniti potoke Žbičje, Sovpat, Babni, Šumeči in Vrtaški potok, Prežeški graben, Mlečnico, Kamnišček, Vratljanski potok, potok Globoko in Drški studenec.

Gorjanske potoke odlikuje naravna ohranjenost, velik strmec, številne brzice in skočniki, kar je za Dolenjsko prava redkost. V spodnjem toku so večinoma regulirani in onesnaženi, zato so naravno ohranjeni zgornji tokovi pomembni kot življenjski prostori številnih vodnih rastlinskih in živalskih vrst.

Nekateri izviri so bili urejeni za zajemanje vode. Med obiskovalci Gorjancev je najbolj priljubljen in obiskan izvir Gospodična, iz ljudskega izročila poznan zaradi svoje pomlajevalne in zdravilne vode, ki so ga novomeški planinci na pobudo naravoslovca Ferdinanda Seidla leta 1931 obzidali in uredili. V dolini Pendirjevke je znamenit izvir zaganjalka Minutnik.

Domačini mu pravijo tudi Prenehalnik, saj se pretok vode v izviru spreminja v pravilnih časovnih presledkih. Ob gozdni cesti je nad Fabriko obzidan izvir Jordanov studenec, na robu košenic pri Miklavžu pa Gorjansko jezero, ki mu domačini pravijo Izer, katerega voda izdanja na nepropustni plasti in ponika v bližnjem ponoru.

Botanična naravna dediščina

Gorjanske košenice so ključne v krajinski podobi Gorjancev. Pomembnejše košenice so pod Pirčevim hribom, pri Miklavžu, nad Javorovico, Črna lica, Rute, Škrince ter Bajukova in Japetova košenica. Njihov obstoj je odvisen od ohranjanja redne ekstenzivne košnje.

V regionalnem pogledu so košenice redek biotop. Floristično so bile popisane le nekatere, toda kljub temu dosedanji skromni podatki dokazujejo njihovo floristično pestrost. Na košenicah najdemo nekatere redke in ogrožene rastlinske vrste, npr. kranjski šebenik (Erysimum carniolicum), panonsko deteljo (Trifolium panonicum), hrvaški klinček (Dianthus croaticus), ki so uvrščene na rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk. Poleg njih velja omeniti še lepi čeveljc (Cypripedium calceolus), zlati klobuk (Lilium martagon) ter brstično (L. bulbiferum) in kranjsko lilijo (L. camiolicum).

Gozdna naravna dediščina

Za Gorjance značilen razgiban relief, različnost geoloških podlag in klimatske razmere omogočajo obstoj različnih gozdnih združb, od katerih prevladujejo svetli bukovi gozdovi. Vršnji del grebena poraščata visokogorski preddinarski bukov gozd (Fagetum altimontanum praedinaricum) in preddinarski gozd bukve in polžarke (Isopyro-Fagetum) s številnimi cvetočimi geofiti v pomladnem času. Do vznožja pogorja se zvrstijo še nekatere druge značilne gozdne združbe, od katerih velja posebej omeniti nizki gozd črnega gabra in hrasta (Querco-Ostryetum) na termofilnih pobočjih nad dolino potoka Kobila.
Na Ravni gori in pod Trdinovim vrhom sta ohranjena ter iz gospodarjenja z gozdovi izločena pragozdna ostanka, ki imata rezervatno namembnost. Kot gozdni rezervat je opredeljena tudi povirna dolina potoka Kobila.
Zaradi svoje naravne ohranjenosti imajo gorjanski gozdovi velik biotopski pomen, zato je treba v okviru gozdnogospodarskih načrtov zagotavljati čim večjo stopnjo sonaravnega gospodarjenja, ki bo ohranjalo avtohtone gozdne združbe in značilno kulturno krajino.

Drevesna naravna dediščina

Med drevesno dediščino uvrščamo drevesa, ki se odlikujejo po debelini, višini ali starosti. Žal za gorjanske gozdove nimamo dovolj podatkov, podrobneje pa poznamo številna vaška drevesa, med katerimi izstopajo vaške lipe.

V Gorenjem Vrhpolju raste sredi vasi turška lipa z obsežnim koreničnikom in prsnim obsegom 625 cm, mogočne lipe lahko občudujemo tudi na Vrheh pri Dolžu, na Javorovici, v Pangrč Grmu in pri gradu Prežek.

Velikokrat stojijo košate lipe tudi pri podružničnih cerkvah. Takoje pri cerkvi sv. Urbana v Gorenjem Vrpolju lipa s prsnim obsegom 680 cm in v Gabrju pri cerkvi sv. Janeza lipa z obsegom 400 cm. V vaseh je dobro ohranjeno tudi visokoraslo sadno drevje, ki sooblikuje značilno podobo naselij v kulturni krajini.

Mogočni lipi - Gorenje Vrhpolje
Te lipe naj bi izhajale še iz turških časov.

Zoološka dediščina

V zoogeografskem pogledu sodijo Gorjanci v subpanonsko kraško regijo, ki je odprta dinarskim in submediteranskim vplivom.

Zanje je poleg naravne ohranjenosti značilna velika prostorska pestrost, v kateri se prepletajo različni habitati.

Tu se stikajo gozdovi, košenice, travniki, polja, kraške jame, strma termofilna pobočja, skalne stene ter doline potokov in studencev. Živalski svet Gorjancev je slabo raziskan. V preteklosti je bilo opravljenih le nekaj skromnih opazovanj posameznih živalskih skupin, nastajanje zbornika pa je spodbudilo raziskavi sesalcev in ptic. Zaradi nepopolne zoološke inventarizacije lahko danes izpostavimo le biotopski pomen dolin potokov, podzemskih vod ter gorjanskih košenic, ki jih bo potrebno pozorneje raziskati oziroma varovati.

Nekaj podatkov najdemo v knjigi Gorjanci, Dolenjski zbornik 1997 in sicer:
1. str. 62-68: Za ptiči po Gorjancih (Gregori Janez)
2. str. 69-83: Sesalci (Mammalia) Gorjancev (Tomi Trilar)

Etnološka dediščina

Grebeni Gorjancev so v prazgodovini in zgodnjem srednjem veku nudili ugodne možnosti za poselitev. Do intenzivnejšega poselitve je prišlo v 15. stoletju s prihodom uskoškega življa. Danes so na slovenski strani poseljena le nižje ležeča pobočja Gorjancev, izjema je le vas Javorovica na nadmorski višini okoli 550 metrov. V Podgorju prevladujejo gručaste vasi, za katere je značilna razpršena pozidava. V tradicionalni ljudski arhitekturi so v višje ležečih naseljih pogoste vrhlevne stanovanjske hiše, na ravnini pa pritlične, nepodkletene stavbe. Kot gradivo so bili uporabljeni kamen, les in slama. V vinogradniških predelih srečujemo lesene hrame in iz kamna postavljene zidanice, ki so bile prvotno namenjene shranjevanju vina in vinogradniškega orodja. Značilen poudarek podgorski krajini dajejo veliki leseni kozolci toplarji.

Ljudska arhitektura se zaradi spremenjenega načina življenja nezadržno umika novim stavbam. V nekaterih bolj odmaknjenih naseljih (Gorenji Suhadol, Vratno, Veliki Ban) prihaja do kontrastnega sožitja stare in nove arhitekture. Da bi ohranili vsaj nekaj poslopij ljudskega stavbarstva, nastaja pri vhodu v kartuzijo Pleterje muzej na prostem (skansen). Vanj sta preneseni dve leseni stanovanjski hiši in kozolec toplar. Objekti so dobili novo namembnost, vendar pa nova, samostanskim potrebam prilagojena uporaba omogoča njihovo pričevalnost.